Jedro

Iz okoliščin primera, v zvezi s katerim želi tožnica vložiti odškodninsko tožbo, je razvidno, da je terjatev tožnice že zastarala. Zastaranje v pravu pomeni, da je s tem prenehala pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje pa nastopi tedaj, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi lahko upnik zahteval izpolnitev obveznosti. V obravnavanem primeru je torej tožnica izgubila pravico zahtevati izpolnitev obveznosti iz naslova po njenem mnenju neupravičeno povzročene škode. Ob tem je sicer res, da sodišče zastaranje upošteva samo na ugovor dolžnika, ne pa tudi po uradni dolžnosti. Vendar pa navedeno dejstvo, da sodišče samo ne pazi na nastop zastaranja zahtevkov, po presoji sodišča ob takšnem dejanskem stanju ne more odločilno vplivati na presojo glede pozitivnega izida zadeve. Glede na navedeno so tudi po mnenju sodišča tožničina pričakovanja v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem. S tem pa zadeva tudi nima verjetnega izgleda za uspeh, zato jo je očitno nerazumno sprožati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi vložitve odškodninske tožbe zoper Center za socialno delo A, ker ji je bila neutemeljeno odvzeta opravilna sposobnost. Tožena stranka je ugotovila, da tožnica izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker prejema pokojnino v višini 68.048,00 SIT mesečno, drugega premoženja po 19. členu ZBPP pa nima. V zvezi z ocenjevanjem objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči pa je tožena stranka ocenila, da je njena zadeva očitno nerazumna. Iz sklepa Temeljnega sodišča v A, Enota A opr. št. ... z dne 28. 9. 1984 izhaja, da je bila tožnici vrnjena opravilna sposobnost, ki ji je bila delno odvzeta 18. 5. 1964 zaradi slaboumnosti. Odškodninske terjatve zaradi povzročene škode zastarajo v treh letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V vsakem primeru pa terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Pet letni zastaralni rok je v obravnavanem primeru pričel teči najkasneje 28. 9. 1984 in je iztekel 28. 9. 1989. Ker so torej morebitni odškodninski zahtevki tožnice zastarali že v letu 1989, je sodišče njeno prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnilo.

Tožnica v laični tožbi navaja, da ne soglaša z ugotovitvijo, da so njeni zahtevki zastarali že leta 1989. Še mnogo let nazaj je pri sodišču in v Ljubljani svoj primer vedno obnavljala, vendar so njeno zadevo pustili urejeno na pol poti. Meni, da primeri kot je njen, ne zastarajo tudi po petdesetih letih. Prosi, da sodišče obnovi njen postopek glede odobritve brezplačne pravne pomoči, saj je tudi ona glasovala za lepšo samostojno državo Slovenijo in tedaj tudi upala, da bo to pravična pravna Slovenija. Sodišče je štelo, da je tožnica s svojo vlogo predlagala odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Brezplačna pravna pomoč se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01, ZBPP). V skladu z določbo 24. člena navedenega zakona se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Navedene okoliščine in dejstva zakon primeroma našteva in sicer: da zadeva ni očitno nerazumna; da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj; da je pričakovani izid zadeve za prosilca oziroma njegovo družino življenjskega pomena; da ima zadeva verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati ali se braniti ali ugovarjati v postopku s pravnimi sredstvi glede na izid zadeve; da je nerešena zadeva razlog, da se je oseba znašla v življenjski stiski.

V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo, ker je presodila, da je njena zadeva očitno nerazumna. Kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, je določeno v drugem odstavku 24. člena ZBPP. Po navedeni določbi je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Tožnica je zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi vložitve odškodninske tožbe zoper center za socialno delo zaradi neutemeljenega delnega odvzema opravilne sposobnosti, ki ji je bila odvzeta s sklepom Okrajnega sodišča v A. opr. št. ... z dne 18. 5. 1964 ter vrnjena s sklepom Temeljnega sodišča v A., Enota v A opr. št. ... z dne 28. 9. 1984. V zvezi z navedenim zahtevkom za plačilo odškodnine pa je tožena stranka ugotovila, da je tožničina terjatev že zastarala, ker je pet letni zastaralni rok iztekel že 28. 9. 1989, zato je zaključila, da je zadeva očitno nerazumna.

Tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči tožnici, saj je tudi po njegovem mnenju zadeva očitno nerazumna. Po določbah ZBPP se namreč kot pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči, imelo pozitivni izid za prosilca. Te okoliščine so primeroma določene v 24. členu ZBPP. Med drugim zakon tudi določa, da mora imeti zadeva verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati. Ob presoji ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh je po mnenju sodišča potrebno kot standard upoštevati ali več dokazov govori v prid kot pa v škodo stranki. V zvezi z okoliščino, ki se nanaša na nerazumno sprožanje zadeve, pa že ZBPP v drugem odstavku 24. člena določa, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Iz okoliščin primera, v zvezi s katerim želi tožnica vložiti odškodninsko tožbo, pa je razvidno, da je terjatev tožnice že zastarala. Zastaranje v pravu pomeni, da je s tem prenehala pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje pa nastopi tedaj, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi lahko upnik zahteval izpolnitev obveznosti. V obravnavanem primeru je torej tožnica izgubila pravico zahtevati izpolnitev obveznosti iz naslova po njenem mnenju neupravičeno povzročene škode. Ob tem je sicer res, da sodišče zastaranje upošteva samo na ugovor dolžnika, ne pa tudi po uradni dolžnosti. Vendar pa navedeno dejstvo, da sodišče samo ne pazi na nastop zastaranja zahtevkov, po presoji sodišča ob takšnem dejanskem stanju ne more odločilno vplivati na presojo glede pozitivnega izida zadeve. Glede na navedeno so tudi po mnenju sodišča tožničina pričakovanja v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem. S tem pa zadeva tudi nima verjetnega izgleda za uspeh, zato jo je očitno nerazumno sprožati.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00).