Jedro

Če obsojenčevo združitev z neznanim storilcem z namenom, da bi ropala, sodišče navede le v abstraktnem opisu kaznivega dejanja, vendar nato ta očitek v konkretnem opisu kaznivega dejanja ni konkretiziran, krši kazenski zakon.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega M. C. se delno ugodi in se glede obsojenega M. C. sodba sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko 3) izreka, spremeni v pravni opredelitvi, določeni enotni kazni in izrečeni enotni kazni tako, da se kaznivo dejanje pravno opredeli po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika ter se obsojencu za to kaznivo dejanje na podlagi prvega odstavka 206. člena Kazenskega zakonika določi kazen dve 2 (dve) leti in 10 (deset) mesecev zapora, nato pa se mu na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika, upoštevaje že določene kazni 1 (eno) leto zapora za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 213. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika, 6 (šest) mesecev zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 213. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika in 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 213. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika iz izpodbijane sodbe, izreče enotna kazen 5 (pet) let in 4 (štiri) mesece zapora.

II. V preostalem pa se zahteva za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega M. C. in v celoti zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega M. J. zavrneta.

III. Obsojenega M. J. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru obsojenega M. C. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1 (točka 1 izreka), za katero mu je določilo kazen eno leto zapora, poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 (točka 2 izreka), za katerega mu je določilo šest mesecev zapora, kaznivega dejanja ropa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena KZ-1 (točka 3 izreka), za katero mu je določilo kazen tri leta zapora in poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 (točka 4 izreka), za katero mu je določilo eno leto in štiri mesece zapora. Sodišče je nato na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 obsojenemu C. izreklo enotno kazen pet let in šest mesecev zapora. Z isto sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru obsojenemu M. J. za poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 (točka 1 izreka) ob uporabi omilitvenih določb iz druge alineje 50. člena KZ-1 v zvezi z 2. točko 51. člena KZ-1 izreklo kazen osem mesecev zapora. Sodišče je obsojencema v izrečeni kazni vštelo čas odvzema prostosti, ju oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki obeh zagovornikov bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je pritožbe obsojenega C. in njegovih zagovornikov ter zagovornika obsojenega J. zavrnilo kot neutemeljene, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenega J. oprostilo plačila sodne takse, obsojenemu C. pa naložilo plačilo stroškov tolmačenja in plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenega C. in zagovornik obsojenega J. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlagali, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega J. je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki v zvezi z očitanimi pomanjkljivostmi izreka sodbe meni, da je jasno, da sta obsojenca nastopala kot pooblaščenca B. in poskušala pridobiti protipravno premoženjsko korist na njen račun, prav tako meni, da je ugotovitev sodišča druge stopnje o poslovnem odnosu B. z L. kot izgovoru za izsiljevanje pravilna. Zato vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve. Na zahtevo zagovornikov obsojenega C. je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da policija obsojenčeve fotografije ni pridobila na nezakonit način, da je sodišče druge stopnje ob presoji pritožbe pravilno odgovorilo na ugovore, kakršne vsebuje tudi zahteva, in da niso podane okoliščine, ki bi opravičevale pravno opredelitev kaznivega dejanja na škodo L. kot prostovoljen odstop.

4. Vrhovno sodišče je odgovora vrhovnih državnih tožilcev na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in njunim zagovornikom. Obsojenca in zagovornik obsojenega J. se o odgovoru niso izjavili, zagovorniki obsojenega C. pa so izjavili, da je odgovor vrhovnega državnega tožilca posplošen ter da se z njim ne strinjajo.

B-I.

