Jedro

Če je tožena stranka tožniku plačo v določenem mesecu izplačala vnaprej, čeprav je vedela, da tega ni dolžna, ob upoštavanju 211. čl. ZOR tega nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je to pravico pridržala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Delovno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku bruto plačo za september 1999 v znesku 72.521,00 SIT, odvesti od tega zneska prispevke in akontacijo dohodnine, ter neto znesek 50.085,00 SIT nakazati tožniku skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18.10.1999 dalje do plačila, in regres za letni dopust za leto 1999 v znesku bruto 102.000,00 SIT, odvesti od tega zneska akontacijo dohodnine in dobljeni neto znesek nakazati tožniku, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1999 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (tč. 1 izreka sodbe).

Zavrnilo pa je zahtevka za plačilo odškodnine za neizkoriščen dopust v višini 62.299,00 SIT bruto z obrestmi od 1.10.1999 in obrestni zahtevek od neto plače za čas od 1.10.1999 do vključno 17.10.1999 (tč. 2 izreka sodbe).

Zoper ugodilni del te sodbe se pritožuje tožena stranka smiselno iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne prisojeni del zahtevka.

V pritožbi navaja, da je tožnik prejel skupni znesek akontacij plač in neto regres za leto 1999 v znesku, ki je za 97.920,00 SIT večji od pogodbenih obveznosti. Meni, da je tožena stranka tista, ki je upravičena do vračila omenjenega zneska, skupaj z zamudnimi obrestmi, ne pa tožnik. Vendar v izogib nadaljnjega sodnega postopka odstopa od navedenega v smislu dobre volje in dobrih poslovnih običajev. Ne more in ne bo pa priznal izkrivljene tožnikove informacije.

Glede plače, ki jo tožnik v tem postopku zahteva (mesec september 1999), pa je njegova zahteva popolnoma neutemeljena že iz vidika predplačila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99 in 96/2002, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, zato soglaša v celoti z obrazložitvijo tega sodišča o delni ugoditvi tožbenega zahtevka.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno in prepričljivo ugodilo delu tožnikovega zahtevka, kot to izhaja iz točke 1 izreka sodbe, in s tako obrazložitvijo ter s takimi zaključki tega sodišča soglaša pritožbeno sodišče. Tožena stranka pa v pritožbi ni podala nobenega utemeljenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Namreč bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna in objektivno ugotovljena dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je verjelo prepričljivi izpovedbi tožnika, ni pa sprejelo izpovedi tožene stranke, saj ni verjetno, da bi tožena stranka ravno v mesecu septembru plačo izjemoma izplačala vnaprej, čeprav so se sicer izplačila praviloma izvrševala za nazaj. Tako je tudi izpoved tožene stranka v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama, saj iz povzetka dejansko izvršenih plačil po mesecih (dokaz B2) ne izhaja, da bi bilo tožniku karkoli plačano za mesec september. Tudi, če je tožena stranka tožnika preplačala s kakšnimi prejšnjimi plačili, čeprav je vedela, da ni tega dolžna, ob upoštavanju 211. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/98), tega nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je to pravico obdržala. Tožena stranka je vedela, da plače ni dolžna izplačevati vnaprej, kar izhaja tudi iz njegove izpovedi. Če so bila preplačila izvršena z namenom, da se tožniku izjemoma vnaprej izplača plača za mesec september 1999, bi morala tožena stranka takoj ob izplačilu določno izraziti, sicer tega ob analogni uporabi 211. čl. ZOR ne more več poračunati. Poleg tega tudi tožena stranka ni verodostojnosti plačilnih list oporekala, zato je bil iz naslova plače za mesec september 1999 tožniku pravilno prisojen vtoževani znesek, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe v tč. 1 izreka sodbe. Pritožbene navedbe tožene stranke pa so le pavšalne in niso bistvene in odločilne.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tč. 1 izreka sodbe), kot to izhaja iz izreka te sodbe.