Jedro

Oviro pri iskanju oziroma pridobitvi zaposlitve v pravosodju predstavlja neuspešno opravljen pravniški državni izpit. Način in pogoje, pod katerimi se lahko pristopi k opravljanju pravniškega državnega izpita, določa ZPDI, vsebino in potek izpita določa Pravilnik o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanca kot tožilca se po prvem odstavku 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s četrtim in petim odstavkom 95. člena ZKP oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A. z dne 23. 12. 2019 ter na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP oškodovancu kot tožilcu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca.

2. Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, kršitve ustavnih pravic, kršitve 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in kršitve določbe o stroških postopka. Višjemu sodišču v Ljubljani je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo ter svojo odločitev prepričljivo obrazložilo. Utemeljeno je zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca, saj dejanja, ki so predmet obtožbe, niso kazniva dejanja. V pritožbi zatrjevane kršitve niso podane.

5. Oškodovanec kot tožilec v zvezi z očitanimi dejanji v pritožbi večkrat obširno in na splošno citira sodno prakso in stališča pravne teorije ter se na več mestih pritožbe sklicuje na določbe členov posameznih zakonov, Ustave RS in Evropske konvencije za človekove pravice, do česar vse se bo sodišče druge stopnje opredelilo pri podajanju odgovorov na konkretne pritožbene navedbe.

6. Oškodovanec kot tožilec se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je najpomembnejša sestavina obtožnega predloga opis dejanja, ki mora biti sestavljen tako, da so v njem konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja in stališčem, da pravna opredelitev kaznivega dejanja ne more nadomestiti manjkajočih očitkov v dejanskem opisu dejanja, saj je zakonska označba kaznivega dejanja le posledica opisa dejanja. Navaja mnenja različnih pravnih teoretikov, iz katerih izhaja, da morata biti konkretni in zakonski dejanski stan navedena že v tenorju obtožbe ter da so z zakonskim opisom določeni njegovi konstitutivni elementi oziroma zakonski znaki, ki tvorijo zakonsko bistvo kaznivega dejanja. Slednje pa je bistveno za materialni preizkus vloženega obtožnega predloga oškodovanca kot tožilca. Sodišče prve stopnje je napačno pravno ovrednotilo življenjski primer, ki je naveden v obrazložitvi obtožnega predloga, pri čemer pritožnik navaja primer s kaznivim dejanjem grožnje po 135. členu KZ-1. Oškodovanec kot tožilec še navaja, da pavšalne navedbe veljavnih določb ZKP in dobesedno prepisovanje komentarja KZ-1 dr. Mitje Deisignerja ne morejo nadomestiti formalno-materialnega preizkusa obtožnega predloga ter da sodišče prve stopnje ne razume, da je zelo pomembno, da so v obtožnem predlogu navedeni abstraktni zakonski znaki.

7. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da abstraktni in konkretni del obtožnega predloga predstavljata celoto, vendar pa je sodišče vezano na dejstveni, torej konkretni opis zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov. V abstraktnem opisu kaznivega dejanja so navedene le njegove izvršitvene oblike, iz konkretnega opisa kaznivega dejanja pa je šele jasna izvršitvena oblika, s katero je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno in pravilno pojasnilo, da mora biti opis dejanja kot najpomembnejši element obtožnega predloga konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe.

