Jedro

Tožnik zmotno meni, da bi mu glede na določbe Ustave in EKČP morala biti dodeljena brezplačna pravna pomoč. Pravica do brezplačne pravne pomoči namreč ni absolutna, saj se lahko odobri samo pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP. V obravnavanem primeru pa, ZBPP v peti alineji 8. člena izrecno omejuje (prepoveduje) vlaganje prošenj za brezplačno pravno pomoč v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. S tem se preprečuje veriženje prošenj za brezplačno pravno pomoč, kar izpolnjuje elemente zlorabe tega instituta.

Izrek

I.Predlog za prenos pristojnosti se zavrže.

II.Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev ustavne pritožbe na Ustavno sodišče RS zoper sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. X DoR 131/2024-3 z dne 6. 11. 2024 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 135/2024-11 z dne 7. 8. 2024.

2.V obrazložitvi navaja, da je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 131/2024-3 z dne 6. 11. 2024 zavrnilo tožnikov predlog za dopustitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča I U 135/2024-11 z dne 7. 8. 2024, s katero je zavrnilo tožbo zoper odločbo organa za BPP Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 3080/2022 z dne 5. 12. 2023, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev BPP v v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Domžalah P 60/2020 zaradi razveljavitve dednega sklepa D 110/2020 z dne 28. 12. 2016. Ob sklicevanju na peto alinejo 8. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ugotavlja, da v tem primeru ne gre za zadevo, v kateri je mogoče dodeliti BPP, saj gre za upravni spor zaradi dodelitve BPP. Določba se namreč ne nanaša le na vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, ampak tudi na pravna sredstva.

3.Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo iz vseh razlogov 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zaradi kratenja temeljnih ustavnih pravic. Sodišču predlaga, naj mu zagotovi pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije in tožbo odstopi drugemu sodišču. Temu pa predlaga, naj zasliši predsednico Državnega zbora RS in tožnika ter nato tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in ugodi njegovi prošnji za dodelitev BPP ali zadevo odstopi v ponovni postopek drugemu organu za BPP. Trdi, da je sodišču znano, da je od leta 1995 dalje procesno in pravdno nesposoben, da je vse premoženje in dediščino, podjetje in zdravje izgubil v nezakonitih sodnih postopkih, ker je bil kot toženec brez odvetnika. Že od uveljavitve ZBPP izpolnjuje pogoje za izjemno BPP. Iz tega očitno izhaja, da je odločba nezakonita, tožniku pa je kraten dostop do Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Navaja, da sta s skrbnico pravno neuka, zato naj sodišče postopek prekine in vloži zahtevo za presojo ustavnosti pete alineje 8. člena ZBPP, saj se prošnja za dodelitev BPP za vložitev revizije, ustavne pritožbe in pritožbe na ESČP ne šteje za veriženje prošenj za BPP.

4.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

K I. točki izreka

5.Predlog za prenos pristojnosti ni dovoljen.

6.Tožnik je predlagal prenos pristojnosti za odločanje v tem upravnem sporu na drugo sodišče.

7.V skladu s 106. členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje oziroma za odločanje na prvi stopnji v upravnih in računsko upravnih sporih, razen v zadevah, za katere zakon določa pristojnost drugega sodišča prve stopnje (1. točka prvega odstavka). Takšen predpis je ZUS-1, ki v 11. členu določa, da v upravnem sporu odloča na prvi stopnji upravno sodišče, če zakon ne določa drugače. Po določbi 12. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče Republike Slovenije odloča v upravnem sporu o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve predsednika države. Upravno sodišče Republike Slovenije je kot specializirano sodišče ustanovljeno za celotno državo, pri čemer sodno funkcijo opravlja na sedežu v Ljubljani in na zunanjih oddelkih glede na prebivališče oziroma sedež tožnika, če ni določena izključna pristojnost sedeža sodišča (9. člen ZUS-1). Glede na navedeno je torej za odločanje v upravnem sporu zoper upravni akt organa za BPP edino stvarno pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

8.Po določbi 6. točke 106. člena ZS Vrhovno sodišče Republike Slovenije odloča tudi o prenosu pristojnosti v primerih, ki jih določa zakon. Tak predpis je Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki v 67. členu določa, da lahko Vrhovno sodišče Republike Slovenije na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Po navedeni določbi je torej možna delegacija pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Glede na to, da je Upravno sodišče Republike Slovenije edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper upravni akt organa za BPP, v navedeni določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožnikovemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče.

Ker torej v določbah ZUS-1, ZPP in ZS ni pravne podlage za prenos pristojnosti na drugo sodišče, je sodišče tožnikov predlog zavrglo.

K II. točki izreka

9.Tožba ni utemeljena.

10.Predmet tega upravnega spora je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP na podlagi pete alineje 8. člena ZBPP. Po navedeni določbi ZBPP se BPP ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP.

11.Da je toženka z izpodbijano odločbo odločila prav o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP za ustavno pritožbo zoper odločitev, sprejeto v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, med strankama ni sporno. Tožnik namreč ne prereka toženkine ugotovitve, da se njegova prošnja, o kateri je z izpodbijano odločbo odločila toženka, nanaša na dodelitev BPP za vložitev ustavne pritožbe na Ustavno sodišče RS zoper sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. X DoR 131/2024-3 z dne 6. 11. 2024 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 135/2024-11 z dne 7. 8. 2024.

