Jedro

Vsebine in dosega odločanja o izdaji soglasja ni mogoče širiti na splošen preizkus skladnosti predložene projektne dokumentacije s prostorskimi akti, tehničnimi predpisi in zakonodajo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Tržič, Urada za urejanje prostora, št. 3502-62/2013-(36) z dne 14. 8. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim upravnim aktom je toženka zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo soglasja za poseg v varovalni pas občinske kategorizirane ceste z oznako LZ 428 281 za postavitev nezahtevnega objekta – nadstreška na zemljišču s parc. št. 395/37 k. o. ... V obrazložitvi navaja, da nadstrešnica, kakršno namerava postaviti tožnik, po določbah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine Tržič (v nadaljevanju PUP) ni dopustna, ker se po 17. členu tega prostorskega akta nezahtevni in enostavni objekti lahko gradijo le na gradbeni parceli obstoječe stavbe. Na zemljišču s parc. št. 395/37 k. o. ... ni obstoječe stavbe, odmiki nadstreška od parcelnih meja pa naj ne bi omogočali normalne uporabe in vzdrževanja objekta, kot to zahteva drugi odstavek 35. člena PUP. Odmik 1 m od roba občinske ceste naj bi bil premajhen in naj ne bi omogočal varnega priključevanja na občinsko cesto oziroma zavijanja z občinske ceste proti nadstrešku, ki naj bi bila namenjen parkiranju dveh avtomobilov. Navaja tudi, da je bil tožnik pred nakupom zemljišča seznanjen, da mora biti parkirišče v zasebni lasti zaradi enotnega videza ceste v naselju oblikovno enako kot javno parkirišče v sklopu javne ceste. Meni, da bodo s postavitvijo obravnavanega nadstreška v varovalnem pasu prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej ter varovanja njenega videza.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil s sklicevanjem na 97. člen Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) in 19. člen Odloka o občinskih cestah in cestnoprometni ureditvi v Občini Tržič (v nadaljevanju Odlok o občinskih cestah). Navaja, da gre za nedoločene pravne pojme, ki jim upravni organ v konkretnem primeru določi vsebino. Cilj omejitve rabe prostora v varovalnem pasu naj bi bilo zagotavljanje varnega in nemotenega odvijanja prometa na občinski cesti, obravnavani objekt pa naj bi predstavljal optično oviro za voznike. Premajhen odmik od meje z občinsko cesto bi po mnenju organa lahko druge voznike preplašil oziroma jim izkrivil vidno zaznavanje tako, da bi se pomikali proti sredini ceste, kar naj bi pomenilo dodatno nevarnost v prometu, še posebej zato, ker gre za območje cestne krivine. Poleg tega glede na višino večnamenskega osebnega avtomobila in manjšega tovornega vozila ugotavlja tudi neustreznost višine nadstreška. Gradnja naj ne bi bila skladna tudi s prostorskimi akti občine. V konkretnem primeru naj ne bi bil zagotovljen zadostni zavijalni radij, oblika in lokacija pa naj ne bi bili usklajeni s pravili stroke. Poleg tega naj gradnja ne bi bila dopustna tudi zaradi prihodnjega razvoja občinske ceste, saj namerava toženka v čim krajšem času zgraditi severni priključek na Ravnah pri Tržiču, o katerem je že izdelan idejni projekt. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, navaja, da je toženka kršila načelo materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in da mu ni dala možnosti, da se izjavi o trditvah, da je strokovno mnenje, ki ga je predložil v postopku, pomanjkljivo in da gre za strokovno napako izvedenca. To mnenje prilaga tudi k tožbi in predlaga, naj ga sodišče upošteva kot njegove navedbe in sestavni del tožbe, v dokazne namene pa zasliši A.A. Enako predlaga za vlogo z dne 26. 11. 2014. Izpodbijani odločitvi očita neobrazloženost. Zatrjuje, da postavitev nadstreška ni v zvezi z varnostjo na občinski cesti, niti z njeno preglednostjo. Zatrjevanje povečane nevarnosti naj bi bilo arbitrarno in nezakonito. Navaja več primerov, ko naj bi toženka ravnala drugače. Nerazumljiva naj bi bila tudi ugotovitev, da oblika nadstrešnice ni usklajena s pravili stroke, saj toženka nima enotnih pravil glede oblikovanja takšnih objektov. Tudi ugotovitev, da nadstrešnica posega v videz ceste, naj bi bila brez materialnopravne podlage. Sklicevanje na severno obvoznico naj bi bilo neutemeljeno, saj prostorski akt, v katerem bi bila predvidena, še ni bil sprejet. Toženka naj bi se neutemeljeno sklicevala tudi na 17. člen in na drugi odstavek 35. člena PUP, v zvezi s tem pa tožnik upravnemu organu očita tudi prekoračitev pooblastil. Sodišču predlaga, naj odpravi odločbi organov prve in druge stopnje in zadevo vrne v nov postopek, oziroma odločbo spremeni, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja razloge, s katerimi utemeljuje svoje mnenje, da pravila postopka niso bila kršena, in ki utemeljujejo sklicevanje na predvideno izgradnjo severnega priključka, čeprav o tem še ni sprejet prostorski akt. Meni, da je tožbeno sklicevanje na druge primere neutemeljeno, ker gre za objekte, postavljene brez dovoljenj, zgrajene pred veljavnostjo sedaj veljavnih prostorskih aktov, take, ki so ustrezno odmaknjeni od ceste, ali pa imajo dovoz urejen preko individualnega priključka. Zavrača tožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijane odločitve in sklicevanje na 8. člen Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki je bil že črtan. Meni, da presojevalec varnosti ceste ni zadovoljivo dopolnil svojega strokovnega mnenja v zvezi s širino prometnega pasu, kot naj bi to zahtevale tehnične specifikacije. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi dodatno kot dokaz o arbitrarnem ravnanju toženke navaja še en primer, ko naj bi toženka izdala soglasje za poseg v varovalni pas občinske ceste na nepreglednem ovinku. Navaja še, da je gospod A.A. strokovnjak, toženka pa ni izkazala, da bi imela specialistična znanja, nadstrešnico pa je oblikoval arhitekt B.B., ki je prav tako strokovnjak. Širina prometnega pasu naj bi bila 6,00 m in ne 5,40 m kot to navaja toženka.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v postopku po sodbi I U 1774/2013 z 22. 4. 2014, s katero je sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka odpravilo odločitev toženke o zavrnitvi izdaje soglasja za poseg v varovalni pas občinske ceste za potrebe postavitve nezahtevnega objekta – nadstreška in zadevo v tem delu vrnilo toženki v ponoven postopek.

