Jedro

Sodišče je obsodbo oprlo v odločilni meri na izjavo anonimnega vira oziroma na izpovedbo policista o tem, kako, kdaj in kaj mu je povedal anonimni vir o tem, kar je slišal o kaznivem dejanju ropa. Po smrti avtorja obremenilne izjave od sodišča ni mogoče zahtevati, da bo obdolžencu omogočilo neposredno soočenje z njim, ga pa to ne odveže dolžnosti, da zagotovi obrambi zadostne možnosti za izpodbijanje verodostojnosti te izjave. Ker gre za ključni obremenilni dokaz, breme zagotavljanja te možnosti ni mogoče v celoti naložiti obrambi (kot v primeru razbremenilnih dokazov), temveč je zagotovitev možnosti uresničevanja pravice obdolženca do soočenja in izpodbijanja resničnosti obremenilnih dokazov tudi dolžnost sodišča. Obsojencu je bila kršena pravica do obrambe, ker mu ni bilo omogočeno izvajanje dokazov, s katerimi je poskušal izpodbiti verodostojnost avtorja in resničnost njegove izjave.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v delu, ki se nanaša na obsojenega V., razveljavi glede: - krivdoreka za kaznivo dejanje po prvem odstavku 206. v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika, - odločbe o posamični kazni, določeni za kaznivo dejanje po prvem odstavku 206. v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika, - odločbe o enotni kazni in se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Kazen, določena obsojenemu V. za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika, se izreče.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je J. V., A. F. in S. G. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu po prvem odstavku 206. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), J. V. pa še kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje je obsojenemu V. določilo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, za drugo pa 11 mesecev zapora ter mu izreklo enotno kazen 2 leti in 4 mesece zapora. Višje sodišče je zavrnilo pritožbe zagovornikov obsojenih ter ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenemu V. zvišalo kazni, določene za posamezna kazniva dejanja na 2 leti in na 1 leto zapora ter mu izreklo enotno kazen 2 leti in 10 mesecev zapora.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega J. V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Navaja, da je prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba temelji na dokazih, najdenih pri hišni preiskavi, ki je bila zaradi neobrazložene sodne odredbe in neobstoja utemeljenih razlogov za sum kaznivega dejanja ropa nezakonita. Sodišče je obsojencu kršilo pravice do obrambe s tem, ko mu je odvzelo pravico do neposrednega zaslišanja obremenilne priče in sodbo oprlo na izjavo anonimnega informatorja policije, ob tem pa zavrnilo vse dokazne predloge, s katerimi je obramba želela dokazati neverodostojnost in neresničnost te izjave. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki ocenjuje, da zahteva ni utemeljena. Na očitke o nezakonitih hišnih preiskavah sta zagovorniku odgovorili že sodišči prve in druge stopnje. Odredba o hišni preiskavi se sklicuje na predlog policije, v utemeljitvi, katerega so navedeni konkretni razlogi za sum, da je obsojeni storil kaznivo dejanje ropa. Sodba se glede obsojenega V. ne opira na rezultate hišne preiskave, temveč na druge, tekom postopka izvedene dokaze. Do kršitve pravic obrambe ni prišlo, saj je sodišče navedlo obširne razloge za zavrnitev dokaznih predlogov, čemur je pritrdilo pritožbeno sodišče. 4. Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

Hišna preiskava in nedovoljeni dokazi

5. Zagovornik obsojenega V. je tekom kazenskega postopka predlagal izločitev dokazov, ki so bili pridobljeni s hišnimi preiskavami pri obdolžencih. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodba temelji na dokazih, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako so kršene določbe prvega odstavka 214. člena in prvega odstavka 215. člena ZKP ter 36. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). V zvezi z navedenim vložnik trdi, da je bila hišna preiskava nezakonita, ker je bila odrejena z neobrazloženo sodno odredbo, ob izdaji odredbe pa niso obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je obdolženi V. storil kaznivo dejanje ropa, zato so vsi dokazi, pridobljeni z opravljenimi hišnimi preiskavami, nedovoljeni.

