Jedro

Dolžnosti in delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec in opustitev katerih povzroči kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti, niso vezane le na delovni proces oziroma delo v organiziranem delovnem procesu, morajo pa biti povezane z naravo dela pri delovnem procesu.

Tožnik in sodelavec sta direktorja tožene stranke žalila in mu grozila, pri čemer ga je tožnik tudi fizično napadel s tem, ko ga je močno prijel za suknjič in ga kasneje med vrati hotela prijel s hrbta, dokler se mu direktor ni uspel iztrgati iz prijema. S tem je ravnal v nasprotju z 9. členom pogodbe o zaposlitvi in 37. členom ZDR-1, ker se ni vzdržal ravnanj, ki bi glede na naravo dejavnosti in delodajalca materialno in moralno škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 1. 2017, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 7. 2008, nezakonita; (2) za ugotovitev, da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 7. 2008 ni prenehalo z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 1. 2017, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 7. 2008; (3) da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, na delovno mesto voznik avtobusa, ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji priznati neprekinjeno delovno dobo ter jo za to dobo prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vse v 8 dneh, pod izvršbo ter (4) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za ves čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do poziva na delo obračunati nadomestilo plač v bruto znesku 2.289,28 EUR mesečno, od teh mesečnih zneskov v korist tožeče stranke obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati na osebni račun tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače, ki je 16. v mesecu, do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen del odločitve o stroških postopka, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da ga razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka tožnika. Navaja, da bi morala biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kumulativno izpolnjena dva pogoja, to je obstoj zakonsko določenega razloga in dejstvo, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Navaja, da se je sodišče prve stopnje osredotočilo zgolj na ugotavljanje obstoja razloga za izredno odpoved, kot ga določa 110. člen ZDR-1, pavšalno in napačno pa se je opredelilo do zakonske zahteve, da zaradi kršitve delavca ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (v smislu določbe prvega odstavka 109. člena ZDR-1). Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pavšalno in presplošno navedla, da je odpovedni razlog resen in utemeljen ter takšne narave, da ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. S tem, ko sodišče prve stopnje ni presojalo tega zakonskega pogoja, je napačno uporabilo materialno pravo ter storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Dokazno breme, da je pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 izpolnjen, je po 84. členu ZDR-1 na toženi stranki, ki mora zatrjevati in dokazati, da je izredna odpoved, ki jo je podala, zakonita. S tem v zvezi se pritožba sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 184/2015 z dne 11. 1. 2016. Nadalje navaja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 290/2015 z dne 22. 3. 2016 navedlo, da mora delodajalec tudi izpolnitev tega pogoja utemeljevati in dokazovati v sodnem postopku, saj je dokazno breme na njegovi strani. Ne zadošča le sklicevanje na očitane kršitve, češ da je vsakemu jasno, da delodajalec takega delavca ne želi več in ga ne potrebuje. Nadalje pritožba meni, da ne gre za kršitve, ki bi lahko vplivale na delovni proces pri toženi stranki. Podjetje zaposluje 300 ljudi, zato skrhano razmerje z enim izmed direktorjev že po logiki stvari ne more biti take narave, da bi to vplivalo na delovni proces oziroma opravičilo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri presoji utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu zaradi žalitev delodajalca oziroma nadrejenega je bistvenega pomena presoja, ali zaradi kršitve trpi delovni proces pri delodajalcu, kar je enotno stališče sodne prakse. Pritožba se s tem v zvezi sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 125/2005 z dne 10. 5. 2005 ter na nemško sodno prakso, po kateri je treba od primera do primera presojati, upoštevajoč vse za odločitev pomembne dejanske okoliščine, kakšna je znatna oziroma pomembna žalitev. Morebitne grožnje direktorju niso in ne bi vplivale na odnos tožeče stranke do strank - potnikov na avtobusu. V vsakem primeru pa bi morala tožena stranka konkretno navesti, na kakšen način domnevna kršitev vpliva na delovni proces, sodišče pa bi to moralo presojati in se do tega opredeliti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do sicer neprerekanih navedb tožeče stranke, da kot voznik avtobusa z direktorjem A.A. skoraj nima stikov. V zadnjem letu komaj kakšen telefonski klic, sicer pa je tožnik brez izjeme ubogal ukaze nadrejenih in jih dosledno izpolnjeval. Za ugotovitev utemeljenosti izredne odpovedi ne bi smele zadostovati pavšalne ugotovitve sodišča prve stopnje o strahu in nezaupanju direktorja do tožeče stranke ter dejstvo, da je delo voznika neločljivo povezano s strankami (potniki).

