Jedro

Držijo pritožbene trditve (na splošno) glede predpostavk solidarne odgovornosti udeležencev za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj po 186. členu OZ (da pravilo, ki ureja odgovornost več oseb za škodo, oškodovancem dokazno breme olajša, saj zadošča zgolj dokaz položaja, ki je predpostavka za uporabo pravil o solidarni odgovornosti in da ni potrebno dokazovati vzročne zveze med ravnanjem udeležencev in nastalo škodo), a to ne velja prav v primerih iz drugega odstavka, kot je to tudi v obravnavani zadevi, ko je potrebno aktivno ravnanje (napeljevanje, pomoč). „Položaja“ pri tem ni, je delovanje (ali pa morebiti opustitev dolžnega ravnanja).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 190923/2013 z dne 29. 11. 2013 glede toženca v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne. Tožnici je zato naložilo, da tožencu v 15 dneh povrne pravdne stroške v znesku 431,00 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe(2) izhaja, da toženec(3) ni bil(4) niti napeljevalec niti pomagač niti tisti, ki bi pomagal, da se za škodo odgovorne osebe ne bi odkrile, tožnica pa glede toženčeve solidarne odgovornosti za vtoževano škodo, razen da naj bi prikrival kaznivo dejanje tatvin (slednje pa se nanaša na predmet kaznivih dejanj, ne pa na storilca), konkretizirano niti trdila ni.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz (kot navaja) vseh pritožbenih razlogov(5) s predlogom ustrezne spremembe izpodbijane sodbe ali pa da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Neupoštevne pritožbene graje dejanskih ugotovitev ter dokazne ocene (v dejanskem in procesnem smislu) pritožbeno sodišče ne povzema. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni zatrjevala nobene opustitve v smeri preprečitve identifikacije povzročitelja škode,(6) saj se je (tožnica) vseskozi sklicevala na toženčevo pasivnost (ter njegovo protipravno ravnanje, ko je od povzročitelja škode odkupoval predmete, za katere je vedel, da so ukradeni), torej opustitve v smislu identifikacije storilca. S tem, ko je imel storilec za ukradene stvari rednega odjemalca, je bil spodbujen k nadaljnjim tatvinam, saj je vedel, da bo „robo“ prodal naprej tožencu. Graja pa tudi materialnopravno presojo in opozarja na ustaljeno sodno prakso, da pravilo, ki ureja odgovornost več oseb za škodo, oškodovancem dokazno breme olajša, saj zadošča zgolj dokaz položaja, ki je predpostavka za uporabo pravil o solidarni odgovornosti in ni potrebno dokazovati vzročne zveze med ravnanjem udeležencev in nastalo škodo. Meni, da je zatrjevala in dokazovala vse potrebne elemente za toženčevo odškodninsko odgovornost. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP),(7) v sporih majhne vrednosti pa so razlogi za izpodbijanje sodbe zakonsko omejeni; sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP(8) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), s čimer je bila pritožnica s pravnim poukom v izpodbijani sodbi seznanjena. S pritožbo v sporu majhne vrednosti torej ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je tistih iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (v bistvenem so povzeta v tč. 1 te obrazložitve). Pritožbeno sodišče zato pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na napačno ugotovitev dejstev, kot tudi dokazno oceno, tako v procesnem kot v dejanskem smislu, ni moglo in smelo upoštevati (pritožbeno sodišče pri tem zgolj pripominja, da predmet presoje ni bilo, ali toženec ni bil niti napeljevalec niti pomagač niti tisti, ki bi pomagal, da se za škodo odgovorne osebe ne bi odkrile, kot sicer ugotavlja sodišče prve stopnje, ali je morebiti bil, pač pa zgolj, ali je tožnica, na kateri je bilo takô trditveno kot dokazno breme, trditve o tem(9) s potrebno stopnjo zanesljivosti (prepričljivosti) izkazala – dejstvo torej je, da tožnica ni izkazala, da bi toženec bil ...).