5. Zagovorniki obsojenega M. C. v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da se izpodbijani sodbi opirata na dokaz, pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Zagovorniki menijo, da je policija pridobila obsojenčeve fotografije od T. S. na nezakonit način, in sicer s kršitvijo pravice do zasebnosti, ki jo G. C. (tedaj B.) zagotavlja 35. člen Ustave. Uporabnica obsojenčevih fotografij ni bila T. S., temveč G. C., kateri so fotografije tudi pripadale. Poseg v pravico do zasebnosti je skladno z drugim odstavkom 37. člena Ustave dovoljen le na podlagi odredbe sodišča, katere pa policija za pridobitev fotografij z računalnika ni imela. Obsojenčeve fotografije so bile po zatrjevanju vložnikov pridobljene s kršitvijo pravice G. C. do zasebnosti iz 35. člena Ustave, na podlagi takšnega dokaza pa je bilo pridobljenih več drugih dokazov, predvsem domnevne prepoznavne izjave oškodovancev L. in T., ki so bile ključen dokaz za obsodbo obsojenca za kaznivi dejanji v zvezi s tema oškodovancema. Zato vložniki menijo, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Ustava z določbo 35. člena varuje pravico do nedotakljivost človekove duševne in telesne celovitosti ter zasebnosti in osebnostnih pravic, z določbo drugega odstavka 37. člena pa pravico do komunikacijske zasebnosti, določa pa tudi pogoje, kdaj je poseg v to pravico dopusten. Gre za varstvo posameznikovega interesa, da se država in nepovabljeni ali nepooblaščeni tretji ne seznanijo z vsebino sporočila, ki ga posredujejo preko kateregakoli sredstva, ki omogoča izmenjavo oziroma posredovanje informacij, kot tudi posameznikovega interesa, da ima nadzor nad tem, komu, v kakšnem obsegu, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji bo posredoval določeno sporočilo (tako Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 300/2005 z dne 30. 6. 2006).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je policija v Celju obravnavala vlom v stanovanje G. B., imela pa je tudi podatek, da je storilec nek specialec iz Srbije, za katerega se je kasneje izkazalo, da je to obsojeni M. C.. T. S. je nekega dne po vlomu poklicala policista V. in povedala, da ima težave, iz izpovedbe policista P., dane na glavni obravnavi 14. 10. 2009, je še razvidno, da T. S. ni mogla vzpostaviti stika z materjo (G. B.) ter da se je policist V. z B. bolje poznal. Policista P. in V. sta med razgovorom s T. S. in njenim fantom D. Đ. med drugim izvedela tudi za obsojenčevo identiteto, S. pa se je spomnila, da ima na računalniku obsojenčeve fotografije. Priklopili so računalnik, nato sta S. in Đ. policistoma pokazala, v katerih mapah se nahajajo obsojenčeve fotografije, ki jih je nato policist P. prenesel na nosilec podatkov (tako imenovani USB ključ). Iz izpovedbe Đ., dane na zaslišanju v preiskavi dne 16. 4. 2009, je razvidno, da sta bila policista v stanovanju približno pred dvema mesecema, iz izpovedbe, dane na glavni obravnavi 14. 10. 2009, pa še, da je ob pregledovanju fotografij na računalniku S. pokazala M. C. ter da je privolila v presnemavanje fotografij z računalnika na nosilec podatkov, iz izpovedbe G. B., dane na glavni obravnavi 23. 9. 2009, pa tudi, da je bil računalnik v stanovanju njen, drugega pa je imela v stanovanju v Mariboru.

