Jedro

Tožena stranka odgovarja krivdno, ker ni zagotovila varnih sredstev za delo. Tovor je bil pripet z elastičnim napenjalcem s kovinskih kavljem, ki se je odpel, in tožnika udaril v levo oko, kar je povzročilo njegovo oslepitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku plača odškodnino v višini 40.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje, razvidno iz 1. točke izreka sodbe ter ji naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 2.959,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (za znesek 22.543,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2002 ter za obresti od zneska 40.050,00 EUR od 21.2.2002 do 27.6.2003 v višini temeljne obrestne mere ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 40.050,00 EUR za čas od 19.2.2002 do 20.2.2002), pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku, ki se je poškodoval (oslepel je na levo oko) v delovni nezgodi 6.10.2000, je iz naslova nepremoženjske škode priznalo odškodnino v višini 44.500,00 EUR, kar z upoštevanjem njegove 10 % soodgovornosti znaša 40.050,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin od uveljavljanih 14.605,24 EUR priznalo 10.450,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu od uveljavljanih 3.959,39 EUR priznalo 2.300,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od uveljavljanih 41.729,26 EUR priznalo 31.750,00 EUR.

Zoper ugodilni del sodbe je toženka vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da razsodi, da tožena stranka za škodni dogodek ni odgovorna, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo določanje, vse s stroškovno posledico. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in vztraja, da je tožnik nihajna vrata odprl z vozičkom. Poudarja, da je tožnik mesto škodnega dogodka poznal, saj je pogosto opravljal odvoz praznih tonerjev z M., vključno z vrsto vrat na hodniku tega naslova. Poudarja, da tožnika ni nihče videl, da bi se stegoval za vrati in je priča O. tožnika videla le, kako je porival voziček proti vratom. Tožnikova odločitev, da bo sam potisnil do vrha naložen voziček skozi nihajna vrata, je bila neodgovorna in napačna, kar je po njenem prepričanju pripeljalo do škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje bi pravilno ugotovilo dejansko stanje le, če bi ugotovilo, zakaj se je napeljalec sprostil in udaril tožnika. Preveriti bi moralo in se odločiti za eno od možnosti, ali se je napeljalec sprostil sam, ali se je sprostil, ker ga je tožnik slabo ali neustrezno pripel, ali se je sprostil, ker je tožnik z vozičkom na silo udaril v nihajna vrata, ali pa zato, ker so vrata udarila v škatle na vozičku. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo, da je bil način potiskanja vozička ustrezen. V nadaljevanju niza možne načine premagovanja vrat, ki bi pomenili varen način vožnje in ugotavlja, da je tožnik izbral četrti način, ki pa ni bil varen. Dejstvo, ki ga priznava tožnik, je, da je vozil voziček tako, da je prišlo do udarca nihajnih vrat po tovoru, čemur sodišče prve stopnje, kljub temu, da gre za odločilno dejstvo, ne posveča pozornosti. Na način, ki ga opisuje tožnik in mu je nekritično sledilo sodišče prve stopnje, spornih vrat ne bi bilo mogoče odpreti. Fizikalna razlaga dogodka pojasnjuje, da se je tožnik s silo zaletel z vozičkom v nihajna vrata, da bi jih odrinil in je pravilno ravnanje tožnika pri vožnji vozička mimo nihajnih vrat neposredni vzrok škodnega dogodka. Graja, da sodišče ni ugotavljalo, ali je morda do škodnega dogodka prišlo tudi zaradi napačnega nalaganja na voziček. Poudarja, da bi tožnik lahko naložil samo eno škatlo, ne da bi uporabil napenjalec in da za uporabo napenjalca tudi ni imel naloga s strani tožene stranke, da ga mora uporabiti. Tožnik ni dokazal vzročne zveze med morebitno opustitvijo toženke in nastankom škodnega dogodka, pri čemer ni bistvenega pomena, ali se je tožnik zaletel z vozičkom v vrata, oziroma ali so vrata udarila v voziček. Tožnik bi moral dokazati, da bi do škodnega dogodka prišlo tudi ob normalni uporabi, brez dotika vrat s tovorom. Sodišče