8. Sodnik v skrajšanem postopku po uradni dolžnosti najprej opravi t. i. formalni preizkus obtožnega predloga (prvi odstavek 435. člena ZKP), pri katerem ugotavlja, ali ima obtožni predlog morebitne formalne pomanjkljivosti. Če sodnik spozna, da formalne napake obstajajo, pozove vložnika, naj obtožni predlog dopolni in mu za to določi primeren rok. Materialni (vsebinski) preizkus obtožnega akta na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP, ki obsega preizkus, ali so podani pogoji za ustavitev kazenskega postopka v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP, pa je naslednja faza postopka, v kateri sodišče sprejme odločitev, ne da bi subsidiarnega tožilca pozivalo h korekciji vsebinsko pomanjkljivega obtožnega predloga. Konkretni opis kaznivega dejanja je torej tisti bistveni del obtožnega predloga, na katerega se vežejo pravne posledice materialnega preizkusa. Sodišče prve stopnje je zato konkretni opis kaznivega dejanja utemeljeno označilo kot najpomembnejši element obtožnega predloga in materialni preizkus opravilo zgolj na podlagi presoje konkretnega opisa dejanj, ki jih je navedel oškodovanec kot tožilec. Razlogi izpodbijanega sklepa pa ne temeljijo zgolj na pavšalnih navedbah veljavnih določb ZKP in dobesednemu prepisovanju komentarja KZ-1 dr. Mitje Deisignerja, kot v pritožbi zmotno navaja oškodovanec kot tožilec, ampak je sodišče prve stopnje razloge za zavrženje obtožnega predloga prepričljivo in podrobno pojasnilo v tč. 4 – 9 izpodbijanega sklepa, katerim sodišče druge stopnje v celoti sledi.