8. Zatrjevanje zahteve, da je policija prišla do obsojenčevih fotografij s kršitvijo določbe drugega odstavka 37. člena Ustave, ni utemeljeno. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča in podatkov v spisu je razvidno, da je T. S. želela govoriti s policisti, da se je ob nadaljnjem razgovoru sama spomnila na to, da so na računalniku obsojenčeve fotografije, pri čemer je ob njihovem pregledovanju policistoma tudi pokazala obsojenca, končno pa je tudi privolila v presnemavanje fotografij z računalnika na policistov nosilec podatkov. Zato ni mogoče slediti navedbam v zahtevi, da bi policista za takšno ravnanje potrebovala odredbo sodišča. Glede na to, da sta policista v stanovanje vstopila na klic in željo S., tudi ni mogoče govoriti o opravljanju hišne preiskave oziroma da so bile fotografije pridobljene pri hišni preiskavi z vpogledom v računalnik, kot zmotno zatrjuje vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo. Drugo pa je vprašanje posega v zasebnost G. B. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil računalnik, na katerem so bile obsojenčeve fotografije, njen, uporabljala pa ga je tudi njena hči T. S., ki je živela v stanovanju v Celju, kjer se je nahajal računalnik. Obsojenčeva obramba ne v postopku ne v vloženih pravnih sredstvih ni zatrjevala, da bi obstajal ločen način uporabe omenjenega računalnika (na primer z deljenim računom, do katerega bi bil dostop omejen z geslom), kar glede na podatke v spisu in dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča kaže na to, da sta računalnik uporabljali tako G. B. kot T. S. S tem, ko je S. policistoma pokazala, v katerih mapah, za katere je vedela, da pripadajo njeni materi, so obsojenčeve fotografije in dovolila pregled teh fotografij ter njihovo presnemavanje, je sama posegla v ustavno varovano zasebnost G. B. Uveljavljanje take kršitve je lahko predmet civilnopravnega postopka med materjo in hčerjo, ni pa mogoče zatrjevati, da sta policista prišla do obsojenčevih fotografij s posegom v zasebnost G. B. V obravnavanem primeru obsojenčeve fotografije ne predstavljajo nedovoljenega dokaza, saj niso bile pridobljene s posegom državnega organa v zasebnost B. in tako pridobitev obsojenčevih fotografij ne temelji na kršitvi določb 35. in 37. člena Ustave, s tem pa tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Po zatrjevanju vložnikov zahteve za varstvo zakonitosti obsojenemu M. C. ni bila dana možnost biti navzoč ob zaslišanju oškodovancev in prič v postopku preiskave, z zaslišanja A. H. pa je bil neutemeljeno odstranjen, zato je bila kršena njegova pravica do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave. Za nobeno od zaslišanih prič, razen za A. H., izpodbijani sodbi ne navajata, zakaj je bilo obsojencu onemogočeno biti navzoč pri njihovem zaslišanju. Zagovorniki tudi menijo, da je bil obsojenec neutemeljeno in neustavno odstranjen z zaslišanja A. H. Pričino nelagodje ne more biti ustavno dopusten razlog za obsojenčevo nenavzočnost. Vložniki še poudarjajo, da morajo biti stranke na posamezne sodne naroke vabljene in se jim ne nalaga breme, da morajo navzočnost same zahtevati. S tem, ko bi bilo obsojenemu C. omogočeno sojenje v njegovi navzočnosti, bi obsojenec lahko izvrševal svoje procesne pravice in na ta način tudi vplival na izid kazenskega postopka, ki bi bil v takšnem primeru morebiti drugačen. Kazenski postopek, ki obsojencu ne zagotavlja navzočnosti v polni meri, v skladu z ustaljeno presojo Evropskega sodišča za človekove pravice ne more šteti za poštenega, kot takšen pa predstavlja kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

10. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP mora vložnik zahteve ne samo navesti kršitev, ki jo uveljavlja, temveč jo mora tudi obrazložiti, sicer se Vrhovno sodišče, ki v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne opravlja preizkusa izpodbijane pravnomočne sodne odločbe po uradni dolžnosti, do uveljavljane, a ne substancirane kršitve, ne more opredeliti. Do posplošenega navajanja vložnikov, da obsojencu ni bila dana možnost biti navzoč pri zaslišanju prič, se Vrhovno sodišče določno ne more opredeliti, ker vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ne konkretizirajo pri zaslišanju katerih prič sodišče obsojencu ni omogočilo njegove navzočnosti. Ob pregledu spisa je sicer mogoče ugotoviti, da je bil v preiskavi ob zaslišanjih prič navzoč obsojenčev zagovornik, ob zaslišanju nekaterih prič je bil navzoč tudi obsojenec, z oškodovancema L. in M. pa ga je sodišče soočilo. Na glavni obravnavi je bil obsojenec prisoten pri zaslišanju vseh prič.

