Jedro

Povrnitev izkupička od prodanih predmetov - ob predpostavki nezakonitega ravnanja sodnika za prekrške - je mogoče uveljaviti le od RS, ne pa od občine, s katere okvira je sodnik deloval.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi tožena stranka morala plačati tožeči stranki 371.692,90 SIT s pp. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Določbe zakona o prekrških, ki v 17. poglavju obravnavajo vprašanje povrnitve škode, v tej zadevi niso uporabne. Škodo je tožniku povzročil organ tožene stranke s protipravnim dejanjem. Ko bo občina izplačala tožniku odškodnino, lahko izplačani znesek regresira od republiškega pravosodnega organa. Tožena stranka in stranski intervenient na njeni strani na revizijo nista odgovorila, tedanji javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji v nasprotju s svojimi dosedanjimi trditvami in v nasprotju z dejansko (in pravno presojo) na nižjih stopnjah usmerja odgovornost tožene stranke za povzročeno škodo na ravnanje njene inšpekcije, ki naj bi tožniku protipravno zasegla drva. Doslej se je namreč - tudi s sklicevanjem na listine v postopku zaradi odvzema drv - ta odgovornost presojala s stališča ravnanja sodnika za prekrške pri toženi stranki. Gre za navajanje novih dejstev na revizijski stopnji, kar pa po določbi 387. člena ZPP ni dopustno. Revizijsko sodišče se je zato v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava (386. člen ZPP) omejilo na stanje stvari, ki sledi iz izpodbijane sodbe. Ta pa je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljila (tudi) s sklicevanjem na izostanek pasivne legitimacije. Drva je tožniku zasegel sodnik za prekrške pri toženi stranki dne 17.4.1989, dne 11.9. istega leta pa odločil o njihovi vrnitvi ali denarnem izplačilu njihove vrednosti. Zatrjevano protipravno ravnanje je torej potekalo v sferi sodnika za prekrške, zaradi česar je pri zahtevku za povrnitev škode treba uporabiti določbe zakona o prekrških (Uradni list SRS, 25/83), konkretno njegovega 17. poglavja. Po določbi 251. člena zakona je te določbe mogoče uporabiti tudi pri obravnavanju zahtevka za povrnitev neopravičeno odvzete premoženjske koristi in izkupička od prodanih predmetov. V tem obsegu sta bili v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeni določbi 5. odstavka 245. člena in 3. odstavka 246. člena omenjenega zakona. Tožbo za povrnitev škode je bilo treba vložiti zoper Republiko Slovenijo. Proti toženi stranki vložena tožba je subjekt dolžnika zgrešila. Pomanjkanje pasivne legitimacije pa ima po materialnem pravu za posledico neutemeljenost tožbenega zahtevka.

Revizija je sicer vložena tudi iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa je v tej smeri neobrazložena. Zato jo je revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP preizkusilo po uradni dolžnosti, pa pri tem ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (393. člen ZPP).