9. Oškodovanec kot tožilec nadalje izpodbija razloge za zavrženje obtožnega predloga glede očitanega kaznivega dejanja kršitev pravic pri zaposlovanju ali brezposelnosti po prvem odstavku 198. člena KZ-1. Na str. 5 - 7 pritožbe citira teoretična izhodišča in pravno teorijo glede navedenega kaznivega dejanja ter v nadaljevanju navaja, da ima oškodovanec kot tožilec pravico do opravljanja poklica v pravosodju, če izpolnjuje z zakonom določene pogoje in pri opravljanju pravniškega državnega izpita ni obravnavan drugače kot drugi kandidati ter da imajo državljani RS glede na odločbe Ustavnega sodišča RS pravico do svobodne zaposlitve. Sodišče pozna pravo, sodnica, ki je izdala sklep pa ima opravljen pravniški državni izpit, zato se ne more sklicevati na nekonkretiziranost obtožnega predloga. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Ips 338/2004 z dne 17. 2. 2015 in sodbi I Ips 158/2010 z dne 14. 10. 2010 ne drži navedba sodišča prve stopnje, da bi moral oškodovanec kot tožilec konkretizirati predpise ali pogoje zaposlitve. V tem delu je izpodbijani sklep nerazumljiv in nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi nejasni, zaradi česar je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Kaznivo dejanje kršitev pravic pri zaposlovanju ali brezposelnosti po prvem odstavku 198. člena KZ-1 stori, kdor komu odreče ali omeji pravico do svobodne zaposlitve pod takimi pogoji, kot so določeni s predpisi. Objekt varstva navedenega kaznivega dejanja je pravica do svobodne zaposlitve iz 49. člena Ustave RS ter zajema pravico do proste izbire zaposlitve, dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji in prepoved prisilnega dela. Na podlagi pravice do proste izbire zaposlitve ima tako tudi oškodovanec kot tožilec pravico do opravljanja poklica v pravosodju, vendar mora za to izpolnjevati zahtevane pogoje, ki so določeni za vse enako, med drugim opravljen pravniški državni izpit. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem pojasnjuje, da ustni izpit pravniškega državnega izpita ni zaposlovanje kandidata ali sklepanje delovnega razmerja s kandidatom, ampak strokovni izpit, na katerem mora kandidat izkazati ustrezno pravno znanje. Opravljanja pravniškega državnega izpita ni mogoče razumeti tako široko, kot si to razlaga pritožnik, da gre pri opravljanju ustnega izpita dejansko že za sklepanje delovnega razmerja in morebitne kršitve pri opravljanju izpita lahko predstavljajo kaznivo dejanje kršitev pravic pri zaposlovanju ali brezposelnosti po prvem odstavku 198. člena KZ-1. Opis dejanja v tč. 1 obtožnega predloga se tako nanaša na opravljanje pravniškega državnega izpita in ne na sklepanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno navedlo, da oškodovanec kot tožilec ni navedel kateri predpis ali pogoje zaposlitve oziroma zaposlovanja naj bi obdolženec kršil in v čem naj jih bi kršil, prav tako ni konkretiziral v čem in zakaj naj bi bila njegova pravica do zaposlitve omejena. Čeprav sodišče pozna pravo in ima sodnik opravljen pravniški državni izpit, sodišče samo ne sme dopolnjevati konkretnega opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu, kot zmotno meni pritožnik. Naveden Zakon o pravniškem državnem izpitu (ZPDI) ter Pravilnik o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu (Pravilnik) pa v tem primeru nista relevantna, saj ne gre za delovno pravna predpisa, ki bi v konkretnem primeru določala pogoje za zaposlitev oškodovanca kot tožilca. Oškodovanec kot tožilec bi tako moral konkretizirati, kateri delovno pravni predpis je obdolženec kršil. 11. V zvezi s kaznivim dejanjem kršitev pravic pri zaposlovanju ali brezposelnosti po prvem odstavku 198. člena KZ-1 oškodovanec kot tožilec nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno navedlo, da noben pravni predpis, ki ureja pravniški državni izpit, ne zahteva ne vročitve zapisnika kandidatu, ne obrazložitve zapisnika, ter da četudi bi kakšen predpis vročitev zapisnika določal in bi predsednik komisije to opustil, oškodovanca kot tožilca pri iskanju oziroma pridobitvi zaposlitve to ne bi v ničemer omejevalo. Navaja, da ZPDI in Pravilnik ne določata podrobnosti glede postopka izdaje zapisnika, zato bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi načela exceptio illegalis in temeljnega načela upravnega postopka subsidiarne uporabe zakona po 3. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), upoštevati določbe 74. do 81. člena ZUP, ki določajo podrobnosti v zvezi z izdajo zapisnika v postopku upravnega odločanja. Prav tako je v členih 83. do 98. ZUP določeno vročanje, po katerih se oblastni akti, kar predstavlja zapisnik Ministrstva za pravosodje, vročajo posameznikom kot strankam upravnega odločanja ter je v vseh pravnih postopkih predvideno vročanje pisanj strankam v RS kot pravni državi. Sodišče tako ni dolžno uporabiti Pravilnika, kar izhaja tudi iz pravne teorije (Komentar Ustave RS, Franc Testen, 2002), kot sodne prakse (sodbe Upravnega sodišča II U 440/2014 z dne 20. 5. 2015 in sodbe Vrhovnega sodišča I Up 1383/2003 z dne 9. 8. 2006). Pritožnik še navaja, da se je obdolženec zavedal, da bo oškodovancu kot tožilcu omejil pravico do zaposlitve v pravosodju s tem, ko mu ne bo vročil neobrazloženega zapisnika pod pogoji ZPDI in Pravilnika. Sodišče prve stopnje pa bi o tem moralo razpisati glavno obravnavo.

12. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Napačno je stališče oškodovanca kot tožilca, da bi moral obdolženec po koncu ustnega izpita oškodovancu kot tožilcu vročiti obrazložen zapisnik. Skladno s prvim odstavkom 21. člena Pravilnika ustni del izpita vodi in za njegov pravilen potek skrbi predsednik izpitne komisije. Nadalje 23. člen Pravilnika določa, da se o ustnem delu izpita vodi zapisnik, kamor se vpiše potek izpita, postavljena vprašanja, ocene iz posameznih področij in uspeh izpita. Zapisnik podpišejo predsednik izpitne komisije, člani izpitne komisije in zapisnikar, ki ga z odločbo imenuje minister za pravosodje, pisni nalogi pa sta prilogi k zapisniku. Pravilnik tako jasno določa, da se o ustnem izpitu zgolj vodi in ne tudi izda zapisnik, zato se po koncu ustnega izpita zapisnik ne vroči kandidatu. Ker Pravilnik vsebuje določbe glede vodenja in vsebine zapisnika, ne pride v poštev subsidiarna uporaba določb ZUP. Zmotno je tudi stališče pritožnika, da bi na podlagi načela exceptio illegalis sodišče moralo uporabiti določbe ZUP. Z uporabo instituta exceptio illegalis lahko sodnik, ki je pri odločanju vezan le na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS), z učinkom za konkreten primer sam ugotovi nezakonitost podzakonskega predpisa, ga kot pravne podlage za odločitev ne uporabi in odločitev opre na zakon. Pogoj za tako odločanje je ugotovitev, da je določba, ki bi jo sicer bilo treba uporabiti, v nasprotju z Ustavo RS ali zakonom. Po oceni sodišča druge stopnje določbe Pravilnika glede vodenja in vsebine zapisnika niso v neskladju z Ustavo RS ali drugimi zakoni. Pritožnik pa sploh ne navede razlogov za uporabo slednjega načela. Četudi bi sodišče prve stopnje glede zapisnika uporabilo v pritožbi navedene določbe ZUP, le te ne določajo, da je zapisnik potrebno vročiti strankam. Zapisnik, ki se vodi na podlagi 23. člena Pravilnika pa tudi ni oblastni posamični akt, ki bi moral biti vročen kandidatu. Z zapisnikom se namreč ne odloča o pravicah in obveznostih kandidata, ampak se v njem le vodi zapis poteka ustnega izpita. Glede vročitve zapisnika pa je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da četudi bi bila dolžnost obdolženca kot predsednika komisije izdati in vročiti zapisnik in bi obdolženec to opustil, slednje kandidata oziroma oškodovanca kot tožilca pri iskanju oziroma pridobitvi zaposlitve ne bi v ničemer omejevalo, saj oviro predstavlja neuspešno opravljen izpit. Opravljanje ustnega strokovnega izpita tako ni predstavljalo zaposlovanja oškodovanca kot tožilca, iz opisa očitanega dejanja pa ne izhaja, da bi obdolženec kršil pravne predpise, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da opisano dejanje pod tč. 1 obtožnega predloga, ni kaznivo dejanje, zavrglo obtožni predlog ter ni razpisalo glavne obravnave.

13. Oškodovanec kot tožilec na str. 9 – 13 pritožbe citira strokovno pravno literaturo nanašajočo se na očitano kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje protislovno navedlo, da obdolženec kot predsednik izpitne komisije, pooblaščen za izdajo potrdil o (ne)opravljenem izpitu, izpolnjuje lastnosti storilca, po drugi strani pa takoj zatem navedlo, da obdolženec ni izdal zapisnika, pač pa se je zapisnik (zgolj) vodil na podlagi 23. člena Pravilnika in so ga podpisali vsi člani izpitne komisije. Navaja, da je obdolženec tako vodil zapisnik, kot ga tudi izdal, saj ga sicer oškodovanec kot tožilec sploh ne bi mogel predložiti kot dokaz. Sodišče prve stopnje ne razume, da oškodovanec kot tožilec ni opravil pravniškega državnega izpita ravno zaradi neobrazloženega zapisnika, s čimer je bil tudi končan postopek upravnega odločanja. Ministrstvo za pravosodje oškodovancu kot tožilcu ni vročilo odločbe zakaj ni bil uspešen na ustnem delu izpita, zapisnik pa je oškodovanec kot tožilec prevzel šele naslednjega dne 8. 11. 2019. Ponovno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi exceptio illegalis in na podlagi načela subsidiarnosti po 3. členu ZUP pred Pravilnikom uporabiti določbe ZUP. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb prvega odstavka 23. člena ZKP, na podlagi katerih bi moralo odločiti o zakonitosti zapisnika kot o predhodnem vprašanju, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

14. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Med razlogi izpodbijanega sklepa, da obdolženec kot predsednik izpitne komisije, pooblaščen za izdajo potrdil o (ne)opravljenem izpitu, izpolnjuje lastnosti storilca ter da obdolženi ni izdal zapisnika, pač pa se je zapisnik zgolj vodil na podlagi 23. člena Pravilnika in so ga podpisali vsi člani izpitne komisije, ni protislovja. Sodišče prve stopnje je tako najprej pojasnilo, da je obdolženec kot predsednik komisije skladno z določbami prvega odstavka 99. člena KZ-1 uradna oseba in izpolnjuje lastnosti storilca, nato pa, da se je zapisnik o ustnem delu izpita zgolj vodil in ne tudi izdal, zapisnik pa so podpisali vsi člani izpitne komisije. Vsebinskih nasprotij v tč. 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa tako ni. Sodišče prve stopnje je že zgoraj pojasnilo, da vsebino in potek zapisnika ureja 23. člen Pravilnika, zato v tem delu ne pride v poštev subsidiarna uporaba določb ZUP, saj sta vsebina in potek pisanja zapisnika že določeni, niti načelo exceptio illegalis, ker določbe Pravilnika niso neskladne z zakonom ali Ustavo RS. Tudi sicer pritožnik konkretno ne navaja določb ZUP na podlagi katerih bi moral obdolženec kot predsednik komisije na ustnem izpitu kandidatu tj. oškodovancu kot tožilcu, vročiti zapisnik. Iz obrazložitve pa tudi jasno izhaja, da se je zapisnik zgolj vodil in ne tudi izdal, kakor to določa Pravilnik. Zmotno je tudi stališče pritožnika, da se je zapisnik izdal, ker ga sicer sam kot dokaz ne bi mogel priložiti v tem kazenskem postopku. Za predložitev zapisnika kot dokaza ni nujno, da se je zapisnik izdal, saj je oškodovanec kot tožilec lahko pridobil zapisnik na podlagi pravice do vpogleda v zapisnik (82. člen ZUP).

15. Glede predhodnega vprašanja po prvem odstavku 23. člena ZKP sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je vprašanje predhodno takrat, kadar brez njegove rešitve ni mogoče odločiti v stvari, obenem pa gre za samostojno pravno celoto, o kateri sicer odloča drugo sodišče ali drug državni organ. Za predhodno vprašanje ne gre, če je treba ugotoviti le obstoj ali neobstoj določenih dejstev. Predhodno vprašanje je torej pravno vprašanje. Ugotovitev obstoja ali neobstoja določenih dejstev, kot je npr. pravilnost in zakonitost zapisnika, pa ni predhodno vprašanje, ampak gre za dejansko vprašanje, zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP s tem, ko o zapisniku ni bilo odločeno kot o predhodnem vprašanju, ni podana. Sodišče prve stopnje je sicer utemeljeno ugotovilo, da v zvezi z vodenjem zapisnika obdolženec ni kršil nobenih predpisov.

16. V zvezi z očitanim kaznivim dejanjem zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1 oškodovanec kot tožilec še navaja, da je konkretiziral zakonski znak prizadete škode, kot tudi zakonski znak hujše kršitve pravic. Pri tem citira Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1, 3. knjige, na str. 53), in sicer da je pravica drugega huje prekršena, če fizična oseba ne dobi pomembne nepremoženjske pravice oziroma je med pomembne pravice prav gotovo mogoče uvrstiti vsaj človekove pravice in temeljne svoboščine. V obtožnem predlogu je zakonski znak hujše kršitve pravice konkretiziran z navedbo, da v drugem poskusu ni opravljen izpit. Pritožnik dodatno pojasnjuje, da je obdolženec huje prekršil pravice oškodovanca kot tožilca s tem, ko je izdal nezakonit zapisnik in posegel v njegovo pravico do zaposlitve v pravosodju, ki je po naravi stvari človekova pravica pravnika, če je pristopil k ustnemu delu državnega izpita po opravljenem pisnem delu. Pritožnik povzema svojo poklicno pot ter navaja, da ni življenjsko, da kandidat ne opravi ustnega dela izpita PDI, ker je obdolženec kot predsednik izpitne komisije sestavil nezakoniti zapisnik, ki temelji na pavšalnem ocenjevanju in je hkrati brez kriterijev, nepošten, napačen, površen in arbitraren.