11. V zvezi z zaslišanjem priče A. H. vložniki uveljavljajo kršitev določbe druge alineje 29. člena Ustave, po kateri mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali s svojim zagovornikom. Bolj določno je takšna obdolženčeva pravica formulirana v d) točki tretjega odstavka 6. člena EKČP, po kateri ima obdolženec pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. V obravnavanem primeru je priča A. H. na zaslišanju v preiskavi 8. 4. 2009 po prejetem pravnem pouku in pred podajo izpovedbe izjavila, da ne želi, da je obsojenec navzoč pri njenem izpovedovanju, ker ji povzroča nelagoden občutek. Zato je preiskovalna sodnica obsojenca napotila iz sodne dvorane, ob zaslišanju priče pa je bil prisoten njegov zagovornik. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 16. 9. 2009 je razvidno, da je bil obsojenec prisoten pri zaslišanju omenjene priče, da je med njenim zaslišanjem zakričal, sodišče je obsojenca in pričo tudi soočilo, obsojenec in njegov zagovornik sta nato priči postavljala vprašanja. Na takšen način je bila obsojencu na glavni obravnavi dana možnost biti navzoč in zaslišati obremenilno pričo A. H., obe možnosti oziroma pravici je obsojenec tudi izkoristil. Evropsko sodišče za človekove pravice je na primer v odločbah Kostovski v. The Netherlands, Isgrò v. Italy in Lucà v. Italy obrazložilo, da mora imeti obdolženec primerno možnost preizkusiti in izprašati obremenilno pričo v času, ko je ta podala svojo izjavo ali kasneje v postopku. Sodišče je obsojenemu C. na glavni obravnavi omogočilo biti prisoten ob zaslišanju A. H. in ji postavljati vprašanja, zato je treba zaključiti, da kršitev druge alineje 29. člena Ustave in d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP ni podana. S tem, ko Vrhovno sodišče ni ugotovilo omenjene kršitve določb kazenskega postopka, ni presojalo nadaljnjih navedb vložnikov v zvezi z neugotovljeno kršitvijo.

12. Vložniki nadalje uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanjem, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o tem, da se je obsojenec z neznano osebo združil zato, da bi ropal, kar je zakonski znak kaznivega dejanja ropa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena KZ-1, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega. Odsotnost razlogov pa kaže na to, da ne gre za kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja.

13. Pod točko 3) izreka je sodišče prve stopnje obsojenega C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena KZ-1, ki ga je storil tako, da je skupaj z neznanim storilcem pristopil do avtomobila, v katerem sta sedela E. M. in L. T., pri čemer je obsojenec od T. zahteval denar in mobilni telefon ter ga začel pretepati, neznani sostorilec pa je M. brcnil v oko, nato pa je obsojenec oškodovancema iz rok iztrgal torbico z njunimi osebnimi dokumenti in stanovanjskimi ključi M., T. pa je odvzel tudi avtomobilske ključe. Iz takšnega opisa kaznivega dejanja je razvidno, da obsojencu ni očitana kvalificirana oblika kaznivega dejanja ropa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena KZ-1, torej da se je z neznanim storilcem združil zato, da bi ropala, temveč se mu očita sostorilstvo pri temeljni obliki kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Prav to je tudi razlog, da izpodbijana sodba prvostopenjskega sodišča nima razlogov o kvalificirani obliki ropa. Navajanje vložnikov, da sodba nima razlogov o kvalificirani obliki očitanega kaznivega dejanja, je obsojencu pravzaprav v škodo. Sodišču ni treba navajati razlogov o kaznivem dejanju, ki se obsojencu po opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe niti ne očita. Navedbe vložnikov v zahtevi o tem, da ne gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja ropa, gre zato po vsebini razumeti tako, da zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Slednjo stori sodišče, če glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabi zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obsojenec skupaj z neznanim sostorilcem z napadom na oškodovanca pridobil torbico z osebnimi dokumenti in denarjem ter avtomobilske in stanovanjske ključe. Obsojenčevo združitev z neznanim storilcem z namenom, da bi ropala, sodišče navede le v abstraktnem opisu kaznivega dejanja, vendar nato ta očitek v konkretnem opisu kaznivega dejanja ni konkretiziran. Obsojencu se torej glede na opis kaznivega dejanja pod točko 3. izreka sodbe sodišča prve stopnje očita storitev kaznivega dejanja ropa v temeljni obliki po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Ob ugotovljeni kršitvi kazenskega zakona je Vrhovno sodišče zato v tem delu spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja pod točko 3) izreka prvostopenjske sodbe tako, da se obsojenega C. spozna za krivega kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Na podlagi te določbe je Vrhovno sodišče obsojencu za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 določilo kazen dve leti in deset mesecev zapora, pri čemer je upoštevalo okoliščine na strani obsojenca, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje – težo dejanja, stopnjo kazenske odgovornosti in njegovo vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj (sodba, stran 18).

