Jedro

Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je predmet tega postopka le ugotavljanje državljanstva B.B., odločila pa je tudi o pritožbi pravnih naslednikov A.A., in sicer tako, da je pritožbi ugodila. O pritožbi pravnih naslednikov B.B. pa ni odločila, ampak je sama meritorno odločila, da se B.B. od 28. 8. 1945 do smrti ni štela za državljanko FLRJ in LRS. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je toženka odločala o pritožbi A.A. oziroma njegovih pravnih naslednikov, če je bilo, kot navaja, o tej pritožbi že odločeno. Tudi ni logično, da je toženka pritožbi pravnih naslednikov A.A. ugodila, v obrazložitvi pa navaja razloge, zaradi katerih meni, da se A.A. ni štel za državljana FLRJ in LRS. V zadevi je tako podana bistvena kršitev pravil postopka, saj se izrek odločbe glede na njeno obrazložitev ne more preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 213-2114/2010/ (1323-03) z dne 17.4.2013 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 285 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se pritožbi pravnih naslednikov A.A. zoper odločbo Upravne enote Kranj št. 208-85/1993-09/MS z dne 6.6.2002 ugodi (1. točka), da B.B., rojena dne 17. 8. 1882 v kraju C., Republika Poljska, na dan 28. 8. 1945 ni postala državljanka FLRJ in državljanka LR Slovenije, zato jo od 28. 8. 1945 do smrti dne 22. 1. 1960 ni šteti za državljanko FLRJ in LR Slovenije (2. točka), ter v 3. točki, da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je UE Kranj, ki je vodila postopek denacionalizacije, na podlagi tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v 1. točki ugotovila, da A.A. od 28. 8. 1945 do svoje smrti dne 7. 7. 1954 ni bil državljan SFRJ in SR Slovenije, v 2. točki izreka je ugotovil, da B.B., roj. Č., roj. 17. 8. 1882 v C., Poljska, od 28. 8. 1945 do svoje smrti dne 22. 1. 1960 v D., ni bila državljanka FLRJ in LR Slovenije, v 3. točki izreka pa je ugotovila, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije A.A. in njegova žena B.B. nista štela kot državljana SR Slovenije in jugoslovanska državljana zaradi uporabe določbe prvega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Zoper izpodbijano odločbo so tožniki vložili pritožbo iz razlogov, ki jih tožena stranka v odločbi povzema. Tožena stranka je pritožbo, vloženo zoper izpodbijano odločbo organa prve stopnje z dne 6. 6. 2002, zavrgla. Zoper odločbo o zavrženju so pritožniki sprožili upravni spor pri Upravnem sodišču RS, ki je s sodbo opr. št. I U 504/2009 z dne 3. 6. 2009 odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno reševanje. Z odločitvijo Upravnega sodišča in z odpravo izpodbijane odločbe je Upravno sodišče vzpostavilo stanje, kakršno je bilo pred izdajo navedene odločbe. To je po mnenju tožene stranke stanje, ko je potrebno odločiti o pritožbi z dne 23. 10. 2008, ki so jo pritožniki vložili zoper odločbo UE Kranj z dne 6. 6. 2002. Tožena stranka je ugotovila, da je organ prve stopnje nepopolno ugotovil okoliščine pridobitve državljanstva Kraljevine Jugoslavije, ki je tvorilo podlago za kasnejše jugoslovansko državljanstvo, vendar je na podlagi 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) omenjene pomanjkljivosti odpravila in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ugotovila, da je pritožba utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih v pritožbi uveljavljajo pritožniki. Organ prve stopnje je ugotovil državljanstvo za A.A. in B.B., izpodbijana odločba je bila odpravljena z odločbo tožene stranke z dne 5. 4. 2012, ki je postala pravnomočna, z isto odločbo pa je bilo ugotovljeno tudi državljanstvo A.A. Zato je v konkretnem upravnem postopku predmet ugotavljanja državljanstva B.B. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je bila B.B. nemške narodnosti, ter da je na dan 4. 12. 1948 živela v tujini. Prav tako je ugotovila, da ji ni uspelo izpodbiti domneve o nelojalnosti. V svoji odločbi obširno navaja pravne in dejanske razloge za svojo odločitev. Pojasnjuje tudi, da je bila tožnikom dana možnost, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za sprejeto odločitev. Ugotavlja, da so tožniki izrazili svoje pripombe, ki jih tožena stranka povzema v odločbi na strani na strani 10 in 11. Glede na določbo drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 je tožena stranka presodila, da prednice tožnikov od uveljavitve ZDrž/45 dalje ni moč šteti za jugoslovansko državljanko in državljanko ene izmed stalnih ljudskih republik.

