Jedro

Presojo dopustnosti tožničine tožbe (tudi v delu, v katerem se nanaša na priznanje obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2017 do 31. 5. 2019 ter s tem povezane zahtevke), ki je bila vložena dne 13. 9. 2019 priporočeno na sodišče, se opravi (tudi) glede na določbo tretjega (ne le prvega in drugega) odstavka 200. člena ZDR-1, kot utemeljeno opozarja pritožba. Za to presojo pa je bistveno, ali je razmerje, za katero tožnica uveljavlja priznanje delovnega razmerja, prenehalo in ali je bila tožba vložena v nadaljnjem tridesetdnevnem roku. Kot je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo sodišče prve stopnje, je do prenehanja razmerja med pravdnima strankama prišlo dne 16. 8. 2019, ko je tožnica prenehala z delom. Tožba, vložena dne 13. 9. 2019, je pravočasna in s to tožbo lahko tožnica uveljavlja zahtevke tudi za čas, na katerega se je nanašala predhodna zahteva za izpolnitev obveznosti in odpravo kršitev pravic (čas od 1. 1. 2017 do 31. 5. 2019), glede katere po drugem odstavku 200. člena ZDR-1 tožnica sodnega varstva ni uveljavljala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnice pri toženki za čas od 1. 11. 2017 do 31. 5. 2019, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za ta čas, vključno z obračunom mesečnih plač, prijavo v obvezna socialna zavarovanja, plačilom davkov in prispevkov ter regresa za letni dopust (točka I izreka). Za odločanje o zahtevku za plačilo odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice za čas od 1. 11. 2017 do 31. 5. 2019 se je izreklo za stvarno nepristojno ter zadevo v tem obsegu odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani (točka II izreka).

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Uveljavlja absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se pri tolmačenju določbe drugega odstavka 200. člena ZDR-1 sklicuje na sodno prakso, ki je ne navede. Z izostankom vsebinske utemeljitve razlage besede "lahko" v določbi drugega odstavka 200. člena ZDR-1 je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je besedo "lahko" razlagalo kot besedo "mora", kar ni pravilno, s tem je storilo dve relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Kršitvi sta vplivali na pravilnost in zakonitost odločitve, sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Zakonske določbe se prvenstveno razlagajo z jezikovno metodo razlage. Razlaga sodišča prve stopnje tega ne upošteva. Beseda "lahko" pomeni dovoljenje, upravičenost ali soglasje k določenem dejanju, beseda "mora" pa se nanaša na nujnost določenega dejanja. Iz sklepa VSRS II Ips 393/2020 jasno izhaja, da je jezikovna metoda razlage prvenstvena, s to metodo razlage sodišče išče jezikovni smisel pravne norme. V konkretnem primeru zaradi jasnosti jezikovnega pomena besede "lahko", ki je vsebovana v določbi drugega odstavka 200. člena ZDR-1, uporaba drugih metod razlage sploh ni dopustna. Sodna praksa stoji na stališču, da predstavlja zahteva za izpolnitev obveznosti in odpravo kršitev pravic iz prvega odstavka 200. člena ZDR-1 procesno predpostavko za vložitev tožbe, pri čemer lahko delavec, če delodajalec obveznosti ne izpolni oziroma kršitve ne odpravi, vloži ponovno zahtevo. Vložitev zahteve ni vezana na roke. Poleg tega, kot izhaja iz stališč pravne teorije, tretji odstavek 200. člena ZDR-1 določa še tridesetdnevni rok za neposredno sodno varstvo v primeru drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 je v konkretnem primeru tožba dopustna. Takšno stališče izhaja iz sklepa VSRS VIII Ips 230/2016, potrjuje ga enotna sodna praksa. Tožnica je zahtevo za izpolnitev obveznosti in odpravo kršitev pravic vložila dne 31. 5. 2019, toženka jo je prejela dne 3. 6. 2019 in nanjo ni odgovorila. Zato je utemeljeno menila, da bo zahtevi ugodila in ji priznala obstoj delovnega razmerja. S sklepom je odločila le o delu zahteve, ki se nanaša na kršitev prepovedi spolnega nadlegovanja. Dokler je bilo delovno razmerje med pravdnima strankama podano, tožnica ni bila dolžna vlagati nove zahteve za izpolnitev obveznosti in odpravo kršitev pravic. Toženka o delu zahteve, ki se nanaša na priznanje obstoja delovnega razmerja, sploh ni odgovorila, niti tožnici ni podala pravnega pouka. Tožnica je še naprej opravljala delo. Iz sklepa VSRS VIII Ips 190/2014 izhaja, da začne tridesetdnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva teči, šele potem ko delavec ni več v dobri veri, da delovno razmerje obstaja. To velja tudi za tožnico. Sodišče prve stopnje teh dejstev sploh ni ugotavljalo. Ugotovilo je, da je delovno razmerje med pravdnima strankama prenehalo dne 16. 8. 2019, kar pomeni, da je tožnica tožbo vložila pravočasno. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo o stvarni nepristojnosti, takšno odločitev bi lahko sprejelo le ob predhodnem preizkusu tožbe, kot določa 19. člen ZPP. V konkretnem sporu je že izvedlo pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo. V trenutku razpisa glavne obravnave je prišlo do ustalitve pristojnosti, kot potrjujejo stališča sodne prakse. Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ni upoštevalo, da o delnem zavrženju tožbe ni bila sprejeta pravnomočna odločitev, kar kaže na očitno pristranskost sodišča prve stopnje. Prav tako ni smotrno, da o odškodninskem zahtevku tožnice tečeta dva ločena sodna postopka, eden za čas od 1. 1. 2017 do 31. 5. 2019 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, in drugi za čas od 1. 6. 2019 dalje pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka navedbe tožnice in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti ne kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju uveljavlja pritožba.