14. Po stališču vložnikov je sodba prvostopenjskega sodišča sama s seboj v nasprotju, ko zatrjuje, da je G. B. obsojencu gotovo pojasnila svojo verzijo naročniškega razmerja, zaradi česar je obsojenec upravičeno sklepal na obstoj dolga. Dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča je po zatrjevanju vložnikov ta, da naj bi bil obsojenec na podlagi trditev B. prepričan, da L. dolg v resnici obstaja. Če storilec meni, da dolg obstaja, gre za kaznivo dejanje samovoljnosti. Po zatrjevanju vložnikov je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je obsojeni C. hotel izterjati dolg, zato sta sodišči nepravilno pravno opredelili njegovo ravnanje, s tem pa je bil po mnenju vložnikov kršen kazenski zakon v obsojenčevo škodo. Obsojenec ni imel namena pridobiti protipravno premoženjsko korist, temveč izterjati dolg.

15. Z zgornjim zatrjevanjem vložniki pod videzom kršitve kazenskega zakona nasprotujejo dejanskim ugotovitvam sodišča glede poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja (dejanje, opisano pod točko 1). Vložniki izhajajo iz predpostavke, da je dolg oškodovanega L. do G. B. obstajal. Takšno zatrjevanje pa je v nasprotju tako z obsojenčevim zagovorom kot z dejanskimi ugotovitvami sodišča. Obsojenec je namreč v svojem zagovoru povedal, da oškodovanca ne pozna, da od nikogar ni poskušal izsiliti 2.000 eurov ter da mu G. B. o poslovnih prostorih, ki jih je imela v Celju, ni nikoli pripovedovala in ga torej ni seznanila s poslovnim odnosom z L. Sodišče tudi ni verjelo G. B., da naj bi ji oškodovanec dolgoval denar, saj za povrnitev domnevnega dolga več mesecev ni storila ničesar. Vrnitve domnevnega dolga od oškodovanca ni zahtevala v postopku pred sodiščem, niti o tem ni obvestila policije. Nenazadnje je tudi iz opisa kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja razvidno, da je obsojenec od oškodovanca najprej zahteval 2.000 eurov, po oškodovančevem klicu policije pa je obsojenec zahtevani znesek zvišal na 5.000 eurov. Tak znesek presega domnevni oškodovančev dolg do B. in kaže na obsojenčev poskus pridobitve protipravne premoženjske koristi. Na podlagi povedanega je treba zaključiti, da obsojenčevega ravnanja ni mogoče pravno opredeliti kot kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1, saj je domnevni oškodovančev dolg obsojencu služil le kot izgovor za izsiljevanje. Zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato vložniki z zgornjim zatrjevanjem ne morejo uspeti.

16. Z zatrjevanjem, da se sodišči v izpodbijanih sodbah nista opredelili do obsojenčevega prostovoljnega odstopa od poskusa storitve kaznivega dejanja zoper oškodovanega L., zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vložniki ne morejo uspeti. Izhajajoč iz lastne ocene obsojenčevega ravnanja, češ da je prostovoljno odstopil od storitve kaznivega dejanja, sodišče pa ugotavlja, da je dejanje ostalo pri poskusu, ker oškodovanec izsiljevalcema ni izročil zahtevanega denarja, vložniki tudi v tem delu uveljavljajo nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-II.

17. Zagovornik obsojenega M. J. v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP navaja, da iz izreka prvostopenjske sodbe ni razvidno, komu naj bi obsojenec nameraval pridobiti premoženjsko korist in zakaj naj bi bila morebitna pridobljena premoženjska korist protipravna. Takšen ugovor je obramba podala že v pritožbi, vendar se z obrazložitvijo drugostopenjskega sodišča ne strinja in meni, da je mnenje višjega sodišča napačno. Po vložnikovem stališču bi višje sodišče moralo pojasniti tudi, kdo je gospa G. in zakaj naj bi bila ona dejanska prejemnica premoženjske koristi.