5. Zatrjevanih procesnih kršitev (v ta okvir bi bilo mogoče uvrstiti pritožbene očitke o protispisnosti zaključka o pomanjkljivih tožbenih trditvah, tj. očitana je bistvena kršitev postopkovnih določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, a so te pritožbene trditve neutemeljene) ali kakšnih procesnih kršitev, ki jih mora na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP upoštevati po uradni dolžnosti,(10) pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Pri tem ne držijo pritožbene trditve, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni zatrjevala nobene opustitve v smeri preprečitve identifikacije povzročitelja škode, saj da se je tožnica vseskozi sklicevala na toženčevo pasivnost (ter njegovo protipravno ravnanje, ko je od povzročitelja škode odkupoval predmete, za katere je vedel, da so ukradeni), torej opustitve v smislu identifikacije storilca, saj je zaključek sodišča prve stopnje temu nasproten. Navedlo je namreč, da opustitve ne zadoščajo za toženčevo odgovornost po drugem odstavku 186. člena OZ, po katerem odgovarjajo poleg povzročitelja solidarno za povzročeno škodo tudi napeljevalec in pomagač ter tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile in da citirane zakonske predpostavke za obstoj (so)odgovornosti terjajo aktivno ravnanje (napeljevanje, pomoč storilcu ali pomoč, da se storilec ne odkrije), še posebej pa da se prikrivanje kaznivega dejanja tatvin nanaša na predmet kaznivih dejanj, ne pa na storilca. Izpodbijana sodba tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj ima jasne, prepričljive in skladne razloge o odločilnih dejstvih (tj. o nesklepčnosti tožbe).

6. Glede zatrjevane napačne uporabe materialnega prava (materialnopravne presoje) pa sicer držijo pritožbene trditve (na splošno) glede predpostavk solidarne odgovornosti udeležencev za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj po 186. členu OZ (da pravilo, ki ureja odgovornost več oseb za škodo, oškodovancem dokazno breme olajša, saj zadošča zgolj dokaz položaja, ki je predpostavka za uporabo pravil o solidarni odgovornosti in da ni potrebno dokazovati vzročne zveze med ravnanjem udeležencev in nastalo škodo),(11) a to ne velja prav v primerih iz drugega odstavka, kot je to tudi v obravnavani zadevi, ko je potrebno aktivno ravnanje (napeljevanje, pomoč). „Položaja“ pri tem ni, je delovanje (ali pa morebiti opustitev dolžnega ravnanja). Nenazadnje zatrjevanje „položaja“(12) izhaja prav iz tožničinih tožbenih in pritožbenih navedb. Zato je neutemeljena pritožbena graja materialnopravne presoje. Le-ta je glede na nesklepčnost trditev in tožničino trditveno breme materialnopravno povsem pravilna.

7. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice je obsežena v izreku te sodbe (o zavrnitvi njene pritožbe), temelji pa na določbah prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP.

Op. št. (2): Sodba je nerazumno (predvsem pa nespodobno) obsežna (12 strani) glede na določbo tretjega odstavka 457. člena ZPP, po kateri mora (z zakonom zapovedana) obrazložitev sodbe obsegati samo kratek povzetek dejanskih ugotovitev ter navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno; povzetek navedb strank (na 7. straneh !?) ne spada v razloge; sodišče v nadaljnji obrazložitvi na 3. straneh sodbe ugotavlja dejstva, za katera nato pove, da so nepomembna (irelevantna, „brez veze“); vse, kar je odločilno, je v sodbi navedeno v prvem odstavku 11. strani sodbe, Op. št. (3): Toženec naj bi prikrival kaznivo dejanje tatvin (dejanje, s katerim je bila med drugim tožničinemu zavarovancu (H. d.o.o.) povzročena škoda), ki naj bi ga storil A. A. (povzročitelj škode) koncem leta 2006 s tem, da si je protipravno prilastil vsa štiri lita platišča s pnevmatikami zavarovančevega parkiranega avtomobila - v posledici kasko zavarovanja in plačila škode zavarovancu so upravičenja povrnitve škode prešla na tožnico; Op. št. (4): Podlaga toženčeve odgovornosti naj bi bile določbe drugega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), po katerih za povzročeno škodo poleg povzročitelja solidarno odgovarjajo tudi napeljevalec in pomagač ter tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile; Op. št. (5): Iz pritožbe izhaja, da gre za pritožbene razloge, naštete v prvem odstavku 338. člena ZPP, a pritožnica pri tem spregleda ne le, da se sme predmetna sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (podrobneje glej 4. točko obrazložitve) in bi to posebej strokovno kvalificirana tožničina pooblaščenka (PDI) morala vedeti, temveč očitno niti pravnega pouka izpodbijane sodbe ni prebrala, saj v njem to jasno piše; Op. št. (6): Pri čemer obširno ponavlja lastne trditve v postopku, a te niso predmet pritožbene presoje; Op. št. (7): Spori majhne vrednosti so spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR.

Op. št. (8): Podčrtalo pritožbeno sodišče; Op. št. (9): Ki jih niti ni ustrezno konkretizirala, kot ugotavlja sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče s tem soglaša, ne glede na navedeno pa je toženec navedenemu odločno in konkretizirano osporaval; Op. št. (10): Drugi odstavek 350. člena ZPP določa: „Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava“.

Op. št. (11): Zaradi zakonsko predvidene spoznavne krize; Op. št. (12): Ki je (naj bi) povzročitelju škode omogočal protipravno ravnanje (tatvine);