Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je oškodovanec v svojih izpovedbah prihajal v nasprotja sam s seboj, pa tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, na osnovi česar je utemeljeno zaključilo, da so njegove izpovedbe premalo zanesljive in prepričljive, da bi jim lahko verjelo in na njih oprlo krivdni izrek.

Izrek

I. Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 41327/2014 z dne 8. 9. 2016 obdolženega B. Š. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), oškodovanca pa po tretjem odstavku 105. člena ZKP s premoženjkopravnim zahtevkom v višini 940,00 EUR napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper to sodbo se je pritožila višja državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Na pritožbo je podal odgovor obdolženčev zagovornik. V njem predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višja državna tožilka v pritožbi navaja, da se ne strinja z izrekom oprostilne sodbe iz razloga, ker je oškodovanec ves čas postopka vztrajal pri svoji izpovedbi, da je gume s platišči hranil pri obdolženemu, in da jih obdolženi ni imel več v hrambi, ko je oškodovanec spomladi 2014 prišel po njih. Točnih datumov se oškodovanec ni več spomnil zaradi časovne odmaknjenosti obravnavanih dogodkov, glede na to, da je kazensko ovadbo podal na policiji le nekaj dni po tem, ko je ugotovil, da oškodovanec pnevmatik s platišči nima, pa je državna tožilka prepričana, da držijo datumi iz ovadbe. Oškodovanec je prav tako pojasnil nekatera neskladja v svojih izpovedbah, ter opisal vse okoliščine hrambe. Po pritožbi ni slediti zagovoru obdolženega, da bi si naj oškodovanec že v preteklosti izmislil, da bi mu naj obdolženi odtujil pnevmatike, saj bi v tem primeru bilo pričakovati več natančnosti v njegovem poslovanju, zlasti kar zadeva evidenco hrambe in dvigov pnevmatik. Vrednost predmetnih pnevmatik je ostala nepojasnjena in v tem delu je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo nepopolno.

6. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je sodišče prve stopnje razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa pravilno ocenilo. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga z dokazi, na osnovi katerih bi lahko obdolženega spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, vsled česar ga je oprostilo obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, kot je to navedlo v zaključku obrazložitve napadene sodbe. Pritožbena izvajanja višje državne tožilke, v katerih si prizadeva predvsem za drugačno oceno zagovora obdolženca in izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka ne morejo omajati.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je oškodovanec v svojih izpovedbah prihajal v nasprotja sam s seboj, pa tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, na osnovi česar je utemeljeno zaključilo, da so njegove izpovedbe premalo zanesljive in prepričljive, da bi jim lahko verjelo in na njih oprlo krivdni izrek. Številna nasprotja, do katerih je prihajal pri izpovedovanju, je v napadeni sodbi prikazalo, pri tem pa ni prezreti, da so ta tako velika, da dejansko kažejo na nezanesljivost oškodovanca in vzbujajo dvom v njegovo verodostojnost. Oškodovanec ni prihajal v nasprotja le glede datumov posameznih dogodkov, povezanih z nakupom in kasnejšo hrambo pnevmatik s platišči pri obdolžencu, temveč tudi glede tega, s kom v družbi je prihajal po pnevmatike, kako so se odvijali dogodki, nenazadnje pa tudi katere znamke in katerih dimenzij pnevmatik je hranil pri obdolžencu. Zaradi navedenega se je sodišču prve stopnje utemeljeno porodil dvom v verodostojnost njegovih izpovedb. Ugotovilo je tudi, da je svoje izpovedbe prilagajal izpovedbam drugih prič in potrebam postopka.

8. Sodišče prve stopnje je navedlo tehtne razloge tudi o tem, zakaj je zavrnilo dokazna predloga državnega tožilstva in zagovornika obdolženega po neposrednem zaslišanju sodnega cenilca, ki je podal cenitev predmetnih pnevmatik in platišč, kakor tudi predlog za postavitev drugega cenilca z namenom, da ta poda oceno vrednosti v času, ko bi naj bilo storjeno kaznivo dejanje, z upoštevanjem obrabe in starosti pnevmatik s platišči (str. 3, drugi odstavek in str. 6, četrti odstavek obrazložitve sodbe). Pritožbeno sodišče z razlogi prvostopnega sodišča v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pritožba odločitev prvostopnega sodišča neutemeljeno graja in zaključuje, da je zaradi nje dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ob resnem dvomu, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, okoliščina, koliko bi naj bile pnevmatike s platišči vredne, za katere sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni dokazano, da bi si jih obdolženi prilastil, ni odločilna in ne more biti razlog za predlagano razveljavitev napadene sodbe.

9. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba državne tožilke tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost prvostopnega oprostilnega izreka, je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 96. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe višje državne tožilke.