6. Kot je v več judikatih navedlo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (prim. odločbe VIII Ips 339/2006, VIII Ips 373/2006, VIII Ips 123/2007, VIII Ips 233/2008, VIII Ips 9/2009, VIII Ips 108/2010, VIII Ips 265/2010, VIII Ips 70/2013, VIII Ips 230/2016, VIII Ips 16/2018), je v primerih, kot je konkretni, ko delavec uveljavlja obstoj delovnega razmerja, sodna praksa enotna in jasna - dokler razmerje, ki naj bi imelo vse značilnosti delovnega razmerja, traja, lahko delavec skladno s prvim in drugim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) od delodajalca zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja; če delodajalec tega v osmih dneh ne stori oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v tridesetdnevnem roku zahteva sodno varstvo; če razmerje, ki je imelo vse značilnosti delovnega razmerja, ne traja več, mora delavec uveljavljati sodno varstvo v tridesetdnevnem roku od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Da se ta rok (prej določen v tretjem odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je neformalno prenehalo z zaključkom opravljanja dela delavca, je stališče, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije izrecno zavzelo v sklepu VIII Ips 70/2013. 7. Tožnica je v konkretnem primeru, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, vložila zahtevo za izpolnitev obveznosti in odpravo kršitev pravic, s katero je zahtevala priznanje obstoja delovnega razmerja, dne 31. 6. 2019, tako da jo je toženka prejela dne 3. 6. 2019. V zvezi s to zahtevo je rok za sodno varstvo določen v drugem odstavku 200. člena ZDR-1, ki določa, da če delodajalec v osmih dneh po vročeni zahtevi ne izpolni svoje obveznosti oziroma ne odpravi kršitev, lahko delavec v tridesetdnevnem roku od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, uveljavlja sodno varstvo. Iz takšne določbe izhaja, kot je potrdila sodna praksa, da je kasneje vložena tožba prepozna, vendar pa to ne pomeni, da ne bi bila dopustna tožba na podlagi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 (ali da ne bi bila dopustna tožba na podlagi prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1, če bi delavec podal novo zahtevo za izpolnitev obveznosti in odpravo kršitev pravic). To tudi ne pomeni, da kasnejša tožba ne bi bila dopustna, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, za čas, ki je bil zajet s predhodno zahtevo za izpolnitev obveznosti in odpravo kršitev pravic.

