Jedro

Glede obveznosti plačila za opravljeno delo ni razlike, če se šteje pogodba kot gradbena ali pa kot pogodba o delu po XII. poglavju ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca plačati tožeči stranki znesek 50.555 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 1.2.1991 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega dne dalje do plačila, znesek 67.500,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.3.1991 dalje do plačila in znesek 350.000,00 Sit z zamudnimi obrestmi od 28.11.1990 do 14.3.1991 po stopnji 46% letno, od takrat dalje do plačila pa po 60% stopnji letno ter ji povrniti pravdne stroške, višji zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo prve stopnje. Proti tej sodbi vlagata toženca revizijo. Uveljavljata vse revizijske razloge po 385.čl. ZPP in predlagata, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo v novo sojenje drugemu pristojnemu sodišču. Navajata, da bi moral biti postopek voden po določbah zakona o pravdnem postopku, ki veljajo za gospodarske spore. Toženec V.K. je namreč že ob sklenitvi pogodbe s tožečo stranko opravljal gospodarsko dejavnost kmetijstvo z izdelanimi programi turizma na podeželju. Tožena stranka je s 1.1.1991 samo spremenila dejavnost, še naprej pa opravlja gospodarsko dejavnost. Sodba je bila izrečena šele 49 dni po glavni obravnavi, s čimer je bila prekršena določba 335.čl. ZPP. Vztraja pri svoji trditvi, da ni bila povabljena na obravnavo dne 5.6.1992. Dokazi o vročitvi vabila se nanašajo na drugo zadevo. Sodišče opira svojo odločitev na napačne določbe zakona o obligacijskih razmerjih. Gre namreč za gradbeno pogodbo, ne pa za pogodbo o delu. Kršene so bile določbe zakona o graditvi objektov in posebnih gradbenih uzanc. Tožena stranka je gradila brez gradbenega dovoljena, ni vodila gradbene dokumentacije, ni izstavila končne situacije. Vztraja tudi pri svojih ugovorih zoper ugotovitve finančnega izvedenca. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila. Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP). Revizija ni utemeljena. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da gre za gospodarski spor, ker je v času, ko je bila vložena tožba, že imela status obrtnika (1. točka odgovora na tožbo z dne 28.10.1991 - l.št. 23. spisa). Nato je v pripravljalnem spisu z dne 17.1.1992 to navedbo dopolnila z datumi in sicer, da je bilo obrtno dovoljenje izdano dne 8.2.1991 z veljavnostjo 1.1.1991 (list št. 32 spisa). To je ponovila v pritožbi (3. stran pritožbe, list št. 80 spisa). Na tem temelji stališče izpodbijane sodbe, da toženca nista sklenila pogodbe kot obrtnika, tako da ni podlage za uporabo določb 488. do 502.čl. ZPP. Obe sodišči sta upoštevali navedbe tožene stranke in sta odločili v skladu z njimi. Ker toženca torej po lastnih navedbah v času sklenitve pogodbe s tožečo stranko nista bila gospodarska subjekta, sta sodišči pravilno postopali po splošnih pravilih zakona o pravdnem postopku in s tem nista kršili določb postopka. Naknadno zatrjevanje novih dejstev v reviziji ne more vplivati na drugačno presojo o tem vprašanju. Prekoračitev osemdnevnega roka za izdajo sodbe po 3. odst. 335.čl. ZPP pomeni kršitev določb pravdnega postopka. Vendar ta kršitev ni take narave, da bi mogla vplivati na vsebinsko pravilnost odločitve, zato ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. odst. 354.čl. ZPP). Iz povratnic na listu 59 spisa je razvidno, da se je vabilo nanašalo na glavno obravnavo dne dne 5.6.1992 v zadevi opr.št. P 105/91, tako da ne drži revizijska navedba, da gre za vročitev neke druge listine in ne vabila za zadnjo glavno obravnavo v obravnavani zadevi. Zato tudi v zvezi s tem ni prišlo do nobene kršitve določb pravdnega postopka. Sklicevanje v sodbi na določbe ZOR, ki urejajo pogodbo o delu, ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava. Prisojeni zneski se sicer nanašajo na več postavk, ki izvirajo iz različnih pravnih razmerij. Za obveznost, ki se nanaša na plačilo tolarske protivrednosti 50.555 DEM na podlagi pogodbe št. 1/B-90 z dne 28.12.1990, vsekakor velja, da izhaja iz pravnega razmerja, ki vsebuje v bistvenem obsegu elemente gradbene pogodbe. Vendar pa je tudi gradbena pogodba pogodba o delu (630.čl. ZOR), ki ima sicer določene posebnosti, po katerih se razlikuje od pogodbe o delu (600. do 629.čl. ZOR), vendar gre prav tako za odplačen posel. Glede obveznosti plačila za opravljeno delo v obravnavanem primeru zato ni nobene razlike, če se šteje pogodbo kot gradbeno ali pa kot delovno pogodbo po XII. poglavju ZOR. Na obveznost tožene stranke, da tožeči plača opravljeno delo tudi ne vplivajo zatrjevane kršitve določb zakona o graditvi objektov. Če so te kršitve bile, se z njimi ne more okoristiti tožena stranka na račun tožeče. Ugovor glede višine prisojenega zneska se nanaša na dejanske ugotovitve, ki pa jih revizijsko sodišče ne more presojati (3. odst. 385. čl. ZPP). Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).