Jedro

V obravnavani zadevi gre za navidezne posle iz tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj dejansko ni obstajalo najemno razmerje med tožnikom in družbo C.. Dejanski namen izdajanja računov za najem jadrnice B. je bil le pridobitev davčnih koristi, saj je tožnik na ta način pridobil formalne pogoje za priznanje stroškov kot davčno priznanih odhodkov in pravico do odbitka vstopnega DDV od nabav, povezanih z jadrnico B.. Sodišče zavrača tožbene ugovore, da je imel na podlagi oddajanja jadrnice B. dejansko priliv sredstev na svoj TRR, saj je nesporno, da so se terjatve zapirale na podlagi asignacij in kompenzacij. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na določilo tretjega odstavka 30. člena ZDDPO-2, po katerem se v primeru uporabe sredstev za privatno življenje stroški priznajo kot davčno priznani odhodki, če gre za odplačno uporabo, saj je v obravnavanem primeru tudi po sodni presoji šlo za navidezne posle iz tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki se skladno z drugim odstavkom 5. člena ZDavP-2 vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Navidezni pravni posli ne le, da nimajo učinka med pogodbenimi strankami (prvi odstavek 50. člena OZ), temveč tudi ne vplivajo na obdavčenje (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožniku v točki I/1 izreka zmanjšala izgubo v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 za znesek 30.642,48 EUR, za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 za znesek 157.398,15 EUR, za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 za znesek 37.839,34 EUR in za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 odmerila davek od dohodkov pravnih oseb od davčne osnove 518.329,94 EUR po stopnji 17 % v znesku 88.116,09 EUR ter pripadajoče obresti, obračunane od poteka roka za plačilo do dneva izdaje odločbe v znesku 601,32 EUR. Odmerjena obveznost v skupnem znesku 88.717,41 EUR mora biti plačana v 30 dneh. Po poteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. V točki I/2 izreka je bil tožniku odmerjen davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčna obdobja od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2010 v znesku 10.984,55 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 820,48 EUR, od 1. 9. 2011 do 30. 9. 2011 v znesku 10.000,00 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 666,84 EUR, od 1. 10. 2011 do 31. 10. 2011 v znesku 10.000,00 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 666,84 EUR, od 1. 12. 2011 do 31. 12. 2011 v znesku 9.252,62 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 545,85 EUR, od 1. 12. 2012 do 31. 12. 2012 v znesku 6.203,43 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 60,52 EUR ter od 1. 12. 2013 do 31. 12. 2013 v znesku 5.204,85 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 37,67 EUR. Pripadajoče obresti so bile obračunane za čas od premalo plačane obveznosti do izdaje odločbe. Odmerjena obveznost v skupnem znesku 54.443,65 EUR mora biti plačana v 30 dneh, po poteka tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začeta davčna izvršba. V točki I/3 izreka se tožniku za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2013 dodatno odmeri akontacija dohodnine od dohodkov od drugega pogodbenega razmerja po stopnji 25 % od osnove 593.277,65 EUR v znesku 148.319,41 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 7.889,63 EUR. Odmerjena obveznost v skupnem znesku 156.209,04 EUR mora biti plačana v 30 dneh, po poteka tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začeta davčna izvršba. V II. in III. točki izreka izpodbijane odločbe je navedeno, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov in odločeno, da stroški postopka bremenijo finančno upravo, ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) poslovnih knjig in dokumentacije za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2014, davka od dohodkov pravnih oseb in DDV za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2013, iz naslova uporabe plovil in svetovalnih storitev družbe A. d. o. o. ter dohodnine od dohodkov iz zaposlitve nerezidentov za obdobje od 1. 9. 2009 do 31. 12. 2013. 3. V zvezi z motorno jahto ... – A. (v nadaljevanju jahta A.) je iz izdanih računov izhajalo, da je tožnik za jahto A. v letih 2010, 2011 in 2012 različnim kupcem izdajal račune za dajanje jahte A. v najem. Iz dokumentacije je tudi izhajalo, da je B. France kot leasingodajalec 27. 6. 2006 sklenil leasing pogodbo za jahto A. s tožnikom kot leasingojemalcem. Ker tožnik ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti, je leasing pogodba prenehala veljati 13. 11. 2012, o čemer je bil tožnik obveščen še istega dne. Sodišče v Cannesu je 4. 12. 2012 izdalo odlok, s katerim je leasingodajalcu dovolilo zaplembo jahte A.. Navedeno po mnenju davčnega organa pomeni, da tožnik jahte A. v letu 2013 ni več mogel uporabljati. Posledično tožnik ni bil upravičen uveljavljati davčno priznanih stroškov oziroma odhodkov iz naslova uporabe jahte A., saj je v letu 2013 ni mogel uporabljati. Davčni organ se ob tem med drugim sklicuje na v relevantnem obdobju veljavne Slovenske računovodske standarde (v nadaljevanju SRS) 1.1 in 1.9. Glede davka od dohodkov pravnih oseb se davčni organ sklicuje na določilo 29. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) in navaja, da je za poslovna leta 2010, 2011 in 2012 štel, da je tožnik z jahto A. opravljal gospodarsko dejavnost, saj je oglaševal čartiranje jahte A., za leto 2013 pa davčni organ jahte A. zaradi zasega s strani leasingodajalca ni več štel kot poslovno sredstvo tožnika, ki bi prinašalo gospodarske koristi. Po povedanem davčni organ tudi stroškov jahte A. v skupnem znesku 492.997,71 EUR na podlagi 29. člena ZDDPO-2 ni priznal kot davčno priznanih odhodkov.