17. Iz pritožbenih navedb je razbrati, da se oškodovanec kot tožilec ne strinja z ocenami ustnega strokovnega izpita ter meni, da sta zapisnik in postopek v zvezi z vodenjem zapisnika nezakonita. S takšnimi pritožbenimi navedbami konkretno ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje za zavrženje obtožnega predloga, kazensko sodišče pa ni pristojno za odločanje o pravilnosti ocen predmetov na ustnem delu izpita. Oškodovanec kot tožilec obdolžencu v tč. 2 obtožnega predloga očita storitev kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da navedeni opis v obtožnem predlogu ne vsebuje zahtevanih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Pravilno je pojasnilo, da iz opisa kaznivega dejanja v celoti izostane konkretizacija obdolžencu očitane prestopitve meja uradnih pravic, tj. konkretizacija dejanja obdolženca, za katerega ta v konkretnem primeru ni bil pooblaščen oziroma ga glede na svoj položaj sploh ne bi smel opraviti ter da poleg povzročitve škode, oškodovanec kot tožilec tudi ne pojasni hujše kršitve pravice, saj ne navede, katere pomembne pravice nepremoženjske narave, ki naj bi mu pripadala, zaradi ravnanja obdolženca ni dobil. Kot že večkrat pojasnjeno predmetni zapisnik ni nezakonit, iz opisa dejanja pa ne izhaja, da bi obdolženec kršil pravne predpise ali pravice oškodovanca kot tožilca, pri čemer pritožnik napačno navaja, da je obdolženec posegel v njegovo pravico do zaposlitve v pravosodju. Z opisanimi dejanji obdolženca v obtožnem predlogu ni bilo v ničemer poseženo v pravico oškodovanca kot tožilca do zaposlitve v pravosodju. Povsem arbitrarno in brez osnove v pravnih predpisih pritožnik napačno navaja, da je pravica do zaposlitve v pravosodju po naravi stvari človekova pravica pravnika, če je pristopil k ustnemu delu državnega izpita po opravljenem pisnem delu. Prav tako pa iz opisa dejanja ne izhaja, da je obdolženec hujše kršil pravice v tem, da v drugem poskusu oškodovanec kot tožilec ni opravil izpita, saj je v opisu navedeno le, da zapisnik o opravljanju pravniškega državnega izpita št. 6935 ni bil vročen oškodovancu in ne vsebuje obrazložitve, da v drugem poskusu ni opravljen izpit. Torej, da v drugem poskusu ni opravljen izpit, se v opisu dejanja nanaša zgolj na zatrjevano pomanjkljivo obrazložitev zapisnika, ne pa kot hujša posledica, ki je nastala zaradi očitanega kaznivega dejanja. Nastanek škode oziroma zatrjevana hujša kršitev pravic pa niti ni relevantna, saj iz opisa dejanja sploh ne izhaja konkretizacija zlorabe uradnega položaja, iz katere bi potem šele kot posledica pritožniku nastala škoda in bile huje kršene pravice.

