Jedro

Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa, prebitega na delovnem mestu, za katerega se je štela zavarovalna doba s povečanjem. V zadevi VIII Ips 30/2019 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da tega pogoja ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa za takšnega delavca. Ta pogoj je treba razlagati v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1, pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa, se tako v smislu Sklepa šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, ta pa vključuje tudi npr. čas, ko stoji pred semaforjem, čaka na parkirišču zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, čas priprave in pospravljanja vozila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v delu, ko je tožnik znižal zahtevek za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje na osebni račun tožnika pri Kapitalski družbi d. d. v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja RS za posamezne mesece v obdobju od 18. 1. 2015 do 18. 3. 2019 v zneskih, ki so razvidni iz I. točke izreka sklepa. Z izpodbijano sodbo je toženi stranki naložilo, da v korist tožnika obračuna in na osebni račun pri Kapitalski družbi d. d. v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja RS plača prispevke za poklicno zavarovanje v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz II. točke izreka sodbe. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 430,51 EUR, v primerih zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), in da je tožena stranka zavezanec za plačilo sodne takse na prvi stopnji v višini 72,49 % (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper II., III. in smiselno IV. točko izreka sodbe zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je že v odgovoru na tožbo pojasnila in predstavila podatke, iz katerih je bilo jasno razvidno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja "80 % delovnega časa na delovnem mestu, za katerega se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem". Sklicuje se na sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 345/2018 in Pdp 353/2018, iz katerih izhaja, da je bistvena ugotovitev dejanskega obsega dela oziroma delovnih nalog, pri katerih je delavec izpostavljen dodatnemu tveganju. Vozniki so s tveganjem izpostavljeni zgolj pri vožnji v prometu, zato bi pri izračunu dejanskega delovnega časa bilo potrebno upoštevati zgolj ta dela (vožnja v prometu). Tožena stranka je zato predlagala postavitev izvedenca, ki bi lahko potrdil navedbe tožene stranke glede dejanske prisotnosti tožnika na delovnem mestu, za katerega se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Ker sodišče ni postavilo izvedenca, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka (po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju kot voznik avtobusa izpolnjeval vse pogoje za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje. Toženi stranki je zato naložilo, da te prispevke za navedeno obdobje plača. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje in so utemeljevali ugoditev tožbenemu zahtevku.

7. Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/1975; v nadaljevanju: Sklep) je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu. Na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu.

8. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa, prebitega na delovnem mestu, za katerega se je štela zavarovalna doba s povečanjem. V zadevi VIII Ips 30/2019, na katero se je pravilno sklicevalo že sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obrazložilo, da tega pogoja ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa za takšnega delavca. Ta pogoj je treba razlagati v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa, se tako v smislu Sklepa šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, ta pa vključuje tudi npr. čas, ko stoji pred semaforjem, čaka na parkirišču zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, čas priprave in pospravljanja vozila.

9. Glede na navedeno je nepravilno zavzemanje pritožbe, da bi bilo treba pri ugotavljanju obstoja tega pogoja upoštevati le čas tožnikove vožnje v prometu. Zgolj ta čas, za dokazovanje katerega je tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z izvedencem računovodske stroke, ni bil odločilnega pomena, zato sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker dokaza ni izvedlo, niti ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja.

10. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na stališča, zavzeta v zadevi Pdp 345/2018, saj zadevi nista primerljivi, ker je v zadevi Pdp 345/2018 šlo za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Prav tako neuspešno je sklicevanje na odločitev v zadevi Pdp 353/2017, saj ta ni temeljila na presoji določil citiranega Sklepa.

11. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).