12.Pravno relevantni dejanski stan v obravnavani zadevi je torej enak zakonskemu dejanskemu stanu iz pete alineje 8. člena ZBPP. Toženka je bila zato dolžna uporabiti to zakonsko določbo. V posledici tega je pravilna tudi njena odločitev, da na tej pravni podlagi tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrne. Na drugačno presojo zato ne vplivajo tožbene trditve, da je toženki in sodišču znano, da tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP, niti trditve, da tožnik BPP potrebuje zaradi varstva svojih ustavnih pravic.

13.Utemeljena ni niti trditev, da se peta alineja 8. člena ZBPP ne nanaša na vlaganje pravnih sredstev zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je odločilo o tožbi v upravnem sporu, sproženem zoper odločbo o dodelitvi BPP. Po presoji sodišča namreč pravilo ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu. Na to kaže zakonsko besedilo, ki izključitev dodelitve BPP ne omejuje le na postopek upravnega spora na prvi stopnji brez pravnih sredstev, temveč na upravni spor kot celoto, ki pojmovno zajema tudi pravna sredstva. Če bi zakonodajalec iz navedene ureditve po ZBPP želel izključiti pravna sredstva v upravnem sporu, bi po presoji sodišča to izrecno zapisal, pa tega ni storil. Zato sodišče sodi, da zakonodajalčevega namena po izključitvi pravnih sredstev iz določbe pete alineje 8. člena ZBPP ni mogoče razbrati.

14.Drugačna razlaga navedene določbe ZBPP po mnenju sodišča ni logična niti ni v skladu z ureditvijo ZUS-1. Temeljno sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov se namreč uresničuje s tožbo v upravnem sporu, pravna sredstva zoper odločitev sodišča pa je mogoče vložiti le ob izpolnjenih predpostavkah iz 6. poglavja ZUS-1. Glede na naravo upravnega spora in obseg razlogov, ki jih tožnik lahko uveljavlja v tožbi, sodno varstvo v upravnem sporu na prvi stopnji opravlja funkcijo "drugega pravnega sredstva", s čimer se z njim glede na pooblastila sodišča v okviru sodnega nadzora zagotavlja instančna kontrola. Zato ni logično niti s sistemskega vidika dopustno, da bi zakonodajalec z izključitvijo možnosti dodelitve BPP dostop do sodnega varstva v upravnem sporu na prvi stopnji omejeval v večji meri kot za pravna sredstva zoper odločbe sodišča.

Taka je tudi ustaljena sodna praksa naslovnega sodišča.

15.Sodišče je tudi že v več zadevah pojasnilo, da takšna ureditev tudi ni v neskladju z Ustavo RS - za nedopusten poseg v ustavne pravice (pravico do pravnega sredstva, pravico do enakosti pred zakonom) bi lahko šlo, če država ne bi zagotavljala možnosti učinkovitega izvrševanja pravice do sodnega varstva osebam slabšega premoženjskega stanja z možnostjo dodelitve brezplačne pravne pomoči, in sicer vsakomur v takem položaju pod enakimi pogoji. Ne gre pa za tak primer, ko ima država sistem brezplačne pravne pomoči vzpostavljen, prosilec pa zakonskih pogojev za njeno dodelitev ne izpolnjuje, kar velja tudi v konkretnem primeru.

16.Tožnik zmotno meni, da bi mu glede na določbe Ustave in EKČP morala biti dodeljena brezplačna pravna pomoč. Pravica do brezplačne pravne pomoči namreč ni absolutna, saj se lahko odobri samo pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP (prvi odstavek 2. člena ZBPP). V obravnavanem primeru pa, kot navedeno, ZBPP v peti alineji 8. člena izrecno omejuje (prepoveduje) vlaganje prošenj za brezplačno pravno pomoč v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. Kot v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnjuje že organ za BPP, se s tem preprečuje veriženje prošenj za brezplačno pravno pomoč, kar izpolnjuje elemente zlorabe tega instituta. Iz teh razlogov tudi niso utemeljene tožnikove navedbe, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) oziroma navedbe, da tožniku zato ni zagotovljeno pravično sojenje. Prav tako iz 6. člena EKČP (pravica do poštenega sojenja) ne izhaja, da bi država v civilnih zadevah morala vedno zagotoviti brezplačno pravno pomoč.

Glede na navedeno sodišče postopka ni prekinilo in ni vložilo zahteve za presojo ustavnosti pete alineje 8. člena ZBPP.

17.Po povedanem je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

18.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni bilo sporno. Tožnik, kot je pojasnjeno zgoraj, namreč ni ugovarjal pravno odločilnim ugotovitvam toženke, da se upravni spor I U 2040/2024, v zvezi s katerim prosi za dodelitev BPP, prav tako nanaša na dodelitev BPP.

-------------------------------

1Enako stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v sklepu I Upr 1/2012 z dne 29. 8. 2012. Ob takšnem stališču je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom I Up 256/2017 z dne 17. 1. 2018 tudi že zavrnilo pritožbo zoper sklep, s katerim je Upravno sodišče Republike Slovenije zavrglo predlog za prenos pristojnosti.

2Glej I U 709/2020 z dne 8. 7. 2020.

3Glej I U 709/2020 z dne 8. 7. 2020, I U 310/2022 z dne 4. 4. 2022, I U 109/2024 z dne 29. 1. 2024 in druge.

4Glej I U 438/2024 z dne 4. 4. 2024, I U 109/2024 z dne 29. 1. 2024 in druge.

5Glej I U 1033/2016 z dne 23. 8. 2016, I U 1987/2018 z dne 9. 10. 2018 in druge.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 11 Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 8, 8-5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.