6. Vrhovno sodišče uvodoma navaja, da je to kršitev presojalo le toliko, kolikor se zahteva za varstvo zakonitosti nanaša na obsodbo za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, saj se sodba le glede tega kaznivega dejanja opira na dokaze, ki so bili pridobljeni pri hišni preiskavi stanovanja obsojenega V. 7. Iz podatkov spisa ter izpodbijanih sodb izhaja, da je policija 1. 9. 2009 od oškodovane V. E. prejela prijavo kaznivega dejanja ropa. Oškodovanka je povedala, da so ponoči okoli 2. ure v njeno stanovanje vdrli trije maskirani neznanci izrazito močne in visoke postave, ki so jo najprej udarili s kablom, da je padla na kolena, nato pa jo poškropili s solzivcem in ji zvezali roke na hrbtu s plastično zatego. Eden od neznancev je stal ob njej in ji grozil z električnim paralizatorjem, medtem sta druga dva preiskovala stanovanje. V tem se ji je uspelo osvoboditi zatege, odlepila si je trak z ust in začela kričati ter klicati na pomoč. To je neznance zmedlo in so pobegnili. Odnesli so ji nekaj denarja.

8. Sektor kriminalistične policije Policijske uprave Murska Sobota je 14. 12. 2009 sodišču podal predlog za izdajo odredbe za opravo hišne preiskave pri osumljenih V., G., M. in F. Policija v predlogu navaja, da je bilo na podlagi podatkov od vira L. ugotovljeno, da naj bi rop na škodo V. E. izvršil J. V. skupaj z osebo z vzdevkom B. in še tretjo osebo, podatke o oškodovanki pa so dobili od osebe z vzdevkom E. Vir L. je podrobno opisal potek ropa, tako kot je o njem slišal govoriti V. Na podlagi operativnega dela in obvestil od oseb, ki ne želijo biti imenovane, je policija nadalje ugotovila, da je oseba z vzdevkom B. - S. G. iz Murske Sobote, oseba z vzdevkom E. pa R. M. iz Ljutomera. Slednji je narkoman in ulični preprodajalec drog in se je do 11. 9. 2009 redno zadrževal pri oškodovanki, navedenega dne pa je bil skupaj z njo prijet zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Policija razpolaga tudi z informacijo, da je V. ulični preprodajalec; da sta bila leta 2007 pri pregledu njegovega vozila najdena dva električna kabla (kakršen je bil uporabljen tudi pri ropu); da naj bi začasno stanoval pri S. G. ter da naj bi maja 2009 od neznane osebe kupil pištolo.

9. Iz uradnega zaznamka z dne 27. 11. 2009, priloženega predlogu, nadalje izhaja, da je 27. 11. 2009 vir z vzdevkom L. povedal, da se je pred približno mesecem nahajal v enem od murskosoboških lokalov, kjer je pri sosednji mizi sedelo več oseb, med katerimi je poznal J. V. iz Murske Sobote. Zaradi zavarovanja lastne identitete ne more navesti imena lokala, niti od kod pozna V., ker mu je znano, da trenira borilne veščine, da je nasilnež in se s svojo združbo ukvarja z izsiljevanjem, zato bi lahko imel z njim resne težave. Iz tega razloga tudi ni prej nudil teh podatkov, da se V. ne bi mogel spomniti, kdo bi lahko slišal njegovo pripovedovanje. Vir je povedal, da sta se v V. družbi nahajala dva mlajša moška stara okoli 25 let, visoka okoli 1,90 metra in močnejše postave, po govorici in poznavanju razmer zagotovo iz Ljutomera. Slišal je V., kako je prisotnim razlagal, da je še z dvema osebama in E. iz Ljutomera uspešno izpeljal rop pri V. E. E. naj bi V. posredoval podatke o tem, kje je oškodovanka skrivala večje vsote denarja, pridobljene s preprodajo drog. V. je nato prisotnim natančno opisal potek ropa, ki so ga izvedli on in še dve osebi, od katerih ena uporablja vzdevek B. 10. V odredbi za hišno preiskavo Kpd 11378/2009-2 z dne 16. 12. 2009 zoper J. V. je sodišče zapisalo, da iz predloga SKP PU Murska Sobota z dne 14. 12. 2009 izhaja utemeljen sum, da je J. V. storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 206. člena KZ-1, ter da na podlagi ugotovitev v tem predlogu šteje za verjetno, da se bodo pri hišni preiskavi odkrili sledovi kaznivega dejanja in našli predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek v dokazne namene in da so s tem izpolnjeni vsi zakoniti pogoji za izdajo odredbe.

11. Preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca in drugih oseb se sme opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek (prvi odstavek 214. člena ZKP). Preiskavo odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo (prvi odstavek 215. člena ZKP). Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 17128/2010 z dne 31. 1. 2013 presojalo vprašanje vpliva pomanjkljive obrazložitve sodne odredbe na zakonitost hišne preiskave ter obširno pojasnilo sprejeto stališče, da vsaka nepravilnost pri opravi preiskovalnega dejanja nima nujno za posledico, da bi bili s preiskavo pridobljeni dokazi nedovoljeni. Kršitve, ki imajo nujno takšno posledico, so eksplicitno naštete v 219. členu ZKP. Namen obrazložitve sodne odredbe je zagotovitev možnosti naknadne presoje zakonitosti preiskovalnega dejanja. Zato samo dejstvo, da je odredba o hišni preiskavi obrazložena bolj šibko, ne pomeni takšne kršitve pri opravi preiskovalnega dejanja, da bi lahko govorili o tem, da je bila hišna preiskava opravljena brez pisne odredbe sodišča in bi sledila sankcija iz 219. člena ZKP. Pomanjkljiva obrazložitev vsekakor predstavlja kršitev določbe 215. člena ZKP in Vrhovno sodišče pri tem pritrjuje vložniku, da je potrebno takšno prakso sodišč omejiti oziroma odpraviti.(1) Vendar se sodna odločba (obsodilna sodba) na dokaze, pridobljene pri hišni preiskavi, ne bi mogla opreti le v primeru, če se zaradi pomanjkljive odredbe, predloga in njemu priloženih dokumentov ne bi dalo sklepati o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno določeno kaznivo dejanje.

12. V obravnavanem primeru sta tako sodišči prve kot druge stopnje že presojali zakonitost opravljene hišne preiskave in ugotovili, da so bili glede na podatke, navedene v predlogu in priloženih uradnih zaznamkih policije, ob izdaji odredbe podani utemeljeni razlogi za sum, da je osumljeni V. skupaj z ostalimi osumljenci storil kaznivo dejanje ropa. Razlogi, s katerimi sodišči pojasnjujeta svojo presojo, so prepričljivi in jim Vrhovno sodišče pritrjuje. Čeprav odredba sodišča o hišni preiskavi ne vsebuje in ne obrazloži podrobneje konkretnih okoliščin, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, pa so te okoliščine navedene v predlogu policije za izdajo odredbe, na katerega se sodišče v odredbi sklicuje. Iz odredbe izhaja, da je sodišče na podlagi podatkov, ki jih je predložila policija, ocenilo, da je izpolnjen standard utemeljenih razlogov za sum, in da so torej izpolnjeni vsi zakonski pogoji za odreditev hišne preiskave zoper osumljene. Policisti so preiskovalnemu sodniku pojasnili, kako so pridobili informacijo(2) v zvezi s storilci kaznivega dejanja ropa, kakor tudi to, kako in kje je vir prišel do teh informacij (uradni zaznamek z dne 27. 11. 2007); da so z zbiranjem obvestil ugotovili, kdo sta osebi z omenjenimi vzdevki, ter da so našli povezave med osumljenci.(3) Na ta način je policija prišla tudi do informacije, da bi tretji storilec lahko bil A. F. Dodatno je policija v predlogu navedla, da ji je V. poznan tudi kot preprodajalec drog.

