Jedro

Tudi denarna odškodnina ima svoje meje in mora biti prilagojena družbenim razmeram ter podobnim primerom v sodni praksi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnicam vsaki po 600.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje ter jim nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 76.308,75 tolarjev z obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da je bil prvotožničin mož oz. oče drugo in tretjetožnice poškodovan v prometni nesreči dne 21.3.1989 v M. Zaradi hudih možganskih poškodb je ostal 100% invalid in sodišče je tožnicam, ki so po določilu tretjega odstavka 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št.29/78 - 57/89) upravičene do denarne odškodnine, priznalo za duševne bolečine vsaki po 2.000.000 tolarjev. Toda ker je tožena stranka odgovorna le do 30%, kolikor je znašala odgovornost njenega zavarovanca za nesrečo, je vsaki prisodilo po 600.000 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Glede pritožbenih stroškov pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje.

Proti sodbi višjega sodišča v zvezi s prvo sodbo je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se prisojena odškodnina vsaki od tožnic zviša za 600.000 tolarjev in se ji prizna vtoževanih 1.200.000 tolarjev. Povzema ugotovitve o hudi, 100% invalidnosti bližnjega svojca tožnic, ki je po nesreči osebnostno spremenjen in upočasnjen ter pasiven, včasih pa razdražljiv, samopašen in nemiren. Vezan je na tujo pomoč in postrežbo in tožnice ga morajo nadzorovati, da jemlje zdravila in skrbi za svojo higieno. Zaradi tega duševno trpijo. Drugo in tretjetožnica, ki sta mentalno in čustveno dozorevali prav v času, ko je bil oče hudo telesno poškodovan, sta čustveno labilni in zaznamovani za vse življenje.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. V okviru pravil, ki v našem pravnem sistemu zagotavljajo varstvo človekove telesne in duševne integritete sta realizirali določila Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. list RS, št. 33/91) in raznih ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb zlasti v določilu 201. člena ZOR, ki omogoča odškodnino za duševno trpljenje zaradi smrti ali hude invalidnosti bližnjega svojca. Zlasti drugostopenjsko sodišče je poudarilo, da tožnicam verjame, kako težko prenašajo moževo oziroma očetovo stanje, toda tudi denarna odškodnina ima svoje meje in mora biti prilagojena družbenim razmeram ter podobnim primerom v sodni praksi. Zato je satisfakcija v znesku 2.000.000,00 tolarjev za vsako od tožnic primerna, toda ob upoštevanju sokrivde poškodovanega svojca je tožena stranka odgovorna le do 30% od tega zneska.

Ker torej ni podan razlog, zaradi katerega je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

Tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov za revizijo je zavrnilo, ker ta ni bila uspešna (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).