Jedro

Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da morebitna drugačna vsebina ponudbe, na podlagi katere je tožnica sprejela odločitev, da sklene pogodbo, ne predstavlja razloga za ničnost pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo, da se dovoli sprememba tožbe in da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama 10. 4. 2007, z vsemi dodatki, za plačilo 59.035,29 EUR, 4.469,37 EUR, 64.750 EUR vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Tožnici je naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi.

Trdi, da je toženka 29. 4. 2014 od zneska, ki je bil plačan na račun preostanka dolga, brez podlage zadržala 96.526,70 EUR, za tečajne razlike, ki niso bile dogovorjene v ponudbi, 36.384,80 EUR, za preostanek dolga po referenčnem tečaju ECB za CHF 1,22, čeprav je bil v ponudbi dogovorjen v višini 1,6137, 58.535,09 EUR in za strošek predčasnega poplačila kredita 1.606,81 EUR, čeprav je bilo v ponudbi dogovorjeno, da se v primeru poplačila dolga z nepremičnino ta strošek ne plača. Pravdni stranki sta imeli enak interes ob zapisu ponudbe, ki je bila ugodna za obe. Kasneje je toženka uporabila rezervni scenarij, pripravljen za primer, če bi bila ponudba za tožnico zelo ugodna. V pogodbi ni bil zapisan fiksni referenčni tečaj, prikazan je bil napačen izračun obresti in ni bilo uporabljeno slovensko pravo. Zaradi napačnih izračunov obresti je tožnici mesečno nastajala škoda. Za poplačilo kredita je prodala stanovanjsko hišo in se preselila v enosobno stanovanje.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po vložitvi pritožbe je pritožnica 12. 8. 2019 vložila pri pritožbenem sodišču še vlogo, poimenovano kot razčlenitev zneska, ki ga je družba kreditodajalka plačala toženki od 30. 4. 2007 do 29. 4. 2014. Ker ji je bila izpodbijana sodba vročena v decembru 2018 in ker rok za pritožbo znaša 30 dni, te vloge ni mogoče šteti kot pravočasne dopolnitve pritožbe. Zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

6. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica kot porok, plačnik in zastavitelj pogodbena stranka kreditne pogodbe, sklenjene 10. 4. 2007 med toženko in družbo P., d.o.o., katere direktorica je bila toženka, in da je bil kredit predčasno odplačan v letu 2014. 7. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da morebitna drugačna vsebina ponudbe, na podlagi katere je tožnica sprejela odločitev, da sklene pogodbo, ne predstavlja razloga za ničnost pogodbe. Razlogi sodbe, s katerimi je obrazložilo navedeno stališče, so pravilni in izčrpni. Ker jim pritožnica obrazloženo ne nasprotuje, se pritožbeno sodišče le sklicuje nanje.

8. Pritožnica ne more uspeti niti s trditvijo, da je toženka napačno obračunala obresti. To trditev je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je toženka nasprotovala tej trditvi in da je način obračuna obresti tudi podrobneje obrazložila. Ker tožnica tem navedbam ni obrazloženo nasprotovala, je pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da trditve o napačnem obračunu obresti tožnica ni dokazala.

9. Pritožba tudi ne daje podlage za dvom o tem, da je sodišče prve stopnje obravnavalo tožbo celovito in jo preizkusilo z vidika vseh navedb, ki bi lahko bile pomembne za odločitev o utemeljenosti postavljenega zahtevka. Pritožnico je opozorilo tudi na možnost zastopanja po odvetniku in na možne pomanjkljivosti v njenih navedbah.

10. Po ugotovitvi, da niso podani niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).