Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pripomnilo tudi, da morajo skladno s prvim odstavkom 368. člena ZKP upravičenci do pritožbe, le-to napovedati (razen v primeru iz četrtega odstavka 368. člena ZKP, ko je obdolžencu izrečena zaporna kazen) in sicer bodisi takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pravnem pouku o pravici do pritožbe bodisi najkasneje v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe. Iz zapisnika o glavni obravnavi je tako razvidno, da je sodnica po razglasitvi sodbe navzoče poučila o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe ter posledicah ne-napovedi pritožbe, kljub temu pa oškodovanec pritožbe ni napovedal, marveč jo je le vložil (po kvalificiranem pooblaščencu) v roku za napoved pritožbe. Tako vložene pritožbe pa ni moč obravnavati kot napoved pritožbe, saj mora biti slednja nedvoumna in kot že navedeno, dana sodišču po razglasitvi sodbe oziroma v osmih dneh po razglasitvi. Sicer pa oškodovancu, kot je bilo že obrazloženo, ZKP ne daje pravice do pritožbe zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Vsled vsega navedenega, je sodišče prve stopnje pritožbo pravilno zavrglo kot nedovoljeno.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanca N. M. se kot neutemeljena zavrne.

II. Oškodovanec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom III K 33589/2018 z dne 29. 5. 2019 na podlagi 375. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 390. členom in 429. členom ZKP kot nedovoljeno zavrglo pritožbo oškodovanca N. M. zoper sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 33589/2018 z dne 16. 5. 2019. 2. Zoper sklep se je oškodovanec pritožil. V pritožbi navaja, da izpodbija sklep zaradi bistvenih kršitev določb ZKP in zaradi kršitve ustavne pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči še, da je obdolženec oškodovancu dolžan vrniti zlat nakit in mu plačati denarni znesek oziroma, da zadevo v izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pritožbo oškodovanca N. M. utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno, pri tem pa je v obrazložitvi sklepa navedlo pravilne razloge, ki jih pritožbene navedbe ne morejo omajati. Oškodovanec kot procesni subjekt ima v kazenskem postopku zoženo pravico do pritožbe zoper različne odločbe sodišča, saj ZKP v 367. členu zamejuje oškodovančevo pravico do pritožbe zoper sodbo, in sicer, da sme oškodovanec sodbo izpodbijati samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka; v kolikor pa je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca (drugi odstavek 63. člena ZKP), pa se sme oškodovanec pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba (370. člen ZKP), za kar pa ne gre v konkretnem primeru. Obtožni predlog je namreč vložil državni tožilec, ki ga je na glavni obravnavi zastopal in se tudi odpovedal pravici do pritožbe zoper sodbo.

5. Oškodovanec je v obravnavani zadevi res vložil pritožbo zoper odločbo o stroških kazenskega postopka, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da oškodovanec v obravnavani zadevi ni upravičen vložiti pritožbe zoper sodbo v delu, ki se nanaša na stroške kazenskega postopka. Upoštevaje, da je s sodbo obdolženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, torej ne pa tudi stroškov iz 8. točke (to so potrebni izdatki oškodovanca in njegovega zakonskega zastopnika ter nagrada in potrebni izdatki njegovega pooblaščenca), oškodovanec nima pravnega interesa za izpodbijanje sodbe v odločbi o stroških postopka, saj ni bilo odločeno o njegovih stroških.

6. Pritožbena navajanja v smeri, da mu gre pravica do pritožbe, saj se v nasprotnem primeru vzdržuje protiustavno stanje in s tem protipravno stanje, pa ne morejo spremeniti dejstva, da je sodišče prve stopnje o njegovi pritožbi pravilno odločilo, saj oškodovanec kot pritožnik nima vloge tožilca in tako ni stranka v postopku, ki bi se lahko pritožil tudi zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na novelo ZKP-N, ki je sicer res spremenila domet oškodovančeve pravice do pritožbe, saj se bo le-ta začela uporabljati šele dne 20. 10. 2019. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno pripomnilo tudi, da morajo skladno s prvim odstavkom 368. člena ZKP upravičenci do pritožbe, le-to napovedati (razen v primeru iz četrtega odstavka 368. člena ZKP, ko je obdolžencu izrečena zaporna kazen) in sicer bodisi takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pravnem pouku o pravici do pritožbe bodisi najkasneje v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe. Iz zapisnika o glavni obravnavi je tako razvidno, da je sodnica po razglasitvi sodbe navzoče poučila o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe ter posledicah ne-napovedi pritožbe, kljub temu pa oškodovanec pritožbe ni napovedal, marveč jo je le vložil (po kvalificiranem pooblaščencu) v roku za napoved pritožbe. Tako vložene pritožbe pa ni moč obravnavati kot napoved pritožbe, saj mora biti slednja nedvoumna in kot že navedeno, dana sodišču po razglasitvi sodbe oziroma v osmih dneh po razglasitvi. Sicer pa oškodovancu, kot je bilo že obrazloženo, ZKP ne daje pravice do pritožbe zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Vsled vsega navedenega, je sodišče prve stopnje pritožbo pravilno zavrglo kot nedovoljeno.

8. Glede na to, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pa povsem neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

9. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 95. člena ZKP ter Zakonu o sodnih taksah, sodna taksa pa je bila odmerjena po tarifni številki 74013 Taksne tarife.