18. Oškodovanec kot tožilec v zvezi očitanim dejanjem pod tč. 2 obtožnega predloga neutemeljeno navaja, da se je sodišče prve stopnje kljub zavrženju obtožnega predloga v sklepu vseskozi opredeljevalo tako, kot da so bili izvedeni vsi predlagani dokazi na glavni obravnavi ter sploh ni opravilo formalno materialnega preizkusa in ni dalo možnosti oškodovancu kot tožilcu, da bi na glavni obravnavi dokazal krivdo obdolženca, sodišče prve stopnje pa je poleg funkcije sojenja, prevzelo funkcijo zagovornika obdolženca. Po oceni sodišča druge stopnje je prvostopenjsko sodišče opravilo materialni preizkus obtožnega predloga nepristransko in strokovno ter se pravilno oprlo zgolj na opis dejanj v obtožnem predlogu. Zaključki sodišča prve stopnje, ali so očitana dejanja v opisu obtožnega predloga sploh kazniva dejanja, tako temeljijo zgolj na podlagi navedenega v obtožnem predlogu ter se do njih sodišče prve stopnje ni opredeljevalo na način, kot da so bili že izvedeni predlagani dokazi na glavni obravnavi. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da opisana dejanja že po opisu sploh niso kazniva dejanja, utemeljeno nadalje ni odredilo vročitve obtožnega predloga obdolžencu in razpisalo glavne obravnave (tretji odstavek 435. člena ZKP). Iz postopanja sodišča prve stopnje ter razlogov izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje poleg funkcije sojenja, prevzelo še funkcijo zagovornika obdolženca. To, da je sodišče prve stopnje zavrglo obtožni predlog zoper obdolženca in ni razpisalo glavne obravnave, še ne pomeni, da je prevzelo tudi funkcijo obdolženčevega zagovornika, pritožnik pa morebitnih drugih razlogov niti ne navaja. Glede na opis dejanja pod tč. 2 obtožnega predloga je sodišče prve stopnje tako pravilno presodilo, da obdolženec ni kršil predpisov ali zlorabil uradnega položaja ter da opisano dejanje ni kaznivo dejanje.

19. Oškodovanec kot tožilec izpodbija tudi razloge za zavrženje obtožnega predloga v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem kršitev človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu KZ-1. Na str. 15 in 16 citira strokovno pravno literaturo ter v nadaljevanju navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da večkratno ponujanje izrabe možnosti odmora, ni grdo ravnanje ali izvajanje psihičnega pritiska oziroma nasilja. Skladno z določbami 22. člena Pravilnika obdolženec kot predsednik izpitne komisije ne more predlagati odmora, saj se odmor lahko odredi le na predlog člana izpitne komisije ali kandidata, sodišče prve stopnje je tako v zvezi z odmorom napačno razlagalo Pravilnik. Navaja, da je obdolženec po vsakem predmetu vprašal oškodovanca kot tožilca, če želi odmor, takšno ravnanje obdolženca pa je protipravno, saj ni upošteval določb Pravilnika, katerega je bil obdolženec v postopku vodenja in izdaje zapisnika zavezan upoštevati, sodišče prve stopnje pa slednjega ni upoštevalo. Navaja še, da je zapisnik za vsa očitana kazniva dejanja temeljni dokaz. Kljub temu, da bi moralo sodišče opraviti preizkus obtožnega predloga, je zapisnik ignoriralo, še več, samovoljno je navedlo, da se sploh ne bo ukvarjalo z zapisnikom.

20. Pritožbene navedbe so neutemeljene. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da večkratno ponujanje izrabe možnosti odmora ni grdo ravnanje ali izvajanje psihičnega pritiska, saj kazensko pravo pod zakonskima znakoma v smeri odklonskega obnašanja inkriminira bistveno več od kršitev pravil lepega vedenja. Napačno pritožnik razlaga določbe Pravilnika glede odreditve odmora kandidata na ustnem izpitu. V skladu s petim odstavkom 22. člena Pravilnika na predlog člana izpitne komisije ali kandidata predsednik izpitne komisije odredi odmor, in sicer največ dvakrat po petnajst minut. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določbe petega odstavka 22. člena Pravilnika ter utemeljeno navedlo, da v obtožnem predlogu opisano ponujanje odmora oškodovancu kot tožilcu s strani obdolženca, ni grdo ravnanje ali izvajanje psihičnega nasilja. Iz opisa izhaja le, da je obdolženec kot predsednik komisije kandidata le seznanjal s pravico predlagati odmor, zato je zmotno stališče pritožnika, da je obdolženec s ponujanjem odmora ravnal protipravno.