Med strankama ni sporno, da obravnavana gradnja pomeni poseg v varovalni pas občinske ceste. Tretji odstavek 97. člena ZCes-1 pa določa, da upravljavec občinske ceste izda soglasje za gradnjo, če s predlaganim posegom niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza.

Izpodbijana odločba je torej po svoji vsebini odločitev o soglasju, ki mora biti pridobljeno k predvideni gradnji. Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v 5.5.2. točki prvega odstavka 2. člena opredeljuje soglasje kot potrditev pristojnega soglasodajalca, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti. Tudi četrti odstavek 50.a člena ZGO-1 določa, da lahko soglasodajalec izdajo soglasja zavrne le, če projektne rešitve niso v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti. Opisana pravna ureditev torej izrecno omejuje vsebino in doseg odločanja o izdaji soglasja, ki ga ni mogoče širiti na splošen preizkus skladnosti predložene projektne dokumentacije s prostorskimi akti, tehničnimi predpisi in zakonodajo. O tem, ali so izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, med katerimi ji tudi skladnost nameravane gradnje z določbami prostorskega akta, pa bo odločal organ, ki je pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, in ne toženka kot soglasodajalka iz 97. člena ZCes-1. Zato je utemeljen tožbeni očitek, da se je toženka v postopku odločanja o izdaji soglasja neutemeljeno spuščala v presojo dopustnosti nameravane gradnje glede na določbe 17. in 35. člena PUP. Gre namreč za določbe, ki urejajo dopustnost gradnje z vidika posegov v prostor in ne za določbe, ki bi se nanašale na varovanje občinske ceste in prometa na njej.

Po presoji sodišča je utemeljen tudi tožbeni ugovor o neobrazloženosti stališča, da bi bili z nameravanim posegom prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej. Te razloge namreč prvostopenjski upravni organ omenja le posplošeno v delu obrazložitve, v katerem povzema potek ustne obravnave 30. 6. 2014. Tudi ob upoštevanju teh navedb pa ostaja nepojasnjeno, zakaj naj bi se zaradi nadstreška, oziroma njegovega odmika 1,0 m od roba občinske ceste zmanjšala preglednost, oziroma kakšen vpliv ima nameravana gradnja na zmanjšano pretočnost zaradi severnega priključka, ki naj bi pomenil razvoj prometa. Prvostopenjski upravni organ torej ni pojasnil, kateri interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej bi bili prizadeti, niti kakšen enotni videz te ceste naj bi bil predpisan in v čem nameravana gradnja posega v ta videz. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se sicer sklicuje na projekt za izvedbo rekonstrukcije ceste skozi Ravne – 1. faza, ki pa je projektna dokumentacija investitorja te ceste in ne predpis.