4. V zvezi z jadrnico ... 56 – B. (v nadaljevanju jadrnica B.) davčni organ ugotavlja, da tožnik v inšpiciranih obdobjih ni opravljal gospodarske dejavnosti. Tožnik je namreč vse račune za najem jadrnice izdajal le povezani družbi C. LTD, pri čemer so bile vse terjatve poravnane na podlagi asignacij in kompenzacij. Družba C. LTD ni plačala nobenega od izdanih računov, na jadrnici so bile vedno iste osebe, lastnik tožnika ter sorodniki teh oseb. Tožnik možnosti najema jadrnice ni oglaševal, leasingodajalec ni bil obveščen o nameravani oddaji jadrnice v najem, tožnik ni registriral gospodarske dejavnosti dajanja v najem v Republiki Hrvaški, niti ni jadrnice registriral v gospodarske namene, za plovbo po Hrvaškem morju je nabavil le letne vinjete, ki so se uporabljale za šport in razvedrilo. Iz kupoprodajne pogodbe in pogodbe o finančnem leasingu z dne 10. 9. 2004 je med obveznostmi tožnika kot leasingojemalca navedeno, da ne bo jadrnice B. dal v najem ali podnajem, lahko pa da jadrnico v uporabo ob predhodnem obvestilu leasingodajalca. Po mnenju davčnega organa je tožnik jadrnico uporabljal zase in za povabljene goste, za kar jim ni zaračunaval najema, račune pa je izdajal le formalno, zaradi pridobitve davčne ugodnosti v zvezi z izkazovanjem odhodkov in pravico do odbitka vstopnega DDV, dejansko pa je šlo za navidezne posle. Računi za najem jadrnice B. so neverodostojni in ne izkazujejo obstoja poslovnih dogodkov.

5. Na podlagi 29. člena ZDDPO-2 v zvezi s SRS 17 se tožniku stroški, povezani z jadrnico B., ne priznajo kot davčno priznani odhodki, in sicer za leto 2010 v znesku 30.642,48 EUR, za leto 2011 v znesku 57.398,15 EUR, za leto 2012 v znesku 37.839,34 EUR in za leto 2013 v znesku 25.332,23 EUR. Davčni organ se sklicuje tudi na 63. in 66. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in navaja, da ker je tožnik jadrnico B. uporabljal za šport in razvedrilo in ne za opravljanje gospodarske dejavnosti, ni imel pravice uveljavljati vstopnega DDV od nabav v zvezi z jadrnico B., zaradi česar je davčni organ na podlagi prvega odstavka 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ocenil, da je tožnik uveljavljal previsok znesek vstopnega DDV, in sicer v letu 2010 v znesku 10.984,55 EUR, v letu 2011 v znesku 9.252,62 EUR, v letu 2012 v znesku 6.203,43 EUR in v letu 2013 v znesku 5.204,85 EUR.

6. V zvezi s plačili nerezidentom v zvezi z jahto A. davčni organ ugotavlja, da je tožnik tujim fizičnim osebam, nerezidentom, ki niso bili zaposleni pri tožniku, izplačeval dohodke na njihove račune. Sklicuje se na določili petega in prvega odstavka 10. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in navaja, da je bil tožnik dolžan obračunati davčni odtegljaj skladno z določili ZDoh-2, in sicer 25 % od davčne osnove, ki predstavlja 90 % nakazila. Ker je bil postopek 14. 11. 2014 začet na podlagi sklepa, ki se je nanašal na obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2014, je davčni organ sprejel pripombo tožnika in tožniku odtegnil davčni odtegljaj za nakazila od 1. 1. 2010 dalje.

7. Davčni organ v zvezi s svetovalnimi storitvami družbe A. d. o. o. navaja, da je tožnik od navedene družbe v letu 2011 prejel dva računa, in sicer račun št. 62 z dne 12. 9. 2011 za 60.000,00 EUR in račun št. 66 z dne 18. 10. 2011 za 60.000,00 EUR. Tožnik je navedena računa evidentiral v okviru davčno priznanih stroškov v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2011. Obračunani DDV na prejetih računih je tožnik uveljavljal kot vstopni DDV, in sicer za september 2011 v višini 10.000,00 EUR in za oktober 2011 v višini 10.000,00 EUR. Iz pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 31. 3. 2011, sklenjene med tožnikom in A. d. o. o. izhaja, da se je slednja zavezala za tožnika najti ustrezno stanovanje oziroma stanovanjsko hišo ter v zvezi s tem izvajala različne aktivnosti, za plačilo katerih sta se pogodbeni stranki dogovorili za pavšalno plačilo 10.000,00 EUR mesečno oziroma 12.000,00 EUR z obračunanim DDV. Davčni organ ugotavlja, da je bila na podlagi te pogodbe dne 21. 5. 2012 sklenjena pogodba med D. d. o. o., A.A. in njegovo zakonsko partnerico, B.B., od katere sta 19. 9. 2013 A.A. in B.B. odstopila. Iz navedene pogodbe izhaja tudi, da B.B. za zavarovanje pogojne terjatve na plačilo are soglaša z ustanovitvijo zemljiškega dolga na njeni nepremičnini, ter da drugi pogodbenik ni končni kupec, saj naj bi pravico do nakupa prenesel na pravne osebe, pri čemer A.A. nosi vse stroške in jamči za izpolnitev obveznosti. Davčni organ na podlagi navedenega ugotavlja, da so bila plačila družbi A. d. o. o. opravljena za storitve v zvezi z iskanjem stanovanja za lastnika tožnika in njegovo zakonsko partnerico, zato bi bilo stanovanje nabavljeno za privatne namene, pravna oseba pa bi bila zgolj plačnik in formalni lastnik. Davčni organ v zvezi s prejetima računoma od družbe A. d. o. o. ugotavlja, da zgoraj navedenih svetovalnih storitev na podlagi 12. in 29. člena ZDDPO-2 ni mogoče upoštevati kot davčno priznanih odhodkov v letu 2011, in sicer v višini 100.000,00 EUR. Ker tožnik storitev, ki mu jih je zaračunala A. d. o. o. ni uporabil in ni imel namena uporabiti za namene obdavčenih transakcij, mu po prvem odstavku 63. ZDDV-1 tudi ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV.

8. Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo izpodbijanI odločitvI in razlogom prvostopenjskega organa. Glede pravice do odprave pripoznanja jahte A. iz poslovnih evidenc za leto 2013 dodaja, da bi tožnik lahko odpravil pripoznanje jahte A. iz poslovnih evidenc za leto 2013, vendar kljub temu ne bi bil upravičen do izkazovanja davčnih odhodkov iz naslova uporabe plovila, ker jahta A. v letu 2013 ni več prinašala gospodarskih koristi.

9. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z jahto A. navaja, da je že v odgovoru na pisno seznanitev z DIN posredoval popravljen obračun davka od dohodka pravnih oseb za davčno leto 2013, pri čemer je odpravil pripoznanje opredmetenega osnovnega sredstva v skladu z v relevantnem obdobju veljavnimi določbami SRS 1.9, ki obravnava odpravo pripoznanja opredmetenih osnovnih sredstev. Jahta A. je bila zasežena s strani leasingodajalca, zato tožnik ni bil upravičen do soudeležbe iz naslova prodaje ali odškodnine. Navaja, da bi z odpravo pripoznanja v skladu z določbami SRS 17 ustvaril 4.921.465,79 EUR prevrednotovalnih poslovnih odhodkov, kar bi bistveno vplivalo na njegov poslovni izid v davčnem obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013. 10. Navaja, da je davčni organ spregledal določilo prvega odstavka 54. člena ZDavP-2, po katerem lahko davčni zavezanec v določenih primerih predloži popravek davčnega obračuna v 12 mesecih od poteka roka za predložitev davčnega obračuna, če pozneje ugotovi, da je v predloženem davčnem obračunu davčno obveznost izkazal previsoko glede na obveznost, ki bi jo moral izkazati glede na zakon o obdavčenju. Navaja, da ker ni odpravil pripoznanja opredmetenega osnovnega sredstva (jahte A.) iz poslovnih evidenc, je izkazoval previsoko davčno obveznost. Navaja, da davčni organ ni upošteval davčnega priznavanja prevrednotovalnih poslovnih odhodkov, ki izhajajo iz popravka predloženega obračuna davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2013, v skladu s katerim je tožnik odpravil jahto A. iz svojih poslovnih evidenc. Sklicuje se na pojasnilo DURS in navaja, da je mogoče doseči popravek obračuna zaradi poteka roka iz 54. člena ZDavP-2 na način, da se davčna obveznost lahko spremeni v postopku DIN. Izvršilni naslov bo v tem primeru odločba, izdana v postopku DIN in ne davčni obračun. Glede na navedeno tožnik meni, da je pravočasno predložil popravek davčnega obračuna.

11. Tožnik se ob navedenem sklicuje tudi na načelo sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2 in navaja, da se je drugostopenjski organ strinjal z odpravo pripoznanja jahte A. iz poslovnih evidenc tožnika za leto 2013. Navaja, da je davčni organ navajal kontradiktorne ugotovitve in bi moral v primeru dvoma odločiti v korist tožnika. Pri tem navaja, da v skladu s stališčem davčnega organa tožnik ni imel pravice evidentirati jahte A. med sredstvi, ki prinašajo koristi v letu 2013, tožnik v skladu z določbami SRS ni imel pravice do pripoznanja jahte A. v poslovnih evidencah, zato bi moral tožnik opredmeteno osnovno sredstvo odpraviti iz svojih poslovnih evidenc ter bi moral tožnik po določbah SRS pripoznati odhodke, povezane s tem osnovnim sredstvom. Odhodki in stroški, povezani z odvzetim osnovnim sredstvom, so po 29. členu ZDDPO-2 davčno priznani odhodki, ker so posledica opravljanja dejavnosti družbe. Davčni organ pa je napačno uporabil 1. točko drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2. Tožnik navaja, da je v skladu s stališči davčnega organa predložil popravek davčnega obračuna za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013, do česar po stališču davčnega organa ni imel pravice, saj po stališču davčnega organa ni imel pravice do pripoznanja opredmetenega osnovnega sredstva v poslovnih evidencah ter v letu 2013 niso bili izpolnjeni pogoji za izločitev jahte A. iz poslovnih evidenc. Po tožnikovem mnenju bi moral davčni organ stroške, povezane z lastništvom jahte A. v letu 2013 (do odvzema) in odhodke, povezane z odpravo sredstva, priznati kot davčno priznane.

12. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na načelo previdnosti in navaja, da je bil izpolnjen pogoj za odpravo pripoznanja opredmetenega osnovnega sredstva v knjigovodskih razvidih tožnika in se sklicuje na 1.9 SRS, ki alternativno določa, da se pripoznanje opredmetenega osnovnega sredstva odpravi ob odtujitvi ali če od njegove uporabe ali odtujitve ni več pričakovati prihodnjih gospodarskih koristi. Sklicuje se tudi na Pojasnilo 2 k Uvodu v SRS (2006) in navaja, da pomeni prodaja ali drugačna odtujitev sredstev vsako odpravo pripoznanja sredstev, zato bi bilo po tožnikovem mnenju treba osnovno sredstvo (jahto A., op. sodišča) nujno odpraviti kot osnovno sredstvo. Sklicuje se na stališče drugostopenjskega organa, da bi lahko tožnik odpravil pripoznanje osnovnega sredstva v letu 2013, vendar mu kljub temu ni priznal davčno priznanih odhodkov iz naslova prevrednotovalnih poslovnih odhodkov v zvezi s tem sredstvom. Zahteva odpravo pripoznanja jahte A. iz poslovnih evidenc za leto 2013 in upoštevanje odhodkov iz prevrednotenja, ki so povezani z odpravo jahte A. iz poslovnih evidenc.

13. V zvezi z jadrnico B. tožnik navaja, da je davčni organ zanemaril dejstvo, da je tožnik uporabo jadrnice B. dejansko zaračunaval ter iz navedenega imel priliv sredstev na račun. Tožnik je iz tega naslova od leta 2010 do 2013 ustvaril 171.665,18 EUR obdavčljivih prihodkov. Tožnik je jadrnico B. uporabljal zgolj z namenom opravljanja obdavčljive dejavnosti. Pri tem se sklicuje na tretji odstavek 30. člena ZDDPO-2, po katerem se v primeru uporabe sredstev za privatno življenje, stroški priznajo kot davčno priznani odhodki, če gre za odplačno uporabo, vendar največ do višine plačila oziroma povračila. Navaja, da dejstvo, da je jadrnico B. oddajal v najem le povezani družbi C. LTD ne more pomeniti, da se stroški, povezani z opredmetenim osnovnim sredstvom, ne priznajo kot davčno priznani odhodki, kot tudi pravica do odbitka vstopnega DDV. Navedeno prav tako ne pomeni, da tožnik ni opravljal pridobitne dejavnosti v skladu s prvim in drugim odstavkom 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Tožnik je od leta 2010 do leta 2013 evidentiral poslovne prihodke, na podlagi katerih je ustvaril za 20.452,98 EUR obdavčljivega dobička.

14. Tožnik zatrjuje, da ni opravljal gospodarske dejavnosti oddajanja plovila v najem v Republiki Hrvaški, temveč je to dejavnost opravljala družba, kateri je to plovilo bilo dano v najem. Tožnik pa je dejavnost oddajanja plovila v najem opravljal v Republiki Sloveniji, zato ga noben zakonski akt ne zavezuje, da bi moral dejavnost registrirati v Republiki Hrvaški. Nakup hrvaške vinjete po tožnikovih navedbah dokazuje napačno interpretiranje hrvaške zakonodaje na strani tožnika in ne more služiti kot dokazilo, da tožnik ni opravljal gospodarske dejavnosti oddajanja plovila v najem. Tveganje v zvezi z neizpolnjevanjem zakonskih določb v drugih državah prevzema družba, ki oddaja plovilo v podnajem tretjim osebam. Ob tem se sklicuje na sodbo tukajšnjega sodišča I U 417/2015 z dne 19. 5. 2015 in navaja, da ni dovolj izpolnjevanje formalnih pogojev za opravljanje dejavnosti, ampak mora dejavnost dejansko opravljati. V zvezi z ugotovitvijo davčnega organa, da tožnik ni prejel plačila na transakcijski račun za najem barke B. navaja, da izvedba nakazila ni edini način za poravnavo obveznosti, pri čemer omenja kompenzacijo in asignacijo, ter da je že v okviru pripomb na zapisnik predložil potrjene in izvedene kompenzacijske in asignacijske pogodbe, na podlagi katerih je C. LTD poravnal terjatve tožnika. Ob tem se tožnik sklicuje na SRS 5.23 v zvezi z odpravo pripoznave terjatev. Davčni organ ni ugotovil dejstev, ki so v korist tožnika. Prav tako davčni organ ni upošteval predloga tožnika, ki ga je podal v pripombah na zapisnik, da če bo davčni organ vztrajal pri nepriznavanju odhodkov, povezanih z jadrnico B., naj se izvzamejo tudi prihodki, povezani z oddajanjem premičnega premoženja v najem. V primeru izvzema prihodkov bi moral tožnik za že poravnane obveznosti do tretjih oseb s strani C. LTD oblikovati obveznosti do navedene družbe. Ob tem se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 10/2013 z dne 5. 2. 2015. Upoštevaje, da so bili vsi računi, izdani povezani družbi, poravnani, bi moral davčni organ upoštevati in priznati vse stroške, povezane z jadrnico B.. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo davčnega organa, da računi niso bili plačani, saj je v zameno za oddajo jadrnice prejel poplačano terjatev. Družba C. LTD je za tožnika izvajala tudi nakazila, vendar pa davčni organ ni upošteval dejstev, ki so v korist tožnika. Tožnik zatrjuje, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je C. LTD za račun tožnika izvajala nakazila. Zaradi navedenega bi se mu morali stroški v zvezi z jadrnico B. priznati na podlagi tretjega odstavka 30. člena ZDDPO-2. 15. Tožnik se v zvezi z dolžnostjo države zaradi zagotavljanja načela nevtralnosti DDV sklicuje na sodbo Sodišča Evropske Unije v zadevi C-111/14, Sarviz AG Germania, in navaja, da je dolžnost držav članic, da v notranjih pravnih redih določijo možnost popravka vsakega neupravičeno zaračunanega davka, kadar izdajatelj računa dokaže svojo dobrovernost. Ukrepi, ki jih države članice sprejmejo, se ne smejo uporabiti na način, ki bi ogrozil nevtralnost DDV. Sklicuje se na prvi odstavek 63. člena ZDDV-1 ter navaja, da ker je s predmetnim sredstvom opravljal z DDV obdavčene transakcije, je od nabav, povezanih z jadrnico B., uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV. Ponovno se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 10/2013 z dne 5. 2. 2015 ter navaja, da se tudi zasebna raba šteje kot obdavčljiva dobava, na podlagi katere je potrebno obračunati DDV. Zatrjuje, da je davčni organ spregledal določilo 7. člena ZDDV-1. V zvezi z uveljavljanjem pravice do odbitka vstopnega DDV od uporabe blaga za neposlovne oziroma zasebne namene se sklicuje na sodbe Sodišča Evropske Unije v zadevah C-434/03, P. Charles & T. S. S Charles – Tijmens, C-415/98, Bakcsi, C-269/00, Seeling, C-25/03, He in C-72/05, Vollny. Tožnik navaja, da iz sodb Sodišča Evropske Unije izhaja, da se mora davčnemu zavezancu, ki je od zasebne uporabe sredstev obračunal izstopni DDV, priznati pravica do odbitka DDV na vhodni strani, zaradi zagotavljanja načela nevtralnosti. Zaradi navedenega bi mu morala tožena stranka, če mu ne bi priznala pravice do odbitka vstopnega DDV, priznati popravek obračunanega DDV na izstopni strani. V praksi prihaja do situacij, ko davčni zavezanci nabavljena sredstva uporabljajo za neposlovne namene ter vstopni DDV upoštevajo kot odbitno postavko. V takih primerih morajo zavezanci pri nabavah blaga vstopni DDV upoštevati kot odbitno postavko.

16. V zvezi z davčnim priznavanjem odhodkov, povezanih s svetovalnimi storitvami družbe A. d. o. o., tožnik navaja, da se ne strinja z zaključkom davčnega organa, da so bile svetovalne storitve opravljene za potrebe fizičnih oseb. Davčni organ je poslovni dogodek presojal le po pravno formalni obliki. Storitve so bile po tožnikovih navedbah namenjene izključno za opravljanje gospodarske dejavnosti, vendar se je zaradi nadaljnjih poslovnih aktivnosti v zvezi s pridobivanjem finančnih sredstev kot pogodbena stranka moral priključiti tudi edini družbenik tožnika. Ob tem se sklicuje na X. člen pogodbe z dne 21. 5. 2012, ki določa, da bo A.A. določil tretjo in /ali četrto osebo, ki bo namesto njega kupila nepremičnine, ter da je kupec stanovanja v vsakem primeru gospodarska družba. Družbenik tožnika je deloval v svojem imenu in za račun tožnika. Po tožnikovih navedbah ni mogoče trditi, da stroški v zvezi s storitvami niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti, niso posledica opravljanja dejavnosti, imajo značaj privatnosti ter niso običajni s poslovno prakso, zato zahteva, da se zaračunane storitve obravnavajo kot davčno priznani odhodki in se skladno s 63. členom ZDDV-1 tožniku prizna pravica do odbitka vstopnega DDV. Sklicuje se na načeli zakonitosti in materialne resnice ter navaja, da mora davčni organ dejansko stanje ugotoviti s stopnjo gotovosti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o zadevi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, ki naj v roku 30 dni izda nov zakoniti upravni akt. 17. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

18. Tožba ni utemeljena.

19. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakoni, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemeljita oba davčna organa. Nanje se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje in jih ne ponavlja. Ker so tožbene navedbe in ugovori vsebinsko enaki tistim, ki jih je tožnik uveljavljal že v pritožbenem postopku, sodišče le še dodaja:

20. V obravnavani zadevi je sporno, ali je pravilna odločitev davčnega organa, ki tožniku stroškov v zvezi z jahto A. (za davčno leto 2013), jadrnico B. (za davčna leta 2010, 2011, 2012 in 2013) in svetovalnimi storitvami družbe A. d. o. o. (za davčno leto 2011) ni priznal kot davčno priznanih odhodkov na podlagi 29. člena ZDDPO-2, v zvezi z jadrnico B. in svetovalnimi storitvami A. d. o. o. pa tudi zavrnil pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi določil 63. in 66. člena ZDDV-1. Tožnik je v postopku tudi zatrjeval, da ima pravico do popravka obračuna davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2013 (v katerem bi odpravil pripoznanje jahte A.) ter v primeru nepriznanja pravice do odbitka vstopnega DDV od nabav, povezanih z jadrnico B., pravico do popravka obračunanega DDV na izstopni strani in pravico do izvzema prihodkov iz naslova oddajanja jadrnice B. v najem.

21. V skladu s tretjim odstavkom 12. člena ZDDPO-2 se za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. Prvi odstavek 29. člena ZDDPO-2 pa določa, da se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. Po drugem odstavku 29. člena ZDDPO-2 pa so odhodki, ki niso potrebni za pridobitev prihodkov, odhodki, za katere, glede na dejstva in okoliščine izhaja, da 1. niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti; 2. imajo značaj privatnosti; 3. niso skladni z običajno poslovno prakso. Davčni organ tožniku na navedeni pravni podlagi ni priznal stroškov, ki jih je uveljavljal v zvezi z jahto A. (ker tožnik jahte zaradi zasega v letu 2013 ni uporabljal za opravljanje gospodarske dejavnosti), jadrnico B. (ker je šlo za navidezne posle) in svetovalnimi storitvami B. d. o. o. (ker tožnik ni izkazal, da bi storitve uporabil za namene obdavčenih transakcij).

22. V skladu s 63. členom ZDDV-1 ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS1, ki sledi stališču Sodišča Evropske Unije, sme davčni zavezanec praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt v dobavni verigi. Navedeno pomeni, da je dopustno zavrniti pravico do odbitka vstopnega DDV, če niso izpolnjeni vsi zgoraj navedeni pogoji. Davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV v zvezi s prejetimi računi za materialne izdatke, povezane z jadrnico B. (ker gre za navidezne posle in je bilo ugotovljeno, da se je jadrnica dejansko uporabljala za šport in razvedrilo) in svetovalnimi storitvami A. d. o. o. (ker tožnik ni izkazal uporabe storitev za namene obdavčenih transakcij).

23. V zvezi z jahto A. sodišče pritrjuje odločitvi davčnega organa, po kateri tožniku stroškov v zvezi z jahto A. v davčnem letu 2013 ni priznal kot davčno priznanih odhodkov na podlagi 29. člena ZDDPO-2, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila jahta A. konec leta 2012 zasežena s strani leasingodajalca, zaradi česar je tožnik v letu 2013 ni mogel uporabljati za opravljanje dejavnosti. Tožnik v letu 2013 v zvezi z jahto A. tudi ni izdal nobenega računa. V skladu s prvim odstavkom 29. člena ZDDPO-1 se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. Po drugem odstavku 29. člena ZDDPO-2 se med odhodke, ki niso potrebni za pridobitev prihodkov štejejo odhodki, ki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti, imajo značaj privatnosti in niso skladni z običajno poslovno prakso.

24. Sodišče zavrača tudi tožnikov ugovor, da bi mu moral davčni organ omogočiti možnost popravka davčnega obračuna davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2013, v katerem bi tožnik odpravil pripoznanje jahte A. iz poslovnih evidenc. Davčni organ navaja, da mu je tožnik v okviru pripomb na zapisnik v zvezi z DIN predložil popravek obračuna davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2013, v katerem je odpravil pripoznanje jahte A.. Sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega organa, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za odpravo pripoznanja jahte A. iz knjigovodskih evidenc za leto 2013, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik še v letu 2014 izvajal aktivnosti za pridobitev jahte A. v posest pred Francoskim sodiščem. Davčni organ je na podlagi predloženih letnih poročil in izkazov za leto 2014 ugotovil, da je tožnik jahto A. še v letu 2014 evidentiral med svojimi poslovnimi sredstvi. Sodišče pritrjuje stališču davčnega organa, da je tožnik še v letu 2014 pričakoval, da bo s tožbami uspel ter jahto A. pridobil nazaj v posest. Navedeno tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnik v skladu z v relevantnem obdobju veljavnimi SRS ni imel pravice do odprave pripoznanja jahte A. iz knjigovodskih evidenc. V skladu s SRS 1.9 se namreč pripoznanje opredmetenega osnovnega sredstva v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja odpravi ob odtujitvi ali če od njegove uporabe ali odtujitve ni več pričakovati prihodnjih gospodarskih koristi. Ker tožnik v letu 2013 ni izpolnjeval pogojev za odpravo pripoznanja jahte A. iz poslovnih evidenc, so nerelevantni tožbeni ugovori v zvezi z (ne)pravočasnostjo predloženega popravka davčnega obračuna davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2013. Sodišče še dodaja, da tožnik tudi v primeru izpolnjevanja pogojev za odpravo jahte A. iz poslovnih evidenc v letu 2013 ne bi mogel uveljavljati davčno priznanih odhodkov iz tega naslova, saj jahta A. v letu 2013 ni prinašala gospodarskih koristi, zaradi česar ni izpolnjeval pogojev iz 29. člena ZDDPO-2 za priznanje davčno priznanih odhodkov iz tega naslova. Sodišče po povedanem zavrača tožbene ugovore, da je davčni organ napačno uporabil 1. točko drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 ter da bi moral stroške, povezane z lastništvom jahte A. v letu 2013 in odhodke, povezane z odpravo sredstva, priznati kot davčno priznane.

25. Sodišče pritrjuje tudi ugotovitvam davčnega organa v zvezi z jadrnico B., v skladu s katerimi tožniku niso bili davčno priznani odhodki, povezani z jadrnico B., za davčna leta 2010, 2011, 2012 in 2013. Tudi po sodni presoji tožnik ni izkazal opravljanja gospodarske dejavnosti z jadrnico B. na trgu zaradi pridobivanja dobička. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik vse izdane račune izdal povezani družbi C. LTD, za katero je bilo ugotovljeno, da se tako kot tožnik financira s strani povezanih družb E. d. o. o. in F. d. o. o.. Davčni organ je tudi ugotovil, da je A.A. dejanski lastnik 100 % poslovnega deleža v družbi C. LTD in 99 % osnovnega kapitala v družbi tožnika. Na podlagi izpiskov s TRR tožnika je bilo ugotovljeno, da nikoli ni bilo prejetih plačil po izdanih računih za najem jadrnice B. s strani C. LTD. Tožnik ni oglaševal oddajanja jadrnice B. v najem, ni registriral gospodarske dejavnosti dajanja jadrnice B. v najem v Republiki Hrvaški, jadrnice B. ni registriral za uporabo v gospodarske namene v Republiki Hrvaški, za plovbo po Hrvaškem morju pa je nabavil letne vinjete, ki so se lahko uporabljaje le za šport in razvedrilo. Iz popisnih listov potnikov pa je razvidno, da so jadrnico B. uporabljale vedno iste osebe, in sicer lastnik tožnika, njegova žena ter osebe, ki so z njima v sorodstvenem razmerju.

26. Tudi po presoji sodišča gre po povedanem za navidezne posle iz tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj dejansko ni obstajalo najemno razmerje med tožnikom in družbo C. LTD. Dejanski namen izdajanja računov za najem jadrnice B. je bil tudi po sodni presoji le pridobitev davčnih koristi, saj je tožnik na ta način pridobil formalne pogoje za priznanje stroškov kot davčno priznanih odhodkov in pravico do odbitka vstopnega DDV od nabav, povezanih z jadrnico B.. Sodišče zavrača tožbene ugovore, da je imel na podlagi oddajanja jadrnice B. dejansko priliv sredstev na svoj TRR, saj je nesporno, da so se terjatve zapirale na podlagi asignacij in kompenzacij. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na določilo tretjega odstavka 30. člena ZDDPO-2, po katerem se v primeru uporabe sredstev za privatno življenje stroški priznajo kot davčno priznani odhodki, če gre za odplačno uporabo, saj je v obravnavanem primeru tudi po sodni presoji šlo za navidezne posle iz tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki se skladno z drugim odstavkom 5. člena ZDavP-2 vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Navidezni pravni posli ne le, da nimajo učinka med pogodbenimi strankami (prvi odstavek 50. člena Obligacijskega zakona, v nadaljevanju OZ), temveč tudi ne vplivajo na obdavčenje (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2). Tudi po presoji sodišča so izdani računi neverodostojni in ne izkazujejo dejanskih poslovnih dogodkov ter so izdani zgolj z namenom pridobitve davčnih koristi. Davčni organ se tudi po sodni presoji pravilno sklicuje na določilo 3. točke prvega odstavka 30. člena ZDDPO-2, po katerem so davčno nepriznani odhodki v zvezi s stroški, ki se nanašajo na privatno življenje, primeroma za zabavo, oddih, šport in rekreacijo.

27. Ker je po sodni presoji šlo v obravnavani zadevi za navidezne posle in tožnik ni izkazal opravljanja gospodarske dejavnosti oddajanja jadrnice B. v najem, so nerelevantni tožbeni ugovori, da tožnik ni opravljal gospodarske dejavnosti v Republiki Hrvaški, ampak v Republiki Sloveniji, ter da ni zavezan k registraciji gospodarske dejavnosti v Republiki Hrvaški. Tožnik ni izkazal opravljanja gospodarske dejavnosti z jadrnico B., zato sklicevanje na sodbo tukajšnjega sodišča I U 417/2015 z dne 19. 5. 2015 ni relevantno.

28. Tožnik po sodni presoji neutemeljeno zahteva izvzem prihodkov, povezanih z oddajanjem jadrnice B. v najem, saj je bilo v davčnem postopku ugotovljeno, da je šlo med tožnikom in C. LTD za navidezne posle. Poleg navedenega je sestava davčnega obračuna v skladu z 295. členom ZDavP-2 dolžnost davčnega zavezanca. Sodišče pritrjuje ugotovitvi davčnega organa, da je družba C. LTD na podlagi asignacijskih pogodb plačevala obveznosti tožnika proti njegovim dobaviteljem, zaradi česar je tožnik pridobil gospodarsko korist in je tudi zato dolžan iz tega naslova evidentirati prihodke.

29. Po sodni presoji je pravilna odločitev davčnega organa tudi v delu, ki nanaša na zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV v zvezi s prejetimi računi za materialne stroške, povezane z jadrnico B., saj je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik z jadrnico B. dejansko ni opravljal gospodarske dejavnosti, temveč je šlo med tožnikom in C. LTD za navidezne posle. Tožnik je izdajal račune za najem jadrnice B. le z namenom pridobitve davčnih koristi v zvezi s priznavanjem stroškov oziroma davčno priznanih odhodkov ter pravico do odbitka vstopnega DDV. V skladu z določilom a točke 66. člena ZDDV-1 davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV od jaht in čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, goriv in maziv ter nadomestnih delov in storitev, tesno povezanih s tem, razen od plovil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti prevoza potnikov in blaga, dajanje v najem in zakup ter za nadaljnjo prodajo. Navedeno določilo ustreza 176. členu Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu DDV (v nadaljevanju Direktiva o DDV), ki izdatke za luksuzne predmete, razvedrilo ali zabavo, izvzema iz pravice do odbitka vstopnega DDV.

30. Tudi sklicevanje tožnika na sodno prakso Sodišča Evropske Unije v zadevah C-111/14, Sarviz AG Germania, C-434/03, P. Charles & T.S .S Charles – Tijmens, C-415/98, Bakcsi, C-269/00, Seeling, C-25/03, He in C-72/05, Vollny, v skladu s katero se v določenih primerih uporabe poslovnega sredstva za poslovne in zasebne namene lahko prizna pravica do odbitka vstopnega DDV, za obravnavani primer po sodni presoji ni relevantno, saj je šlo v obravnavanem primeru za navidezne posle, pri čemer tožnik ni izkazal opravljanja gospodarske dejavnosti z jadrnico B.. Sodišče poudarja, da je eden od ciljev Direktive o DDV prav boj proti davčnim utajam, nezakonitemu davčnemu izogibanju in morebitnim zlorabam. Posamezniki se tako ne morejo sklicevati na pravo Evropske Unije za namen goljufije ali zlorabe, zaradi česar je naloga nacionalnih organov, da pravico do odbitka vstopnega DDV zavrnejo, če ugotovijo, da se je na pravico sklicevalo z goljufijo ali zlorabo. Poleg navedenega bi bilo priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV v izrecnem nasprotju s 66. členom ZDDV-1 in 176. členom Direktive o DDV. Zaradi povedanega se tožnik po sodni presoji tudi ne more sklicevati na določilo 7. člena ZDDV-1, ki določa primere, ko se za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, šteje tudi uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, za zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih, če je za to blago ali sestavine tega blaga izkoristil pravico do celotnega ali delnega odbitka DDV. Zaradi navedenega tudi ni relevantno sklicevanje tožnika na sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 10/2013 z dne 5. 2. 2015. 31. Sodišče zavrača tudi navedbe tožnika, da bi mu morala tožena stranka zaradi zagotavljanja načela nevtralnosti DDV, če mu ne prizna pravice do odbitka vstopnega DDV, priznati popravek obračunanega DDV na izstopni strani. Davčni organ je sicer navedel, da v obravnavanem primeru tožnik ni odpravil nevarnosti izgube davčnih prihodkov. Po presoji sodišča pa je pri tem treba izhajati iz določbe 9. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1, po katerem je davek dolžna plačati „vsaka oseba, ki na računu izkaže DDV“ (implementacija 203. člena Direktive o DDV). Pogoji za popravek obračunanega DDV pa so določeni v 39. členu ZDDV-1. V obravnavani zadevi tožnik niti ni zatrjeval pogojev iz 39. člena ZDDV-1 za popravek obračunanega DDV na izstopni strani, zaradi česar sodišče tožnikove ugovore, da bi mu morala biti priznana pravica do popravka izstopnega DDV kot povsem pavšalne zavrača. Zavrača pa jih tudi iz razloga, ker gre v obravnavani zadevi za navidezne posle med povezanimi osebami, pri čemer je bilo ugotovljeno, da so izdani računi za najem jadrnice B. neverodostojni.

32. Tudi po presoji sodišča tožnik v zvezi s svetovalnimi storitvami družbe C. d. o. o. ni predložil verodostojne knjigovodske dokumentacije, v skladu s katero bi izkazal, da je storitve poslovnega sodelovanja z C. d. o. o. uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij oziroma izključno za opravljanje gospodarske dejavnosti. V skladu z v relevantnem času veljavnimi SRS 21.12 so knjigovodske listine verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi popolnoma jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnega dogodka. Dokazno breme v davčnem postopku je na strani tožnika, kar je tožniku tudi pravilno pojasnil že davčni organ (76. člen ZDavP-2). Sklicevanje tožnika na X. člen pogodbe z dne 21. 5. 2012 , ki določa, da bo kupec stanovanja gospodarska družba, dokaznemu bremenu tožnika tudi po sodni presoji ne zadosti. Sodišče zato zavrača navedbe tožnika, da so stroški v zvezi s svetovalnimi storitvami družbe C. d. o. o. neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti. Sodišče ugotavlja, da tožnik v zvezi s svetovalnimi storitvami C. d. o. o. ni izkazal, da gre za odhodke, ki bi bili potrebni za pridobitev prihodkov v skladu z 29. členom ZDDPO-2, zato je pravilno stališče davčnega organa, da v zvezi z navedenimi storitvami ni pogojev, da se zaračunane storitve obravnavajo kot davčno priznani odhodki. Po povedanem je po sodni presoji pravilna odločitev davčnega organa, po kateri se tožniku skladno s 63. členom ZDDV-1 ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV, saj tožnik storitev C. d. o. o. ni uporabil in ni imel namena uporabiti za namene obdavčenih transakcij.

33. V zvezi z (ne)izkazanostjo subjektivnega elementa ter izplačili nerezidentom tožnik konkretnih ugovorov nima. Sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

34. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

1 Glej sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 351/2016 z dne 28. 8. 2019.