Jedro

Pridobitev azila temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil izvorno državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju v povezavi z objektivnimi okoliščinami v izvorni državi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03, UPB1, v nadaljevanju ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.10.2004 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče povzema razloge, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka in se z njimi strinja. Po njegovi presoji je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožnik je kot razlog za odhod iz Indije navedel, da je bil član oziroma simpatizer Kongresne stranke in da so ga nadlegovali in mu grozili pripadniki nasprotne indijske politične stranke Bharatiya Janata Party (v nadaljevanju BJP).Po njegovih navedbah ni politično aktiven, nima strankarskih interesov, državo pa je zapustil, ker je imel občutek, da se mu bo enkrat nekaj hudega zgodilo. V zvezi z zatrjevanim tožnikovim preganjanjem zaradi njegovega delovanja v Kongresni stranki je tožena stranka pravilno presodila vse relevantne okoliščine. Tudi po presoji prvostopnega sodišča tožnikov subjektivni strah pred preganjanjem s strani BJP ni objektivno utemeljen, kar je tožena stranka pravilno ugotovila na podlagi razpoložljive dokumentacije (ki se nahaja v upravnem spisu) v zvezi s politično in družbeno situacijo v Indiji. Iz aktualnih poročil med drugim tudi izhaja, da je letu 2004 Kongresna stranka, katere simpatizer je bil tožnik, zmagala na parlamentarnih volitvah; da lahko osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem, poiščejo ustrezno zaščito; da je mogoče pred nasilniškimi dejanji poiskati pomoč na policiji in nadalje pred pravosodnimi organi. Tožnik v tožbi ne izpodbija posameznih okoliščin, na podlagi katerih je tožena stranka prišla do sklepa, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po Ženevski konvenciji in tudi ne navaja nobenih podrobnosti, okoliščin, dejstev in ne nobenega dokaza v zvezi s tem. Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje in na tej podlagi pravilno uporabila materialni predpis.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da ni mogoče trditi, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, saj je svojo ogroženost in svoj strah pred preganjanjem prepričljivo obrazložil. Zatrjuje, da njegova izvorna država zanj ni varna država. Ugotovitev, da naj ne bi predložil dokazov za svoje trditve, in da naj ne bi podal verodostojne in prepričljive obrazložitve razlogov za azil, je po njegovi oceni preuranjena.

Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije njegovi pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki določata pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po teh določbah ZAzil je za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju v smislu razlogov Ženevske konvencije oziroma utemeljen strah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca za azil v matično državo, v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja. Pravilno je bila uporabljena tudi določba 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, po kateri organ prve stopnje ko prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, določi tudi rok v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo.

Pridobitev azila temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju v povezavi z objektivnimi okoliščinami v matični državi.

Iz podatkov upravnega in sodnega spisa izhaja, da je tožena stranka pri svoji presoji upoštevala aktualna poročila mednarodnih organizacij (podrobno so navedena v izpodbijani sodbi), ki se nanašajo na politično in družbeno situacijo v tožnikovi izvorni državi Indiji in so po presoji pritožbenega sodišča verodostojen vir informacij. Tožnik niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja nobenih okoliščin oziroma dejstev, ki jih tožena stranka ne bi upoštevala in bi lahko kazale na drugačno sklepanje v zvezi z oceno stanja v tožnikovi izvorni državi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da okoliščine, zaradi katerih tožnik prosi za azil in jih niti ni izkazal, niso take, da bi se lahko čuti ogrožen in njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen. Njegovo neizkazano zatrjevanje, da so ga preganjali in mu grozili pripadniki druge politične stranke, zaradi česar naj bi tudi zapustil izvorno državo, pa po presoji pritožbenega sodišča tudi ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu. To pa je, da je preganjanja trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države; obstajati mora nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene. V obravnavanem primeru pa kot izhaja iz izpodbijane sodbe in potrjujejo podatki v upravnih spisih tožnik zaščite pristojnih organov zaradi zatrjevanega preganjanja, niti ni iskal. Tudi po presoji pritožbenega sodišča razlogi, ki jih tožnik navaja v konkretnem primeru ne vzdržijo, saj je v zadnjih parlamentarnih volitvah v letu 2004 zmagala Kongresna stranka, torej stranka, katere simpatizer je tudi tožnik. Pa tudi sicer na podlagi poročil o političnem in družbenem stanju v Indiji, ni podlage za sklepanje o preganjanju članov Kongresne stranke s strani članov stranke BJP. Zgolj občutek, "da se mu bo nekoč nekaj zgodilo", pa tudi po presoji pritožbenega sodišča še ne more biti razlog za priznanje azila.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podane osebne okoliščine na tožnikovi strani za podelitev humanitarnega azila. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve tožene stranke, da v obravnavanem primeru ne obstaja tožnikov utemeljen strah pred preganjanjem zaradi narodne ali verske pripadnosti niti pripadnosti posebni družbeni skupini, zaradi političnega prepričanja, prav tako tudi ne zaradi rase. Tožnik po lastnih izjavah ni politično aktiven, s svojimi navedbami pa tudi ni izkazal dejanskih okoliščin, zaradi katerih bi se lahko čutil ogrožen oziroma preganjan ob vrnitvi v izvorno državo, niti ne, da bi bila njihova varnost ali fizična integriteta v primeru vrnitve v izvorno državo ogrožena oziroma, da bi bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Prvostopno sodišče je utemeljeno pritrdilo toženi stranki, ki je, kot je že navedeno, oceno stanja v Indiji oprla na vsebino poročil mednarodnih organizacij, pri čemer pa tožnik niti ne navaja nobenih drugih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da vsebina uporabljenih informacij ne bi bila pravilna oziroma na kakšno konkretno okoliščino, zaradi katere bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ogrožen. Iz navedenih razlogov je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepanje tožene stranke in presoja prvostopnega sodišča, da tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi trpel nečloveškega in ponižujočega ravnanja, ki je v nasprotju s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah in zato tudi niso podani pogoji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov.

Pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljen pritožbeni ugovor, da je bilo o zadevi preuranjeno odločeno. Tožnik je bil, kot izhaja iz podatkov v predloženih spisih, seznanjen s pravicami, dolžnostmi ter pravili postopka in opozorjen na to, da mora navesti vsa dejstva in predložiti vse razpoložljive dokaze, ki so potrebni za odločanje o njegovi prošnji za azil. Tožnik pa niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedel dejstev ali okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev sodišča. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.