Tožniki se z izpodbijano odločbo ne strinjajo, uveljavljajo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kršitev materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Predlagajo, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 17. 4. 2013 v celoti odpravi in samo razsodi, da se je B.B. od 28. 8. 1945 do svoje smrti dne 22. 1. 1960 štela za državljanko FLRJ in takratne LRS. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka. Menijo, da izpodbijana odločba ni zakonita, da je neutemeljena in ni sklepčna. O pritožbi B.B. namreč z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o pritožbi zoper odločbo z dne 6. 6. 2002. Odločila je o le o pritožbi A.A. in njegovi pritožbi ugodila. Tožena stranka poleg tega ni spoštovala temeljnih načel in procesnih določb v tem postopku, naroka ni opravila, strank ni zaslišala. Tudi ni znano, katere listine je vpogledala in katere ne, torej ni znan obseg izvedbe dokazov. Tudi sicer se pretežni del odločbe nanaša na A.A. in ne na B.B. V tožbi obširno navajajo razloge, zaradi katerih menijo, da odločitev ni pravilna. Nepravilno je bilo namreč odločeno, da se B.B. v času od 28. 8. 1945 do smrti ni štela za državljanko FLRJ in LRS. Razloge za uveljavljanje tožbenih ugovorov tožniki obširno pojasnjujejo. Glede na odločitev sodišče tožbenih ugovorov ne povzema.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in predlagala, naj sodišče tožbo zavrne.

K I. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka bistveno kršila določbe ZUP, na kar pravilno opozarjajo tožniki.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je predmet v tem postopku le ugotavljanje državljanstva B.B., v obrazložitvi pa je odločila tudi o pritožbi pravnih naslednikov A.A., tako, da je njegovi pritožbi ugodila. Hkrati o pritožbi pravnih naslednikov B.B. ni odločila, temveč je meritorno odločila sama, da se le-ta od 28. 8. 1945 do smrti 22. 1. 1960 ni štela za državljansko FLRJ in LR Slovenije. Po presoji sodišča pa takšen izrek ne vsebuje elementov iz 213. člena ZUP, ki v prvem odstavku določa, da se v izreku odloči o predmetu postopka in vseh zahtevkih strank, prav tako tudi, da mora biti izrek kratek in določen. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ni razvidno, zakaj je tožena stranka odločala o pritožbi pravnih naslednikov A.A., predvsem pa, zakaj je njegovi pritožbi v tem postopku ugodila, ob dejstvu, da je bilo, kot navaja, o njegovi pritožbi že odločeno. Takšen izrek pa predstavlja tudi bistveno kršitev pravil postopka, saj se glede na obrazložitev ne more preizkusiti. ZUP v 213. členu namreč določa, da o pritožbi zoper odločbo, ki jo je izdala na prvi stopnji upravna enota, kakor je to v tem primeru, odloča stvarno pristojno ministrstvo. V tem primeru pa tožena stranka o pritožbi B.B. ni odločala, kot povedano, je o zadevi sama odločila. Pri tem sodišče tudi pripominja, da ni logično, da je tožena stranka pritožbi pravnih naslednikov A.A. ugodila, v obrazložitvi pa navaja razloge, zakaj meni, da se le-ta ni štel za državljana FLRJ in LR Slovenije.

Tožena stranka se bo morala v ponovnem postopku opredeliti tudi do vseh pritožbenih ugovorov. Tožnikom je bila sicer dana možnost, da se seznanijo z ugotovitvami postopka in da se o njih opredelijo. Tožniki so podali obširne pritožbene ugovore, katere je tožena stranka v svoji odločbi sicer povzela, nanje pa ni odgovorila. Zato se bo morala v ponovljenem postopku opredeliti tudi do vsakega pritožbenega ugovora in jasno obrazložiti svoje stališče. Poleg tega bo morala odločiti o pritožbi B.B. in presoditi, ali bo odločala o pritožbi A.A. in za to navesti razloge.

Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. K II. točki izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožniki so upravičeni do povrnitve stroškov v višini 285 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je bila zadeva rešena na seji, tožnike pa je v postopku zastopal odvetnik (2. odstavek 3. člena Pravilnika).