se v vprašanje vzročne zveze ni spuščalo in je nekritično povzelo mnenje sodnega izvedenca. Izvajanja sodnega izvedenca o nekakšnih zelo zapletenih in drugačnih načinih pritrjevanja škatel na voziček, niso pomembna, saj bi moral ugotavljati, kako varna je uporaba konkretnega delovnega pripomočka in opustitve toženke glede tega delovnega pripomočka. Sodišče je izreklo, da napenjalec sam po sebi ni objektivno nevarna stvar, sodni izvedenec pa je zapisal, da je uporaba elastičnih napenjalcev neustrezna. Obe trditvi si nasprotujeta. Poudarja, da ji ni mogoče očitati krivdnega delovanja v nasprotju s pravili o varnosti pri delu, saj se voziček in elastični napenjevalci, kakršne je uporabljal tožnik, zelo široko in pogosto uporabljajo in ne veljajo za nevarne. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je izreklo, da je delo tožnika z napenjalcem nevarno, pri čemer poudarja v sodni praksi sprejeto restriktivno stališče o tem, kaj je nevarna stvar. Ugotavlja, da je iz narave spornih pripomočkov, ob skrbni in pravilni uporabi, ne izhaja povečana nevarnost in da tudi v navodilih za uporabo ni bilo nikakršnih opozoril v zvezi z nevarnostjo pri njihovi uporabi. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi izključne krivde tožeče stranke, ki je bila za delo dovolj izkušena in zadosti usposobljena in je predvsem vedela tudi, kako uporabiti voziček in elastične napenjalce. Ugovarja tudi višini priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na sodno prakso v primerljivih primerih bistveno nižja. Povzema trajanje telesnih bolečin in graja, da je sodišče štelo, da je tožnik trpel glavobole, čeprav tožnik o njih ni govoril. V primeru glavobolov, meglenega vida itd. gre za drugo vrsto škode, in sicer za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Enako velja tudi za trditev sodišča, da se je moral prilagajati na nove razmere glede prostorske orientacije. Gre za drugo vrsto škode, ki bi jo morala tožena stranka plačati dvakrat. Ne strinja se s stališčem, da bo tožnik trpel bolečine vse življenje, saj gre za prehod v drugo vrsto škode, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik bo dobil odškodnino za to, ker bo vlagal v življenje povečane napore, ne more pa dobiti še odškodnine za telesne bolečine, ker ga bo ob povečanih naporih bolelo. Previsoka je tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, sodišče bi moralo ugotoviti, katerih življenjskih aktivnosti ne more več opravljati. Tožnik nedvomno trpi določene izgube, ki pa niso tako hude, da bi mu sodišče prisodilo tako visoko odškodnino iz tega naslova.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Predmet pritožbenega preizkusa je le ugodilni del sodbe, saj se tožnik ni pritožil in je zavrnilni del sodbe postal pravnomočen.

O temelju tožbenega zahtevka: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik, ki je bil delavec tožene stranke, poškodoval, ko je delal z vozičkom, na katerem je imel naložen tovor (prazne toner kasete). Tovor je bil pripet z elastičnim napenjalcem s kovinskim kavljem, ki se je odpel in tožnika udaril v levo oko, kar je povzročilo njegovo oslepitev. Toženi stranki ni pripisalo objektivne odgovornosti za nastalo škodo, ni se izreklo, kot trdi pritožnik, da je bilo delo tožnika z elastičnim napenjalcem s kovinskimi kavlji nevarno in tudi ne, da sporni elastični napenjalec predstavlja nevarno stvar. Toženka si v pritožbi prihaja sama s seboj v nasprotje, saj najprej ugotavlja, da se je sodišče izreklo, da napenjalec sam po sebi ni objektivno nevarna stvar, po drugi pa mu očita zmotno uporabo materialnega prava, ker je izreklo, da je delo tožnika z napenjalcem nevarno. Zapis sodišča prve stopnje, da je bila uporaba elastičnih napenjalcev s kavlji, s katerimi se je pričvrstil tovor na transportnih vozičkih, neustrezna, spričo česar je toženki pripisalo krivdno odgovornost, ne pomeni, kot očitno zmotno razume tožena stranka, da se je opredelilo, da gre za nevarno stvar. Na pritožbeno razlogovanje, zakaj ne gre za nevarno stvar, pritožbeno sodišče zato ne bo odgovarjalo.

Sodišče prve stopnje je štelo, da tožena stranka odgovarja krivdno, ker ni zagotovila varnih sredstev za delo. Sporni elastični napenjalci s kaveljčki, ki so bili tožniku na voljo za pritrjevanje tovora na transportnih vozičkih, po mnenju sodnega  izvedenca varstva pri delu G.B., ki mu je sledilo sodišče prve stopnje, ne predstavljajo varnega pripenjanja tovora. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, saj določbe takrat veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. list RS, št. 56/1999; v nadaljevanju ZVZD) zavezujejo toženo stranko, da zagotovi varna sredstva za delo in varne metode oziroma postopke dela. Toženka s pritožbenimi trditvami pravilnosti odločitve ne more uspešno izpodbiti. Mnenju izvedenca, ki mu je po pritožbeni trditvi sodišče prve stopnje nekritično sledilo, toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala in tudi ni predlagala njegove dopolnitve. Izvedenec je izčrpno in natančno obrazložil, zakaj šteje, da načini privezovanja tovora s spornimi elastičnimi napenjalci s kaveljčki, ne predstavljajo varnega dela pripenjanja tovora in je pojasnil drugačne, varne načina pripenjanja, ki se uporabljajo v praksi. Upoštevaje določbe ZVZD se izkaže kot pravno zmotno pritožbeno prikazovanje nepomembnosti „izvajanja sodnega izvedenca o nekakšnih zelo zapletenih drugačnih načinih pritrjevanja škatel na voziček“. Nasprotno, gre za odločilno dejstvo, ki potrjuje odgovornost tožene stranke. Nobena od strank mnenju izvedenca ni ugovarjala, mnenje je strokovno, prepričljivo in obrazloženo in ni jasno, zakaj naj bi sodišče nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, kot trdi toženka. Pravilno je stališče prve stopnje, da toženka krivdno odgovarja zaradi opustitve dolžne skrbnosti pri izvedbi ukrepov za varno delo, ker ni poskrbela za varen način pripenjanja. Pritožbeno nasprotovanje tej ugotovitvi, s sklicevanjem, da gre za varne delovne pripomočke, ker se le-ti „zelo široko in pogosto uporabljajo in veljajo za nenevarne“, ne vzbuja dvomov glede drugačnih ugotovitev izvedenca. To zgolj potrjuje ugotovitev izvedenca, da se večina uporabnikov teh napenjalcev ne zaveda njihove nevarnosti, saj se ob udarcu kavlji lahko snamejo tudi v primeru, če se v konstrukcijo vozička izvrtajo luknje, kot je to storila tožena stranka po tožnikovi nesreči. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni spuščalo v vprašanje vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar je ključnega pomena, da je tožnik oslepel, ker se je elastični napenjalec s kovinskim kavljem, s katerim je bil pritrjen tovor, odpel in sprožil vanj. Ni pomembno, ali se je odpel zaradi udarca vozička v vrata (pri tej trditvi tožena stranka v pritožbi vztraja), ali zaradi udarca vrat v škatle na vozičku (kot je trdil tožnik in mu je sledilo sodišče prve stopnje).

Trditve toženke, ki jih prvič omenja v pritožbi, glede neustrezne uporabe vozička (moral bi ga vleči za sabo in ne potiskati pred sabo) in glede varnih načinov odpiranja vrat, se nanašajo na vprašanje sokrivde tožnika oziroma izključne krivde tožnika in ne vzročne zveze, kot navaja tožena stranka. V zvezi s tem je toženki treba pojasniti, da se je sodišče prve stopnje z vprašanjem sokrivde utemeljeno ukvarjalo le v okviru pravočasno podane trditvene podlage (286. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur. list RS, št. 73/07, UPB3, št. 45/08; ZPP). Tožniku je v celoti pripisalo 10 % sokrivde, ker ni počakal, da bi mu sodelavec odprl vrata in tako ni ustrezno poskrbel za svojo varnost, kar mu nalaga določba 9. člena ZVZD. Ocenilo je, da bi bil glede na to, da je bil transportni voziček naložen vsaj do vrha, če ne že čez, varen način odpiranja vrat le takšen, da bi tožniku vrata odprl sodelavec, tožnik pa bi šele nato zapeljal z vozičkom skozi vrata. Toženka je tožniku krivdo pripisovala le s trditvijo, da se je zaletel z vozičkom v vrata (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vrata odrinil z roko), ni pa mu očitala, da bi nepravilno (previsoko) naložil voziček; da bi nepravilno voziček potiskal pred sabo; da mu spornega napenjalca ne bi bilo treba uporabiti, kar vse prvič trdi v pritožbi. Toženka ni izkazala (ne navaja nobenih razlogov), zakaj brez svoje krivde teh trditev ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje in gre za pritožbene novote v smislu 337. člena ZPP, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Isto velja tudi glede pritožbenega razlogovanja o tem, zakaj se je napenjalec sprožil in udaril tožnika in očitkov sodišču prve stopnje, da bi moralo preveriti, ali se je napenjalec sprostil sam od sebe, ali ga je tožnik slabo ali neustrezno pripel (tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila), ali je tožnik z vozičkom na silo udaril ob nihajna vrata, ali so vrata udarila v škatle na vozičku. Ob dejstvu, ki ga toženka s pritožbenimi trditvami ni uspela izpodbiti, da delovno sredstvo (sporni elastični napenjalec s kovinskimi kavlji) ni bil primerno delovno sredstvo (tudi, če bi imel voziček luknje, v katere bi se kavelj zataknil), pa niti ni pomembno, zakaj se je napenjalec sprostil. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je glede načina odpiranja nihajnih vrat sledila tožniku (verjelo mu je da je vrata odpiral z roko), je prepričljiva in pritožbeno razlogovanje, zakaj na tak način vrat ni mogoče odpreti (tega v postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka niti ni trdila), ne more uspešno ovreči. Sodelavec, priča I.O., na čigar izpoved se toženka sklicuje, je povedal, da ni videl, kako je tožnik odpiral vrata, zato sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo njegovi domnevi, da se je tožnik z vozičkom zaletel v nihajna vrata, ker ga je videl porivati voziček proti vratom. Nadaljnja ugotovitev, da je bila priča 5 do 6 m za tožnikom, in da ni videla, kako je tožnik odrinil vrata (slišal je le krik in videl voziček, ki je stal med vrati in tožnika, ki se drži za oko), ne potrjuje toženkine trditve, da je tožnik  nihajna vrata odprl z vozičkom.

Toženka se odgovornosti ne more razbremeniti s trditvijo, da tožnik ni imel naloga,  da sporni napenjalec uporabi, imel ga je le na razpolago. Po eni strani tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni niti trdila in predstavlja pritožbeno novoto, po drugi strani pa zadošča, da je sporne elastične napenjalce tožnik imel možnost uporabiti. Protispisna je pritožbena trditev, da tožena stranka ni dajala navodil, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je imelo v izpovedi priče, ki jo je predlagala tožena stranka, J.K. (obrazložitev sodišča na 6. strani sodbe) podlago za zaključek, da so očitno obstajala neka navodila o pritrjevanju tovora. Omenjena priča je namreč poudarjala, da se je glede napenjalcev opozarjalo, da je treba paziti, da se kakšen ne odpne.

Upoštevaje vse navedeno, se izkaže kot neutemeljeno pritožbeno zavzemanje toženke, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi izključne krivde tožnika in da sama ni opustila nobenega dolžnega ravnanja v skladu s predpisi o zdravju in varnosti in delu.

O višini odškodnine: Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo in je drugačno pritožbeno stališče pravno zmotno. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo vse okoliščine primera, kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine v smislu 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki ga je glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 97/2007, UPB, s spremembami; OZ) treba uporabiti. V zadostni meri in pravilno je upoštevalo merilo konkretizacije individualizacije škode ter primerjavo s priznanjem odškodnin v podobnih primerih.

Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim toženka ne nasprotuje, v zvezi s težo poškodbe, intenzivnostjo in trajanjem bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki temeljijo na ugotovitvi sodnega izvedenca, sodišče druge stopnje nima pomislekov glede primernosti odškodnine iz naslova telesnih bolečin v višini 10.450,00 EUR. Dejstvo, da je tožnik trpel dva dni hude bolečine, srednje bolečine en teden, lahke bolečine dva do tri tedne, s prehodom v občasne in bo imel bolečine tudi v bodoče ter da je zdravljenje trajalo skoraj tri mesece in je bil tožnik v bolniškem staležu eno leto ter številne nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje, zlasti prilagajanje na nove razmere glede prostorske orientacije zaradi izgube globinskega vida, tožnika nedvomno upravičujejo do odškodnine, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje. Tožnik je o glavobolih, ki jih je potrdil izvedenec, izpovedoval (obravnava 13.5.2008) in je izrecno navedel, da so bile bolečine v očesu eno leto zelo hude, posledično pa ga še vedno „non stop“ boli glava. Drugačne pritožbene trditve (da tožnik o glavobolih ni govoril), so zato protispisne. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da glavoboli, meglen vid in prilagajanje na nove razmere glede prostorske orientacije, ne predstavljajo nevšečnosti med zdravljenjem, temveč novo obliko škode (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Podlago za priznanje bodočih telesnih bolečin ob spremembah vremena in obremenitvah je sodišče prve stopnje ravno tako imelo v izvedenskem mnenju. Ne gre za drugo vrsto škode (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), kot prikazuje toženka. Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je namreč v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati, ali pa jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega duševno trpi.

Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ima podlago v izvedenskem mnenju, so tožniku po poškodbi ostale trajne posledice, in sicer vidi le z enim očesom, v mraku se težje orientira, ostrina vida je za 10 do 20 % slabša, vidno polje pa za 1/6 manjše, kar so nedvomno hude posledice in ni sprejemljiva pritožbena trditev, da niso tako hude, da bi mu pripadala odškodnina v višini, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje. Nerazumljiv je očitek, da bi moralo sodišče ugotoviti, katerih življenjskih aktivnosti tožnik ne more več opravljati oziroma jih mora opravljati s povečanimi napori, saj je sodišče prve stopnje natančno in izčrpno (9. stran sodbe) navedlo, da je tožnik omejen v vsakdanjem življenju, tako na delovnem mestu, kot v zasebnem življenju in pri športnih aktivnostih, ki se jim je moral odreči. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje. Ob dejstvu, da je bil tožnik ob nesreči star 22 let, ob odmeri odškodnine pa 30 let, in da je moral opustiti športne aktivnosti, s katerimi se je prej ukvarjal (ljubiteljsko je dirkal z avtomobili in kolesaril, ukvarjal se je z jadralnim padalstvom in športnim potapljanjem ter tudi bil član padalskega društva), tožnik nedvomno trpi intenzivne duševne bolečine. Upoštevaje torej, da gre za mladega moškega, ki je bil prisiljen opustiti športne aktivnosti, bistveno pa je omejen tudi v vsakdanjem življenju (težko vozi ponoči in ob slabem vremenu; ob sončnem vremenu mora nositi sončna očala; zaradi izgube globinskega vida se velikokrat poškoduje; pri delu mora biti previdnejši in počasnejši, ker je prisiljen, da ne ogroža preostalega očesa), je nedvomno primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 31.750,00 EUR, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje.

Odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi strahu (sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 2.300,00 EUR) tožena stranka obrazloženo ne nasprotuje, materialnopravni preizkus pravilnosti odmere odškodnine pa je pokazal, da je prisojena odškodnina primerna.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženka, ki s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.