To pomeni, da prvostopenjski upravni organ ni odpravil pomanjkljivosti, ki jo je sodišče ugotovilo že s sodbo I U 1774/2014, saj tudi iz odločbe, ki jo je izdal v ponovljenem postopku, niso razvidni konkretni razlogi, zaradi katerih naj bi obravnavana nadstrešnica imela negativen vpliv na prometno varnost in preglednost na obravnavanem odseku zadevne občinske kategorizirane ceste. Preglednost ob občinski cesti namreč opredeljuje 20. člen Odloka o občinskih cestah (pregledno polje in pregledna berma), toženka pa ne ugotavlja, da bi šlo za postavitev objekta v nasprotju s to določbo.

Drugostopenjski upravni organ v obrazložitvi svoje odločitve dodatno navaja še dejstva in okoliščine (vidno polje, prostorska predstava voznikov, nadstrešnica kot optična ovira oziroma moteč element, pomikanje vozil proti sredini ceste), iz katerih naj bi izhajalo, da bo nadstrešek neugodno vplival na zbranost voznikov ter njihovo „vizualno percepcijo“, vendar iz prvostopenjske odločbe ni razvidno, da bi bila ta dejstva in okoliščine predmet ugotovitvenega postopka na prvi stopnji, iz upravnih spisov pa ni razvidno, da bi se imel tožnik možnost o njih izjaviti v postopku na drugi stopnji. Utemeljen je torej tudi očitek o kršitvi pravice do izjave o pravno odločilnih dejstvih, ki jo strankam v postopku zagotavlja prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Drugostopenjski organ sicer navaja tudi, da v konkretnem primeru niso zagotovljeni zadostni zavijalni radiji, vendar obrazložitev ne omogoča preizkusa pravilnosti ugotovitve o neustreznosti zavijalnega radia. To ugotovitev namreč drugostopenjski organ veže na domnevno strokovno napako strokovnega mnenja, ki je bilo izdelano na podlagi prvotne lokacije in dimenzij nadstrešnice in na podlagi podatkov o širini vozišča in širino prometnega pasu javne ceste na obravnavanem odseku, na pojasni pa, kakšna naj bi bila spremenjena postavitev nadstrešnice in kako naj bi vplivala na zavijalni radij. Povedano drugače, iz obrazložitve ni razvidno niti, zakaj naj bi bil zavijalni radij zaradi postavitve nadstrešnice drugačen od zavijalnega radija pri parkiranju avtomobilov na istem mestu brez nadstrešnice.

Izpodbijane odločitve z vidika varovanja javne ceste in prometa na njej sam po sebi ne utemeljuje niti namen toženke, da bo zgradila severni priključek na Ravnah pri Tržiču. Iz navedb toženke namreč izhaja, da izgradnje tega priključka veljavni prostorski akti ne predvidevajo. Okoliščina, da je ta priključek predmet javne razgrnitve v postopku sprejemanja prostorskega akta, pa ni pravno odločilna. Tudi širitev prihodnjega razvoja prometa iz tretjega odstavka 97. člena ZCes-1 se mora namreč nanašati na veljavne planske oz. prostorske akte, saj bi drugačna razlaga v različnih zadevah dopuščala različno opredeljevanje glede vsebine in obsega zagotavljanja širitve prihodnjega razvoja prometa.

V obravnavani zadevi to pomeni, da bi morala toženka v skladu z Odlokom o občinskih cestah določno navesti projektni pogoj, ki se nanaša na poseg v varovalni pas javne ceste, za katerega meni, da ni bil izpolnjen, ter konkretne razloge o tem, zakaj in v čem so predložene projektne rešitve v nasprotju s tem pogojem. Na tako opredeljeno vsebino odločanja se morajo torej nanašati tudi razlogi, ki jih upravni organ navede v morebitni zavrnilni odločbi. Ker gre za upravno odločbo, mora pri tem upoštevati prvi odstavek 214. člena ZUP, po katerem mora obrazložitev med drugim obsegati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba.

Po presoji sodišča pa so razlogi za izdajo izpodbijane zavrnilne odločbe, ki jih navajata upravna organa, pomanjkljivi do te mere, da sodišču ne omogočajo preizkusa njene vsebinske pravilnosti ter zakonitosti, oziroma gre za razloge drugostopenjskega organa, o katerih se tožnik ni imel možnost izjaviti.

Ker gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 3. in 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo zadevo organu, ki je to odločbo izdal, v ponoven postopek. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) z zahtevanim 22 % DDV. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).