Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Upravni organ prve stopnje je pravilno presodil, da pri tožeči stranki obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu RS. Kot samozaposleni tujec v gradbeništvu A.A. s.p. je namreč kršila določbe 29.a člena in 16. odstavka 8. člena ZZDT, v zadevi pa tudi ni sporno, da v času izdaje izpodbijane odločbe ni imela poravnanih svojih davčnih obveznosti.
Tožba se zavrne.
Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje pod točko 1, zavrnil vlogo tožeče stranke za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca RS iz razloga zaposlitve in dela, pod točko 2 pa tožeči stranki naložil, da mora v roku 15 dni od izdaje izpodbijane odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravni organ prve stopnje navaja, da je prošnjo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zavrnil po tem, ko je ugotovil, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožeča stranka kot tujec ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije, saj je imela na dan 17. 3. 2010 pri Davčnem uradu Koper neporavnane davke in prispevke v višini 3345,45 EUR, v letu 2009 pa ji je inšpektor za delo Inšpektorata RS za delo, Območne enote Koper kot samostojnemu podjetniku „Pomoč v gradbeništvu A.A. s.p.“ izrekel dve globi in sicer zaradi prekrška po 1. odstavku 43. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev v višini 2086 EUR, ker ni vrnil delovnih dovoljenj tujcev in zaradi prekrška po 1. odstavku 45. člena istega zakona globo v višini 1252 EUR, ker ni prijavil dela tujcev. Na podlagi navedenega in pridobljenih dokazil, upravni organ prve stopnje ugotavlja, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožeča stranka ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije, na kar kaže dejstvo, da tožeča stranka ni poravnavala svojih davčnih obveznosti in da je že v letu 2009 kršila pravni red Republike Slovenije, s tem ko je storila že navedene prekrške po Zakonu o zaposlovanju in delu tujcev. Zaradi obstoja navedene domneve obstajajo razlogi iz 5. alinee 1. točke 43. člena Zakona o tujcih za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje tožeče stranke.
Upravni organ druge stopnje je s svojo odločbo 2141-93/2010/5 (121-06) z dne 29. 11. 2010 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnil. V zvezi z odločitvijo, da mora tožeča stranka Republiko Slovenijo zapustiti v roku 15 dni, pa je navedel, da je sicer upravni organ prve stopnje tožeči stranki postavil napačen rok za zapustitev države, saj bi moral tožeči stranki v skladu z 31. členom Zakona o tujcih naložiti, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe in ne od izdaje odločbe, ne gre pa za kršitev materialnega predpisa, saj je z določitvijo roka za zapustitev države tožeči stranki z odločbo naložena le obveznost zapustitve države in določitev roka izpolnitve te obveznosti, kar pa ne vliva na odločitev organa o podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki bo postala izvršljiva z njeno dokončnostjo.
Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V postopku so bile nepravilno uporabljene določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi ter načelo zaslišanje strank. Upravni organ prve stopnje je res večkrat pozval tožečo stranko na dopolnitev vloge, iz pozivov pa ni razvidno, da bi tožena stranka tožečo stranko poučila s pravnim poukom v smislu 4. odstavka 7. člena v zvezi z 7. odstavkom 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, da ima tožeča stranka, ki ne zna slovenskega jezika v katerem teče postopek pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Kolikor bi bila tožeča stranka o tej pravici poučena in zaslišana v njenem jeziku, bi lahko pojasnila vse okoliščine primera in razloge, zakaj davčnega dolga, ki izhaja iz izrečene globe tožeči stranki kot fizični osebi in podjetniku ni poravnala. Tožeča stranka dela kot pomožni delavec na smetarskem tovornjaku, kjer je zaslužek skromen. Kot je razvidno je tožeča stranka denar za plačilo globe nakazovala v skladu z njenimi možnostmi, kar kaže, da se je podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Ko je bila poučena, da lahko globo plača tudi v obrokih je za tak način plačila tudi zaprosila in ji je bil odobren. V postopku je bilo zaradi kršitev pravil postopka napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z očitanim razlogom za zavrnitev izdaje podaljšanja dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, v posledici česar je bilo napačno uporabljeno določilo 5. alinee 1. točke 43. člena Zakona o tujcih. Upravni organ prve stopnje pa tudi očitno ni opravil testa sorazmernosti oziroma prepovedi prekomernih posegov in ustrezno tehtanje ali so ukrepi, določeni v zakonu skladni z njegovim namenom. Upravnim organom očita kršitev ustavnih pravic do enakega varstva pravic, pravice do človekovega dostojanstva, glede na to, da tožeči stranki ni bilo omogočeno zaslišanje pred upravnim organom v njenem jeziku in da izpodbijana odločba v bistvenih delih ni obrazložena ter je zato ni mogoče preizkusiti.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, ponovno razlaga razloge za njeno odločitev ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
V pripravljalni vlogi z dne 12. 3. 2011 tožeča stranka ponavlja razloge zaradi katerih je prišlo do kršitve delovne zakonodaje, to je predvsem nepoznavanja jezika. Vztraja pri tem, da so pravne koristi posameznika v upravnem postopku lahko zavarovane le, če mu je omogočena uporaba svojega jezika tudi z vabilom in poukom v njegovem jeziku ali vsaj v njegovem in slovenskem jeziku.
Tožba ni utemeljena.
Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 64/08, uradno prečiščeno besedilo – ZTuj-1) v 32. členu določa, da se tujcu, ki želi v Republiki Slovenijo prebivati zaradi zaposlitve ali dela, dovoljenja za začasno prebivanje izda, če ima tujec delovno dovoljenje oziroma drugo potrebno dovoljenje po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev ali izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posameznih dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije (čl. 32/1 ZTuj-1). Tujcu se dovoljenje za začasno prebivanje lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda (čl. 32/3 ZTuj-1). Dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji pa se tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (5. alineja 1. odst. 43. člena ZTuj-1).
V zadevi ni sporno, da je bilo tožeči stranki dne 22. 8. 2008 izdano delovno dovoljenje veljavno do 22. 9. 2011 kot samostojnemu podjetniku Gradbeništvo A.A. s.p. Nesporno je tudi, da je inšpektor Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Območna enota Koper dne 3. 6. 2009 kaznoval tožečo stranko za prekršek po 1. odstavku 43. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev, ki ga je storil s tem, da kot samostojni podjetnik posameznik ni vrnil delovnih dovoljenj tujcev, zaradi česar je bila tožeči stranki izrečena globa v višini 2086,00 EUR, tožeča stranka pa je bila tudi kaznovana za prekršek po 1. odstavku 45. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev, ker ni prijavila začetka dela tujcev, za kar ji je bila izrečena globa v višini 1252,00 EUR. Navedena plačilna naloga sta postala pravnomočna dne 24. 3. 2009 in izvršljiva dne 2. 4. 2009. Tudi po mnenju sodišča je upravni organ prve stopnje pravilno presodil, da pri tožeči stranki obstajajo razlogi za zavrnitev podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje iz 5. alinee 1. odstavka 43. člena ZTuj. Tožeča stranka je kot samozaposleni tujec v gradbeništvu A.A. s.p., kršila določbe 29.a člena in 16. odstavka 8. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 76/2007, uradno prečiščeno besedilo – ZZDT). V zadevi pa tudi ni sporno, da tožeča stranka v času izdaje izpodbijane odločbe ni imela poravnanih svojih davčnih obveznosti in ni poravnala naložene kazni, ki postala izvršljiva dne 2. 4. 2009. Ugovor tožeče stranke glede kršitev pravil postopka ni utemeljen. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožeča stranka pred izdajo izpodbijane odločbe dvakrat pozvana na dopolnitev svoje vloge in pri tem bila opozorjena, da ji grozi neizdaja podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje, pisno pa je bila dana tudi možnost, da se v roku 8 dni od prejema obvestila v času uradnih ur osebno zglasi na sedežu upravnega organa prve stopnje in poda izjavo o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so pomembne za odločitev. Posebej je bila opozorjena, da bo v primeru, da se vabilu ne bo odzvala postopek nadaljevan v smislu izdaje odločbe o zavrnitvi, ne da bi bila zaslišana, s tem je bila tožeči stranki dana možnost, da v upravnem postopku zaščiti svoje pravne interese.
Tožeča stranka upravnemu organu prve stopnje in toženi stranki očita kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Splošno načelo enakega varstva pravic po 24. členu Ustave RS je sicer obvezujoče pravno načelo tudi za upravne organe v upravnem postopku, ko odločajo o podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi dela oziroma zaposlitve. Zaradi ekonomsko politične narave tovrstnih upravnih zadev pa ima upravni organ določeno polje proste presoje, o tem ali izda ali pa ne izda upravnega dovoljenja v posamični zadevi. Razlike v obravnavanju posamičnih vlog, do katerih prihaja na podlagi izvajanja določene upravne politike so dopustne, če imajo objektivno in upravičeno podlago, ne smejo pa biti diskriminatorne. Sodišče pri presoji izpodbijanih aktov, ni našlo kršitev splošnega načela enakosti pred zakonom in drugih pavšalno zatrjevanih kršitev ustavnih pravic. Tožeča stranka je pridobila začasno delovno dovoljenje v Republiki Sloveniji kot samostojni podjetnik in je, kot izhaja iz pravnomočne odločbe delovnega inšpektorja pridobivala delovna dovoljenja za zaposlovanje pri njej zaposlenih delavcev na začasnem delu v Republiki Sloveniji, zato je po mnenju sodišča bilo moč pričakovati, da vsaj v grobem pozna delovno zakonodajo, prav tako pa bi se morala zavedati, da je dolžna poravnavati svoje finančne obveznosti do države, ob njenih zapadlostih, oziroma se je od nje lahko pričakovalo, da se ravna v skladu s pravnim redom Republike Slovenije. Neutemeljen je tudi ugovor glede nesorazmernosti ukrepa tožene stranke. Za uporabo 5. alinee 1. odstavka 43. člena ZTuj zadostuje domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Ravnanje in kršitve tožeče stranke v preteklosti, kot je bilo že obrazloženo, pa tako domnevo izkazujejo. Slabo poznavanje jezika, na katero se tožeča stranka v tožbi sklicuje pa na odločitev v stvari, glede na ugotovljene kršitve pravnega reda ne morejo imeti takega vpliva, kot ga želi v tožbi prikazati tožeča stranka.
Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa drugih kršitev postopka ni našlo, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08-odl.US, 107/09-odl.US in 62/10 – ZUS-1).
Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, ki v 4. odstavku določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.