Jedro

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica okoliščine, s katerimi je utemeljevala "dejansko nezmožnost razpolaganja" kot pravni standard, navajala že v prošnji (priložila je sklep sodišča o prepovedi približevanja) in pisni izjavi z dne 5. 5. 2023 (predlagala je vpogled v listine zadeve Okrožnega sodišča v Novem mestu I Kpd 8331/2022; opisala lokacijo hiše v povezavi s strahom do ponovitve nasilniških dejanj moža; ter opisala, da zaradi lastništva nepremičnine iz nje ne pridobiva nobenih dohodkov). Do navedenih okoliščin s katerimi je utemeljevala, da naj se v obseg premoženja ne upošteva 1/2 stanovanjske hiše, in ki utemeljujejo in zapolnjujejo pravni standard,"dejanske nezmožnosti razpolaganja", se organ ni opredelil, zato se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 402/2023 z dne 9. 5. 2023 se odpravi, ter se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker je ugotovila, da tožnica, glede na 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) presega premoženjski cenzus in sicer s premoženjem, ker je vrednost njenega solastnega premoženja do 1/2 nepremičnine parcele št. 508/9 k.o. ..., 72.650,00 EUR. Nepremičnina se nahaja na naslovu ..., na tem naslovu pa prosilka ne živi. Da se to premoženje ne šteje, kot upoštevno premoženje ni zakonske podlage. Organ pa tudi ne sledi prosilki, da s svojim premoženjem ne more razpolagati. Iz zemljiške knjige tudi ne izhaja, da bi se vodil sodni postopek glede določitve deležev. Iz podatkov GURS-a pa tudi ne izhaja, da je hiša bolj na samem, sicer pa je ta navedba za postopek relevantna.

2. Tožnica v tožbi navaja, da je v svoji pisni izjavi z dne 5. 5. 2023 navedla, da bi v stanovanjski hiši na kateri ima solastninski delež do 1/2 stanovala, če se ne bi bila prisiljena zaradi nasilja moža z otrokoma odseliti, zato je že prošnji priložila sklep sodišča o prepovedi približevanja. Predlagala je, da sodišče ta sklep pogleda, ter tudi vse ostale listine spisa Okrožnega sodišča v Novem mestu I Kp D 8331/2022, zlasti odredbo policijske postaje o prepovedi približevanja. Pojasnila je tudi, da je hiša bolj na samem in da si zato ne upa sama z otrokoma bivati v tej hiši, da ji ne bi mož kaj hudega storil. V vlogi je tudi predlagala, da se ji dejstvo odselitve, v katero jo je prisilil mož s svojim ravnanjem, ki je udeleženec sodnega postopka, za katerega prosi za Bpp, njej ne bi štelo v škodo in se jo neenakopravno obravnavalo v primerjavi z drugimi prosilci, ki v svoji hiši lahko stanujejo in se ji v tem primeru premoženje ne upošteva. Navedla je tudi, da so sporni deleži. Meni, da je zmotno stališče, da okoliščina, da v svoji hiši ne more bivati, ni relevantna. Hiše ni zapustila prostovoljno. Meni, da je toženka dejansko stanje napačno ugotovila, ter materialno pravo napačno uporabila. Tožnica je izkazala okoliščine v smislu tretjega odstavka 14. člena ZBPP. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek, predlaga pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe, meni pa, da so dokazni predlogi podani v okviru tožbe prepozni.

4. Stranke v pripravljalnih vlogah ponavljata svoje navedbe iz tožbe, oziroma odgovora na tožbo.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu je odločitev toženke, ki je zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev Bpp, ker ta ne izpolnjuje materialnega (finančnega) pogoja, ki ga določa 13. člen ZBPP. Sporno v obravnavni zadevi je, ali je organ pri ugotavljanju materialnega položaja prosilke, v njeno premoženje s katerim lahko razpolaga, lahko štel tudi eno polovico nepremičnine, stanovanjsko hišo, ki jo je z otrokoma zapustila, oziroma ali je glede na dejanske okoliščine, ki jih je tožnica v prošnji izkazovala in so bile navajane tekom postopka do odločitve v zadevi, pravilno uporabil materialno pravo, določbo tretjega odstavka 14. člena ZBPP. Po tej določbi se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zardi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji. Torej je za presojo po tej določbi pravno odločilno, ali prosilka s premoženjem dejansko ni mogla razpolagati.

7. Ni sporno v zadevi, da je tožnica solastnica stanovanjske hiše v kateri je do odselitve tudi prebivala. Upoštevaje prvi odstavek 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) se pri ugotavljanju premoženja upošteva zakon, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) pa v 18. členu določa, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v kateri oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. V obravnavani zadevi gre za tožničino hišo do 1/2, ki je organ, glede na citirano odločbo, ne bi štel v premoženje tožnice, kolikor bi tožnica v njej prebivala oz. se iz nje ne bi odselila.

8. Bistven tožbeni ugovor v obravnavanem upravnem sporu je nemožnost razpolaganja s to solastno nepremičnino. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica okoliščine, s katerimi je utemeljevala "dejansko nezmožnost razpolaganja" kot pravni standard, navajala že v prošnji (priložila je sklep sodišča o prepovedi približevanja) in pisni izjavi z dne 5. 5. 2023 (predlagala je vpogled v listine zadeve Okrožnega sodišča v Novem mestu I Kpd 8331/2022; opisala lokacijo hiše v povezavi s strahom do ponovitve nasilniških dejanj moža; ter opisala, da zaradi lastništva nepremičnine iz nje ne pridobiva nobenih dohodkov). Do navedenih okoliščin s katerimi je utemeljevala, da naj se v obseg premoženja ne upošteva 1/2 stanovanjske hiše, in ki utemeljujejo in zapolnjujejo pravni standard,"dejanske nezmožnosti razpolaganja", se organ ni opredelil, zato se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka po sedmi točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Organ bi moral vsebinsko vrednotiti okoliščine, ki jih je v postopku navajala tožnica in ji onemogočajo dejansko prebivanje v nepremičnini, s tem pa tudi uporabo in razpolaganje.

9. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da iz zemljiške knjige povsem jasno izhaja, da je tožnica solastnica do 1/2, in da ni prav z ničemer izkazala, da so deleži sporni, ter s tem v zvezi podaja ugovor prepoznosti dokaznih predlogov. Navedeno dejstvo o spornih deležih, tudi če o tem obstaja spor med solastnikoma, je v zadevi nerelevantno in tudi ne spada v okvir dejstev, ki bi jih morala toženka presoditi v okviru uporabe tretjega odstavka 14. člena ZBPP. Nerelevantno pa je tudi navajanje toženke, zakaj je ravno prosilkin mož ostal v nepremičnini, oziroma v njej prebiva. Za presojo "dejanske nezmožnosti razpolaganja" z nepremičnino je nerelevantno tudi dejstvo, da je bila v zadevi I Kpd 8331/2022 šele vložena zahteva za preiskavo, in da je z vidika kazenskega prava tožničin mož nedolžen.

10. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče odločitev odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče glavne obravnave ni opravilo na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

11. Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR povečano za 22% DDV (25. člen ZUS-1 v zvezi s pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.