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. V skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

7. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) ter naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). Tožena stranka je tožniku med drugim očitala, da je 23. 12. 2016 na novoletni zabavi tožene stranke v hotelu B. v C. med 20. in 22. uro, skupaj s D.D., direktorja žalil, in sicer naj bi mu očital, da šikanira starejše voznike, da daje prednost "smrkavcem" (mlajšim voznikom), da je na zabavo povabil trebušne plesalke, te plese pa plešejo same "kurbe in prostitutke" in da so to same "prasice". Dogajanje se je stopnjevalo tako, da sta tožnik in D.D. začela uporabljati agresivne besede, da se jima godi krivica, da bosta "že pokazala direktorju, kar mu gre", da "naj se ne zajebava", da ga že najdejo, da naj se jih pazi in da bodo obračunali z njim. Tožnik je z rokami silil v direktorja, ga fizično zagrabil za suknjič, mu rekel, da je hinavec, pokvarjenec, domišljavec, da jima dela krivico, ter da ima tožnik doma pištolo in da ga "ubije kot psa". Tožnik je direktorju tudi preprečil, da bi z mobitelom poklical policijo. V meddverju hotela je zatem tožnik zgrabil direktorja od zadaj in ga potisnil ob steno, vprašal direktorja "kam beži", da mu že pokažejo, da bodo obračunali z njim ter da jim nikakor ne bo pobegnil. Tožniku je tožena stranka očitala, da je z navedenim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje iz 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/12 in nasl.), v zvezi z 20. členom KZ-1 (sostorilstvo), ter tudi naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer 9. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 7. 2008, po katerem mora delavec vestno opravljati delo ter se vzdržati vseh dejanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja ter glede na naravo dejavnosti tožene stranke lahko materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovali poslovnim interesom podjetja, in iz 37. člena ZDR-1, ki identično kot 9. člen pogodbe o zaposlitvi določa prepoved škodljivega ravnanja. Po prvem odstavku 135. člena KZ-1 pa se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev, kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo.

8. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je ravnanje tožnika, ki pomeni kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja iz 1. in 2. alineje 110. člena ZDR-1, takšne narave, da ob upoštevanju okoliščin, narave kršitve in dejstva, da tožena stranka tožniku ne more več zaupati, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, da pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni izpolnjen, zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče ni presojalo obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ter da je posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter podana kršitev določb postopka, ker sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je s tem v zvezi pravilno oprlo na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, zavzeto v sodbi opr. št. VIII Ips 38/2016 z dne 21. 6. 2016, v kateri je bilo zavzeto stališče, da mora delavec v tožbi ustrezno sklepčno navesti, zakaj ni podan ta pogoj, sicer sodišču tega pogoja ni treba ugotavljati. Sklicevanje pritožbe na odločbe Vrhovnega sodišča RS ni utemeljeno, saj se citirane odločitve nanašajo na primere, ko delodajalec v odpovedi sploh ni navedel, da bi bil podan tudi drugi pogoj za podajo zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično ni utemeljena pritožbena navedba, da tožena stranka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu iz drugega odstavka 84. člena ZDR-1, po katerem je v primeru izredne odpovedi dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

9. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na stališča, zavzeta v sodni praksi, ki se nanašajo izključno na kršitve, ko delavec žali sodelavce oziroma nadrejene delavce. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana (tudi) zaradi groženj in ne (zgolj) zaradi žalitev direktorja tožene stranke. V podobnem primeru je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 235/2013 z dne 27. 1. 2014 zavzelo stališče, da obveznost varstva delavčeve osebnosti pomeni tudi dolžnost ustreznega odziva na resne žalitve ali grožnje med sodelavci in nadrejenimi, sicer pa je tudi (poslovni) interes delodajalca samega, da zagotavlja nemoteno opravljanje dejavnosti, ki jo (med drugim) onemogočajo tudi resne grožnje med sodelavci ali delavci in nadrejenimi. V citirani zadevi je delavec po telefonu izrekel resno grožnjo nadrejeni delavki in sicer da le-ta "ne ve, kaj jo čaka in da bo ubil njo in še enega tožniku nadrejena delavca", torej grožnjo, ki je po vsebini in vseh okoliščinah primera primerljiva z grožnjo, ki jo je tožnik izrekel direktorju A.A.. Glede na naravo kršitve je torej neutemeljeno stališče pritožbe, da tožnik kot voznik avtobusa z direktorjem A.A. skoraj nima stikov in da kršitev ne more vplivati na njegovo opravljanje dela voznika avtobusa oziroma tožnikovega odnosa do potnikov.

10. Ni utemeljena pritožbena navedba, da kršitev ni podana, saj naj dejanje tožnika ne bi imelo zveze z delovnim procesom. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz stališč, ki jih je v zvezi s tem vprašanjem zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbah opr. št. VIII Ips 303/2010, opr. št. VIII Ips 275/2011 in opr. št. VIII Ips 81/2007. Iz navedenih odločb izhaja, da dolžnosti in delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec, in opustitev katerih povzroči kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti, niso vezane le na delovni proces oziroma delo v organiziranem delovnem procesu, morajo pa biti povezane z naravo dela pri delovnem procesu. Odločitev, da je ravnanje tožnika v zvezi z opravljanjem dela pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na ugotovitve, da je šlo za organizirano novoletno srečanje delavcev (zabavo), ki jo je za delavce organizirala tožena stranka, da je bil direktor A.A. na zabavi prisoten kot predstavnik tožene stranke, pri čemer je imel tudi pozdravni govor v imenu tožene stranke. Udeleženci tega srečanja so bili zaposleni pri toženi stranki, ki so morali prijaviti svojo udeležbo, direktor pa je na novoletnem srečanju tudi podelil nagrade voznikom v okviru akcije "...". Svojo odločitev je oprlo tudi na to, da se ravnanje tožnika ni nanašalo na osebne okoliščine, temveč da se je pogovor oziroma konflikt nanašal na delovno razmerje, in sicer na problematiko odnosov med zaposlenimi pri toženi stranki, ki naj bi se spremenili, odkar je A.A. postal direktor tožene stranke. Zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča podana hujša kršitev delovnih obveznosti, saj je vezana na delovni proces in povezana z naravo dela delavca (identično stališče je v primerljivi zadevi zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 5/2010 z dne 8. 11. 2011).

11. Glede na zgoraj obrazloženo niso utemeljene pritožbene navedbe, da je izredna odpoved neutemeljena, ker naj bi se nanašala oziroma bila predvidena le za najhujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma naj bi bila skrajni ukrep, ko z delavcem tako glede na težo kršitve kot glede na druge okoliščine ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo vsebino kršitve, in sicer se je potrdil očitek iz odpovedi, da so se dogodki na novoletnem srečanju odvijali tako, kot se je to tožniku očitalo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik in sodelavec D.D. sta direktorja tožene stranke žalila in mu grozila, pri čemer ga je tožnik tudi fizično napadel s tem, ko ga je močno prijel za suknjič in ga kasneje med vrati hotela prijel s hrbta, dokler se mu direktor ni uspel iztrgati iz prijema. S tem je ravnal v nasprotju z 9. členom pogodbe o zaposlitvi in 37. členom ZDR-1, ker se ni vzdržal ravnanj, ki bi glede na naravo dejavnosti in delodajalca materialno in moralno škodovala poslovnim interesom delodajalca. Sodišče prve stopnje je glede kršitev verjelo direktorju tožene stranke ter zaslišanim pričam, ki so izpovedovale tako, da so se posamezni dogodki, ki se očitajo tožniku, v celoti izkazali za resnične. Tožnik v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ocena dokazov pred sodiščem prve stopnje je celovita, logična in izkustveno sprejemljiva ter se z njo pritožbeno sodišče strinja.

12. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tako na podlagi 1. kot tudi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 13. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Odgovor na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije stroške te vloge (155. člen ZPP).