18. Na zatrjevano nejasnost, komu sta obsojenca s poskušenim izsiljevanjem želela pridobiti protipravno premoženjsko korist, je ob presoji in zavrnitvi pritožbenih navedb v svoji odločbi razumljivo in logično odgovorilo že višje sodišče. Slednje je obrazložilo, da so tako oškodovanec kot obsojenca ob omembi vzdevka G. vedeli, da gre za G. B., to je (takratno) zunajzakonsko partnerko obsojenega C. in žensko, s katero je bil oškodovani L. v poslovnem odnosu (sodba, stran 4). Ob povedanem Vrhovno sodišče zgolj dodaja, da obramba v postopku ni uveljavljala, da obtožbe ne razume, da ni jasno, kdo je gospa G. in kdo je prejemnik premoženjske koristi. Z navajanjem, da je stališče drugostopenjskega sodišča napačno, da bi bilo treba pojasniti, kdo je resnični naslovnik za sprejem premoženjske koristi in zakaj naj bi bila ravno gospa G. prejemnica premoženjske koristi, vložnik pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve (drugi odstavek 420. člena ZKP).

19. Ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da predstavlja kaznivo dejanje le tisto izsiljevanje, ki pomeni hkrati tudi pridobitev premoženjske koristi. Zato pri izterjavi dolga ne gre za kaznivo dejanje izsiljevanja, ker storilec ne pridobi premoženjske koristi. Vložnik meni, da obsojeni J. kaznivega dejanja ni storil in bi moral biti na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oproščen obtožbe, ker se v obtožnici ne zatrjuje, da dolg oškodovanega L. do gospe G. ne bi obstajal. Hkrati vložnik meni, da je odgovor drugostopenjskega sodišča, ko je navedlo, da je zatrjevanje obstoja dolga obsojencema služilo le kot pretveza za izsiljevanje denarja, nerazumljiva, nejasna, v nasprotju z vsebino zapisnika o zaslišanju G. B. in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Dejstva in dokazi po zatrjevanju vložnika ne potrjujejo zaključkov višjega sodišča. 20. Tudi na takšne navedbe, podane že v pritožbi, je drugostopenjsko sodišče že odgovorilo. Vložnik s polemiziranjem z razlogi višjega sodišča, z analiziranjem izpovedbe priče B. in podajanjem lastnega stališča v zahtevi za varstvo zakonitosti nasprotuje dejanskim ugotovitvam nižjih sodišč, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Prav tako vložnik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja z navedbami, da obsojenčevega dejanja ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje, saj pri tem izhaja iz lastne ocene obsojenčevega ravnanja in nasprotuje dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča. Očitkov o nasprotjih razlogov višjega sodišča z zapisniki z glavnih obravnav in z zbranimi dokazi, o nerazumljivosti in nejasnosti in o odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih, pa vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne konkretizira, zato se Vrhovno sodišče do njih ni moglo opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

21. Vložniku se v zahtevi za varstvo zakonitosti postavlja še vprašanje, ali zatrjevani dolg dejansko obstoji v zatrjevani višini. Nižji sodišči sta v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovili, da dolg oškodovanca do G. B. ne obstoji, zato je višina domnevnega dolga povsem irelevantna. Prav tako znesek protipravne premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavku 213. člena ZKP. Pod videzom kršitve kazenskega zakona vložnik s temi navedbami uveljavlja nedovoljeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

22. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega C. utemeljena v delu, ki se nanaša na kršitev kazenskega zakona v zvezi s kaznivim dejanjem ropa pod točko 3) izreka prvostopenjske sodbe. Zato je pravnomočno sodbo glede dejanja pod točko 3) izreka, na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojenčevo dejanje pravno opredelilo po prvem odstavku 206. člena KZ-1 in mu na podlagi te zakonske določbe določilo kazen dve leti in deset mesecev zapora ter mu zatem ob upoštevanju že določenih kaznih eno leto zapora za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 213. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, šest mesecev zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 213. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 in eno leto in štiri mesece zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 213. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen pet let in štiri mesece zapora. Pri izreku enotne kazni pa upoštevalo obteževalne in olajševalne okoliščine, kot jih je v sodbi ugotovilo že sodišče prve stopnje (stran 18).

23. Pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega M. J. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, zato je zahtevo na podlagi 425. člena zavrnilo kot neutemeljeno.

24. Po podatkih prvostopenjske sodbe je obsojeni J. sicer pridobil izobrazbo in nima preživninskih obveznosti, vendar je brez zaposlitve, dohodkov in premoženja, obsojen pa je bil na kazen zapora. Zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena ZKP in četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila sodne takse.