8. Presojo dopustnosti tožničine tožbe (tudi v delu, v katerem se nanaša na priznanje obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2017 do 31. 5. 2019 ter s tem povezane zahtevke), ki je bila vložena dne 13. 9. 2019 priporočeno na sodišče, se opravi (tudi) glede na določbo tretjega (ne le prvega in drugega) odstavka 200. člena ZDR-1, kot utemeljeno opozarja pritožba. Za to presojo pa je bistveno, ali je razmerje, za katero tožnica uveljavlja priznanje delovnega razmerja, prenehalo in ali je bila tožba vložena v nadaljnjem tridesetdnevnem roku. Kot je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo sodišče prve stopnje (na podlagi navedb pravdnih strank), je do prenehanja razmerja med pravdnima strankama prišlo dne 16. 8. 2019, ko je tožnica prenehala z delom. Tožba, vložena dne 13. 9. 2019, je pravočasna in s to tožbo lahko tožnica uveljavlja zahtevke tudi za čas, na katerega se je nanašala predhodna zahteva za izpolnitev obveznosti in odpravo kršitev pravic (čas od 1. 1. 2017 do 31. 5. 2019), glede katere po drugem odstavku 200. člena ZDR-1 tožnica sodnega varstva ni uveljavljala.

9. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrglo tožbo z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnice pri toženki za čas od 1. 11. 2017 do 31. 5. 2019 in s tem povezanimi zahtevki, kot so zahtevki za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za ta čas, vključno z obračunom mesečnih plač, prijavo v obvezna socialna zavarovanja, plačilom davkov in prispevkov ter regresa za letni dopust tako kot prepozno na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP kot tudi glede davkov in prispevkov ob upoštevanju pomanjkanja sodne pristojnosti (drugi odstavek 18. člena ZPP). Zmotno se je sklicevalo na stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi VIII Ips 226/2017, neprimerljivi zadevi, v kateri je tožnik uveljavljal odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbene obveznosti, pa je bil zahtevek za obračun in odvod davkov ter prispevkov kot preuranjen (nedospela terjatev, prvi odstavek 311. člena ZPP) zavrnjen.

10. Nadalje se je sodišče prve stopnje neutemeljeno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku za plačilo odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice za čas od 1. 1. 2017 do 31. 5. 2019 ne le zaradi zmotne odločitve o delnem zavrženju tožbe, ampak tudi zaradi zmotne uporabe določbe drugega odstavka 19. člena ZPP, po kateri se lahko sodišče izreče ob predhodnem preizkusu tožbe, pozneje pa na ugovor tožene stranke, ki ga poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Toženka je v odgovoru na tožbo ugovor stvarne nepristojnosti podala, sodišče pa do razpisa glavne obravnave dne 12. 11. 2019 o njem ni odločilo. S tem je prišlo do ustalitve pristojnosti, kot utemeljeno opozarja pritožba, ki je na splošno urejena v tretjem odstavku 17. člena ZPP, ki določa, da četudi se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ali če tožeča stranka zmanjša zahtevek, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče. Izrecno pa je določena v že citiranem drugem odstavku 19. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se po razpisu glavne obravnave dne 12. 11. 2019 (dne 15. 1. 2020, ko je sprejelo izpodbijano odločitev) za stvarno nepristojno kljub sklicevanju na ureditev absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (točka 4 - če je sodišče na ugovor stranke v odločbi, ki je bila vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je stvarno ali krajevno pristojno; za to kršitev sploh ne gre, kadar se sodišče izreče za nepristojno) ni moglo izreči. 11. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.