5. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 21. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 138/2001 z dne 6. 5. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 337/2000 z dne 28. 11. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. K 149/99 z dne 29. 5. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – nadaljevanju KZ) in nadaljevanega kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja in razstrelilnih snovi po drugem in po prvem odstavku 310. člena KZ. Sodišče je pritožniku izreklo enotno kazen petih let zapora, mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in povprečnino ter mu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov. Višje sodišče je pritožbo pritožnika in njegove zagovornice zavrnilo. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo tudi zoper sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo njegova zahtevo za varstvo zakonitosti.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ter kršitve 2., 21., 22., 23., 28. in 29. člena Ustave. Opisuje potek predkazenskega in kazenskega postopka ter izraža nestrinjanje z obsodbo. Navaja, da je bil v kriminalno dejavnost zapeljan s strani policije, saj naj bi ga slednja za storitev kaznivih dejanj nagovarjala in tudi financirala. Pritožnik izraža prepričanje, da je v njegovem primeru pri odrejanju posebnih preiskovalnih metod in sredstev prišlo do zlorabe policijskih pooblastil. Nezakonito naj bi bilo tudi delo tožilstva in sodišč. V zvezi s kršitvijo 22. člena Ustave pritožnik navede, da mu sodišče na podlagi veljavne zakonodaje ni zagotovilo vseh pravic, saj naj ne bi smelo dopustiti posegov v njegovo osebnost, ne da bi razpolagalo z dokazi, da je karkoli prepovedanega že storil. Ker naj bi sodišče odredilo posege brez utemeljenega razloga in nato ocenjevalo zakonitost izvedenih ukrepov v nasprotju z zakonom, naj bi bila podana kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. V zvezi z zatrjevano kršitvijo še navaja, da nihče ni hotel opaziti popolne odsotnosti dokazov, ki bi morali upravičiti nezakonito dolgo trajanje izvajanja ukrepov. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče ob upoštevanju, da izzivanje kriminalne dejavnosti izključuje kazenski pregon za dejanje, storjeno v zvezi z ukrepom, posebej skrbno pretehtati dokaze oziroma ugotoviti njihovo pomanjkanje. Navaja, da bi moralo sodišče glede na dejstvo, da nihče ni storil nobenega kaznivega dejanja vse do takrat, dokler nista že nekaj mesecev "delala na terenu tajna policijska sodelavca", izvajati dokaze v njegovo korist in sicer tako, da bi preverilo vsebino tistih listin, ki so bile podlaga za obširno poseganje v osebnost pritožnika. Ker naj bi se zlasti pritožbeno sodišče zadovoljilo z ugotovitvijo, "da koordinatorji akcij govorijo resnico", ki naj bi bila v nasprotju z ponujenimi dokazi, je po mnenju pritožnika podana kršitev pravice iz tretje alineje 29 člena Ustave. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.Navedbe pritožnika, s katerimi opisuje potek predkazenskega postopka, postopka izvajanja posebnih operativnih metod in sredstev, kazenskega postopka ter s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijanimi sodbami, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Člen 22 Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči. Pritožnik zgolj s pavšalnimi očitki, da mu sodišče pri dovolitvi posegov v njegovo osebnost ni zagotovilo vseh pravic na podlagi veljavne zakonodaje, kršitve pravice do enakega varstva pravic ne more utemeljiti. Zato za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

5.Pritožnikov očitek kršitve pravice do sodnega varstva ni utemeljen. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do katere je v obravnavani zadevi prišlo. Zato ta pravica pritožniku ni mogla biti kršena. Zatrjevane kršitve pritožnik tudi ne more utemeljiti z navajanjem, da so sodbe po vsebini napačne. Z navedbami, s katerimi pritožnik še nadalje utemeljuje ta očitek, pa uveljavlja razlog napačne uporabe prava in smiselno zatrjuje kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave. Vendar tudi ta očitek ni utemeljen.

6.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Pritožnik se v utemeljitev te kršitve zgolj na splošno sklicuje na "listine, ki so bile podlaga za obširno poseganje v njegovo osebnost". Ker v zvezi s tem ne navede, kateri naj bi bili v zvezi z "listinami" tisti materialno pravno relevantni dokazi, katerih izvedbo je sam predlagal, pa se sodišče do njihove izvedbe ni opredelilo oziroma jih ni hotelo izvesti, zatrjevane kršitve tudi ne izkaže. Zatrjevane kršitve tudi ne more utemeljiti z navedbo, da se je pritožbeno sodišče zadovoljilo z ugotovitvijo, "da koordinatorji akcij govorijo resnico". Navedeno pomeni zgolj dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in smiselno nestrinjanje z dokazno oceno oziroma z oceno verodostojnosti izvedenih dokazov. Slednja sodi v polje proste sodnikove presoje in sama po sebi ni predmet ocene v postopku z ustavno pritožbo. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave.

7.Kršitvi 21. člena Ustave (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva) in 28. člena Ustave (načelo zakonitosti v kazenskem postopku) pritožnik ne izkaže. V utemeljitev teh kršitev navaja le nezadovoljstvo s potekom predkazenskega in kazenskega postopka ter nestrinjanje z obsodbo. Slednje za ugotovitev o zatrjevanih kršitvah še ne zadošča.

8.Ker Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti s sklicevanjem na 2. člen Ustave, ki vsebuje temeljna ustavna načela.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer