Jedro

Ustavno sodišče je ugotovilo protiustavnost dela 310. člena KZ (in ga razveljavilo), ne pa tudi 307. člena KZ-1 - sodišče to določbo mora uporabiti, če pa meni, da je v delu, ki se nanaša na protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen, v nasprotju z Ustavo, mora prekiniti postopek ter z začeti postopek za oceno ustavnosti.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni S. F. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 60617/2010 z dne 8. 10. 2010 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1. Sodišče je obsojencu za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva pa kazen dva meseca zapora ter mu izreklo enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen je sodišče obsojencu vštelo čas, prestan v priporu. Obsojencu je izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo III Kp 60617/2010 z dne 15. 12. 2010 sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojenca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1 ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka bremenijo proračun, v nespremenjenem delu pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter predlaga, da Vrhovno sodišče spozna, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena ter ugotovi kršitev zakona, ne da bi poseglo v pravnomočno sodno odločbo. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca v konkretnem primeru ni sprejemljivo, da obdolženec ni bil spoznan za krivega niti za kaznivo dejanje niti za prekršek, čeprav je nedvomno na skrivnem mestu hranil večjo količino streliva, kakor tudi pištolo ter s tem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja, za katerega je bil oproščen. Sodišče prve stopnje je obsojencu odvzelo pištolo in strelivo, kar pomeni, da je štelo, da je orožje namenjeno za kaznivo dejanje. Navedeni namen neupravičene uporabe pištole in streliva je tista differentia specifica, ki v obravnavanem primeru predstavlja presežek nad normo o prekršku, čeprav tak presežek za izpolnitev bistvenih zakonskih znakov niti ni nujno potreben.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca je bila vročena obsojencu in njegovim zagovornikom, ki nanjo niso odgovorili.

B.

4. Z izpodbijano sodbo je pritožbeno sodišče obsojenca, iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, oprostilo obtožbe, da je dne 28. 7. 2010 na naslovu bivanja M., posedoval pištolo znamke Crvena zastava, cal. 7,65 mm, z vstavljenim nabojnikom; 45 nabojev, model Auto Browning, cal. 7,65 mm ter 50 nabojev znamke Magtech Luger, cal. 9 mm, ki so po prvem, drugem in tretjem odstavku 3. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1) razvrščeni v kategorijo B, kot orožje, za katerega je potrebno predhodno dovoljenje, česar pa ni imel, pri tem pa gre za posamezno strelno orožje in majhno količino streliva, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče je izhajalo iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil prvi odstavek 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v delu, ki se je nanašal na izvršitev kaznivega dejanja, storjenega s „protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen“, v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Upoštevaje navedeno odločbo Ustavnega sodišča je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja popolnoma prekrivajo z zakonskimi znaki prekrška po 4. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1 oziroma ne vsebujejo nobenega očitka, ki bi predstavljal presežek nad normo o prekršku. Po presoji pritožbenega sodišča, navedena ugotovitev velja kljub temu, da se obdolžencu očita izvršitev kaznivega dejanja po delno spremenjenem 307. členu KZ-1 in ne po 310. členu KZ, saj prekrivanje dveh različno kategoriziranih kaznivih ravnanj ni bilo odpravljeno, pač pa je bila dodana le privilegirana oblika kaznivega dejanja po tretjem odstavku 307. člena KZ-1. 5. Odločba, s katero je Ustavno sodišče, na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), ugotovilo neskladje dela 310. člena KZ z 2. in 28. členom Ustave, ima učinek razveljavitve. Po določbi 44. člena ZUstS se razveljavljeni del zakona ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Za ta razmerja določbe prvega odstavka 310. člena KZ v delu, v katerem je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost z Ustavo, torej ni mogoče uporabiti oziroma je potrebno šteti, da KZ protipravne hrambe strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen, ne inkriminira. Skladno z načelom zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave), za takšno dejanje izrek kazenske sankcije ni dopusten. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je mogoče razbrati, da je pritožbeno sodišče razloge navedene ustavne odločbe analogno uporabilo pri presoji 307. členu KZ-1 ter tako zaključilo, da dejanje, kot je opisano v obtožnem aktu, tudi po KZ-1 ni kazenskopravno inkriminirano.

6. Stališču vrhovnega državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev materialnega prava po 1. točki 372. člena ZKP, češ da ni sprejemljivo, da obdolženec ni bil spoznan za krivega niti za kaznivo dejanje niti za prekršek, ni mogoče slediti. Prav tako neutemeljene so navedbe zahteve, da je obdolženec orožje hranil z namenom izvršitve drugega kaznivega dejanja. Na presojo, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje, navedene okoliščine ne morejo imeti vpliva. Ravnanje, ki je opisano v obtožnem aktu, ni kaznivo dejanje, če tega ravnanja ni mogoče subsumirati pod abstraktne zakonske znake, izpeljane iz zakonskega besedila, ki ga je v konkretnem primeru potrebno uporabiti, ali če je takšna subsumpcija sicer mogoča, vendar so podane okoliščine, ki izključujejo protipravnost. Ali je bil v konkretnem primeru obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrška, je za navedeno materialnopravno presojo brez pomena. Ravnanje, ki v zakonu ni opredeljeno kot kaznivo dejanje, to ne more postati zgolj zato, ker zoper obdolženca niso bili uvedeni siceršnji, zakonsko predvideni, postopki. Podobno velja tudi glede vprašanja, s kakšnim namenom je obdolženec hranil orožje. Kot navaja že vrhovni državni tožilec, specifični namen storilca ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato ne more imeti nikakršnega vpliva na presojo, ali konkretno ravnanje izpolnjuje bit kazenskopravne inkriminacije.

7. Razlogom, s katerimi vrhovni državni tožilec utemeljuje kršitev materialnega prava iz 1. točke 372. člena ZKP, tako ni mogoče pritrditi. Po drugi strani pa se zahteva za varstvo zakonitosti ne dotakne vprašanja, ali učinek ustavne odločbe, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče, sploh seže na določbe 307. člena KZ-1. Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost dela 310. člena KZ, ne pa tudi (takrat že veljavnega) 307. člena KZ-1. Ker določba 307. člena KZ-1 ni bila razveljavljena in ker pritožbeno sodišče protiustavnosti zakona samo ne more ugotavljati, bi to določbo moralo uporabiti. Kolikor pa je pritožbeno sodišče menilo, da je določba 307. člena KZ-1, v delu, ki se nanaša na protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen, v nasprotju z Ustavo, bi moralo, skladno s prvim odstavkom 23. člena ZUstS, prekiniti postopek ter z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti.

C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da uveljavljene kršitve niso podane iz razlogov, ki jih navaja zahteva za varstvo zakonitosti, zato jo je, skladno z določilom 425. člena ZKP, zavrnilo.