21. Glede zapisnika pa je sodišče prve stopnje utemeljeno pojasnilo, da se do samih ocen predmetov pridobljenih na ustnem izpitu ne bo opredeljevalo, saj kazenski postopek ni pravno sredstvo za izpodbijanje odločitve izpitne komisije. Sodišče prve stopnje tako ni navedlo, da se z zapisnikom sploh ne bo ukvarjalo, kot protispisno povzema pritožba, ampak zgolj, da se ne bo opredeljevalo do v zapisniku navedenih ocen, saj slednje ni predmet kazenskega postopka. Z izpodbijanim sklepom tako sodišče prve stopnje zapisnika ni prezrlo, ampak je zapisnik presojalo v sklopu opisa očitanih dejanj in zatrjevanih kršitev, za katere pa je utemeljeno ugotovilo, da iz opisa dejanj v obravnavanem obtožnem predlogu ne izhajajo zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj kršitev pravic pri zaposlovanju ali brezposelnosti po prvem odstavku 198. člena KZ-1, zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1 in kršitev človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu KZ-1, niti zakonski znaki kateregakoli drugega kaznivega dejanja.

22. Oškodovanec kot tožilec izpodbija tudi odločbo o stroških. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca. Meni, da je takšna odločitev nezakonita, ker sodišče ni preverilo njegovega premoženjskega stanja iz uradnih evidenc. Pri tem citira peti odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP glede določb o oprostitvi plačila stroškov. Navaja, da bi ga sodišče prve stopnje moralo oprostiti vseh stroškov kazenskega postopka, ker prejema denarno socialno pomoč in bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje in vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.

23. Četrti odstavek 95. člena ZKP določa, da sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti obdolženca povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Če se te okoliščine ugotovijo po izdaji odločbe o stroških, sme predsednik senata na predlog obdolženca s posebnim sklepom oprostiti obdolženca povrnitve stroškov kazenskega postopka, odložiti plačilo stroškov kazenskega postopka, ali pa mu dovoliti, da jih povrne v obrokih. Predlog lahko obdolženec poda najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga določi sodišče. Na podlagi petega odstavka 95. člena ZKP pa se določbe o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu stroškov iz prejšnjega odstavka smiselno uporabijo tudi za druge udeležence kazenskega postopka, ki se jim smejo naložiti v plačilo stroški kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da oškodovanec kot tožilec ob vložitvi obtožnega predloga ni podal predloga za oprostitev plačila sodne takse ter v zvezi s stroški postopka ni izkazal ali sploh zatrjeval slabega finančnega stanja, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno oškodovancu kot tožilcu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in potrebne izdatke obdolženca. Oškodovanec kot tožilec lahko vloži predlog, da predsednik senata s posebnim sklepom oprosti oškodovanca kot tožilca povrnitve stroškov kazenskega postopka, odloži plačilo stroškov kazenskega postopka ali pa mu dovoli, da jih povrne v obrokih, vendar mora trditve o premoženjskem stanju ustrezno izkazati.

24. Sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu ni zaznalo kršitev, ki jih mora preizkusiti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP). Ker pritožba oškodovanca kot tožilca ni utemeljena, je pritožbo zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

25. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je oškodovanec kot tožilec v pritožbi podal predlog za oprostitev plačila sodne takse v celoti, saj nima nobenih dohodkov. Pritožbi je priložil izjavo o premoženjskem stanju. Sklicuje se na določbe 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) glede oprostitve plačila sodne takse in navaja, da je prejemnik denarne socialne pomoči ter v pritožbi citira odločbo centra za socialno delo o prejemanju denarne socialne pomoči. Sodišče druge stopnje je sledilo pritožbenim navedbam oškodovanca kot tožilca, da je brez premoženja in zaposlitve ter je prejemnik denarne socialne pomoči, zaradi česar bi bilo posledično s plačilom sodne takse ogroženo njegovo vzdrževanje. Sodišče druge stopnje je oškodovanca kot tožilca zato skladno s četrtim in petim odstavkom 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka.