Jedro

V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že večkrat zavzeto stališče, da Uredba Sveta (EGS) št. 883/2004 o koordinaciji sistema socialne varnosti ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, lahko pa osebe, za katere se uporablja, na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti uveljavijo pravico do invalidske pokojnine, če za to izpolnjujejo pogoje, določene v nacionalni zakonodaji.

Pri tožniku je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je upravljalec stiskalnic. S polnim delovnim časom je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Invalidska komisija je pri oceni delazmožnosti upoštevala mnenja avstrijskih izvedencev ortopedov, nevrologa in psihiatrov, ki so ocenili, da so tožniku potrebne določene razbremenitve pri delu. To pa je za odločitev v tej zadevi tudi bistvenega pomena. Niti avstrijski izvedenci, ki so ocenjevali tožnikovo delazmožnost, niso ugotovili, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo. Nasprotno, iz njihovih ocen izhaja, da je bil tožnik zmožen za delo z razbremenitvami, prav takšno mnenje pa je podala tudi invalidska komisija. Mnenje invalidske komisije je tako skladno z mnenji avstrijskih izvedencev. Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, temveč je pri njem podana III. kategorija invalidnosti. Le-ta je podana, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno, oziroma če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Tožnik kot invalid III. kategorije ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2, zaradi neizpolnjevanja pogoja starosti pa mu te pravice ni mogoče priznati niti po 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca št. ... z dne 11. 12. 2013 (pravilno: in odločbe št. ... z dne 22. 10. 2013) ter priznanje pravice do invalidske pokojnine (I. točka izreka). Obenem je sklenilo, da tožnik krije svoje stroške postopka sam (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik z laično pritožbo.

Pojasnjuje, da je toženec v predsodnem postopku obravnaval le izvid z dne 7. 5. 2013, zato je pridobil izvedenska mnenja avstrijskih izvedencev in izvide avstrijskih specialistov, ki jih je posredoval sodišču. Invalidska komisija II. stopnje je v dopolnilnem mnenju z dne 9. 7. 2015 skoraj vse te izvide tudi povzela. Izpodbijana sodba pa je v nasprotju z mnenjem invalidske komisije, kakor tudi z mnenji avstrijskih specialistov. Avstrijski specialisti in izvedenci menijo, da ni sposoben za delo. V zvezi s tem se sklicuje na izvid z dne 27. 2. 2012 in izvid psihiatra iz leta 2010. Zato se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tudi tuji izvedenci niso ocenili, da je nezmožen za delo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožnik tudi ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe.

6. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z 58. in 63. členom ZDSS-1 ob presoji pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 11. 12. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 22. 10. 2013 presojalo, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela.

7. S prvostopenjsko odločbo z dne 22. 10. 2013, potrjeno z dokončno odločbo z dne 13. 12. 2013, je toženec odločil, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 7. 5. 2013 dalje in nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Po mnenju invalidske komisije I. stopnje z dne 8. 10. 2013, enako mnenje pa je podala tudi invalidska komisija II. stopnje z dne 9. 12. 2013, je pri tožniku od 7. 5. 2013 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za manj kot 50 %. S polnim delovnim časom je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu z omejitvami: psihično nezahtevno delo, v dopoldanski izmeni, tako da sam določa ritem in tempo dela za doseganje polne delovne učinkovitosti. Pri tem sta invalidski komisiji upoštevali mnenje avstrijskega izvedenca psihiatra z dne 7. 5. 2013, da je tožnikova delovna zmožnost predvsem zaradi nevrastenije zmanjšana, oziroma je zmožen za delo s fizičnimi razbremenitvami.

8. Izpodbijani odločbi sta bili izdani na predlog avstrijskega nosilca zavarovanja dne 28. 3. 2013, ob uporabi Uredbe Sveta (EGS) št. 883/2004 o koordinaciji sistema socialne varnosti (ULL 166/2004 in 284/2004) ter Uredbe Sveta (EGS) št. 987/2009 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 883/2004 (UL, 284/2004).

V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že večkrat zavzeto stališče, da Uredba 883/2004 ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, lahko pa osebe, za katere se uporablja, na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti uveljavijo pravico do invalidske pokojnine, če za to izpolnjujejo pogoje, določene v nacionalni zakonodaji.(1) V obravnavnem primeru torej pogoje določene v 41. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami).

Po 41. členu ZPIZ-2 pravico do invalidske pokojnine pridobi: - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije (1. alineja 41. člena ZPIZ-2); - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let (2. alineja 41. člena ZPIZ-1); - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (3. alineja 41. člena ZPIZ-2); in - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti (4. alineja 41. člena ZPIZ-2).

Tožnik bi torej pravico do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela lahko pridobil le ob izpolnjevanju pogojev, določenih v 41. členu ZPIZ-2. 9. Zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja glede tožnikove delazmožnosti je sodišče prve stopnje s tožnikovim soglasjem pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, ki je dne 9. 7. 2015 podala enako mnenje. Torej, da je pri tožniku od 7. 5. 2013 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je upravljalec stiskalnic. S polnim delovnim časom je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: psihično nezahtevno delo, v dopoldanski izmeni, tako da sam določa ritem in tempo dela za doseganje polne delovne učinkovitosti.

10. Takšno mnenje je invalidska komisija podala v sestavi, v kateri je sodeloval tudi specialist psihiater, na podlagi tožnikovega osebnega pregleda, na katerem sta bila ugotovljena bolečinski sindrom ledvene hrbtenice in depresivna motnja v sklopu ponavljajoče se depresivne motnje, in obsežne dodatne medicinske dokumentacije, to je mnenj avstrijskih izvedencev in medicinskih izvidov, ki jo je tožnik predložil v sodnem postopku. Pri tem je obseg sodne presoje v socialnem sporu v materialnem in procesnem smislu vezan na stanje, kot je obstajalo v času do dokončnosti izpodbijane odločbe, to je do 11. 12. 2013. Pomeni, da se v tem postopku upoštevajo le izvidi oziroma medicinska dokumentacija, ki kaže stanje, kot je obstajalo do 11. 12. 2013, ne pa kasnejše stanje.

11. Invalidska komisija je pri oceni delazmožnosti upoštevala mnenja avstrijskih izvedencev ortopedov, nevrologa in psihiatrov, ki so glede na stanje, kot je obstajalo do 11. 12. 2013, ocenili, da so tožniku potrebne določene razbremenitve pri delu. To pa je za odločitev v tej zadevi tudi bistvenega pomena. Niti avstrijski izvedenci, ki so ocenjevali tožnikovo delazmožnost v času do 11. 12. 2013 namreč niso ugotovili, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo.(2) Nasprotno, iz njihovih ocen, tudi iz v obravnavanem obdobju zadnje podane že omenjene ocene izvedenca psihiatra z dne 7. 5. 2013, izhaja, da je bil tožnik zmožen za delo z razbremenitvami, prav takšno mnenje pa je podala tudi invalidska komisija. Mnenje invalidske komisije je tako skladno z mnenji avstrijskih izvedencev, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Iz mnenja izhaja, da so se glede na podatke v medicinski dokumentaciji tudi že pred letom 2013 pojavljale psihične težave v sklopu nevrastenije, ki opredeljuje psihično motnjo s povečano psihično in fizično utrudljivostjo, zaradi česar so bile in so še vedno prisotne potrebe po trajnih razbremenitvah pri delu. V tedanji medicinski dokumentaciji pa ni podatkov o kakšni drugi psihični motnji, ki bi zahtevala dodatne razbremenitve. Tožnikovo sklicevanje na posamezne izvide lečečih psihiatrov, ki kažejo na trenutno zdravstveno stanje in delazmožnost v krajšem časovnem obdobju, je zato, zlasti glede na mnenje avstrijskega izvedenca psihiatra z dne 7. 5. 2013, ki je ocenjeval njegovo trajno delovno zmožnost, neutemeljeno.

12. Sodišče prve stopnje je imelo tudi po stališču pritožbenega sodišča v pridobljenem dopolnilnem mnenju invalidske komisije II. stopnje, na katerega tožnik ni imel pripomb, dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je zmožen za delo z določenimi fizičnimi razbremenitvami. Torej ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, temveč gre za stanje, kot je v 3. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 opredeljeno za III. kategorijo invalidnosti. Le-ta je podana, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno, oziroma če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Neutemeljen je zato tudi pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba v nasprotju z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije.

13. Tožnik kot invalid III. kategorije ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2, zaradi neizpolnjevanja pogoja starosti pa mu te pravice ni mogoče priznati niti po 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. 14. Nazadnje je potrebno še pojasniti, da je bila ob takšnem stanju, torej potrebi po razbremenitvi, invalidska pokojnina v Avstriji tožniku priznana v drugačnem sistemu in postopku invalidskega zavarovanja ter po predpisih, ki v Sloveniji ne veljajo. Pravice iz invalidskega zavarovanja pri tožencu pa se tožniku na podlagi ugotovljenega stanja, kot je obstajalo do 11. 12. 2013, lahko priznajo le po določbah ZPIZ-2, za kar pa, kot obrazloženo, pogoji niso izpolnjeni. Poslabšanje zdravstvenega stanja po 13. 12. 2013 je lahko le predmet novega postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pri tožencu.

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na temelju 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Glej na primer sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 49/2013 z dne 28. 2. 2013 in Psp 276/2013 z dne 9. 10. 2013. (2) Šele 21. 1. 2015 avstrijski izvedenec psihiater ugotavlja, da tožnik za delo ni zmožen.