13. Predlog policije za izdajo odredbe torej ni temeljil le na izjavi anonimnega informatorja, kot zmotno trdi vložnik, temveč je policija podatke iz izjave informatorja preverila in ugotovila, da se ujemajo s podatki o kaznivem dejanju iz prijave oškodovanke, poleg tega je za vzdevki, ki jih je vir L. omenil, odkrila dejanske osebe, med katerimi celo obstajajo določene povezave. Iz vsega navedenega je sodišče utemeljeno zaključilo, da je bil v času izdaje odredbe za hišno preiskavo sum konkretiziran do te mere, da lahko govorimo o dokaznem standardu utemeljenih razlogov za sum. Res je, kar navaja zagovornik, da preiskovalni sodnik glede na podatke spisa ob izdaji odredbe ni bil seznanjen s podatki iz kazenske evidence za V., kar sodišče prve stopnje v sodbi sicer trdi. O razlogih, ki so sodnika vodili k neki odločitvi, lahko sklepamo le iz obrazložitve in tega, kar se nahaja v spisu, ne pa iz tega, kar bi mu lahko bilo znano, ker bi objektivno do teh podatkov lahko prišel. Vendar je kljub temu preiskovalni sodnik v trenutku izdaje odredbe razpolagal z dovolj konkretnimi okoliščinami, ki utemeljujejo razloge za sum, da so V., G., F. in M. sodelovali pri kaznivem dejanju ropa. Kot je pravilno zaključilo sodišče, je bila hišna preiskava zakonita, zato so dokazi, pridobljeni ob preiskavah stanovanj vseh osumljenih, dovoljeni. Uveljavljana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

Pravica do obrambe

14. Zahteva za varstvo zakonitosti pa je utemeljena v delu, kjer zagovornik trdi, da je bila obsojenemu V. kršena pravica do obrambe, ker se obsodba v ključni meri opira na izjavo, glede katere obsojencu med postopkom ni bilo omogočeno soočenje z avtorjem obremenilne izjave, pri tem pa mu ni bilo omogočeno niti izvajanje dokazov, s katerimi je poskušal izpodbiti verodostojnost avtorja in resničnost njegove izjave. Obsodba za kaznivo dejanje ropa glede obsojenega V. temelji na izjavi vira L., ki ni bil zaslišan na sodišču, je pa v zvezi s tem bil zaslišan policist F., ki je posredna priča in je sodišču lahko izpovedal le tisto, kar mu je povedal vir L. Policist F. identitete vira L. ni nikoli razkril, med postopkom pa je povedal, da je L. umrl. Zagovornik še navaja, da sodišče ni ugotovilo nobenih drugih dokazov, na podlagi katerih bi lahko obdolženca obsodilo za kaznivo dejanje ropa. Ob hišni preiskavi stanovanja obsojenega V. so policisti našli in zasegli prepovedano mamilo marihuano, kar je bila podlaga za obsodbo za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, niso pa našli nobenega predmeta, ki bi obsojenca kakorkoli povezal s kaznivim dejanjem ropa. Tudi pri preiskavah stanovanj obsojenih G. in M. policisti niso našli predmetov, ki bi bili kakorkoli povezani s kaznivim dejanjem ropa, so pa pri preiskavi stanovanja obsojenega F. našli in zasegli predmete, ki so bili uporabljeni pri kaznivem dejanju ropa. Analiza telefonskih pogovorov v ničemer ne obremeni obsojenega V., saj le-ta v času ropa, pred in po njem po podatkih spisa ni komuniciral z nobenim od soobsojencev.

15. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe prepričljivo obrazložilo, na podlagi katerih dejstev in dokazov je prepričano, da obstaja povezava med V. in soobsojenci, ki so se med seboj poznali že v času ropa, čeprav so v zagovorih to zanikali. To ugotovljeno dejstvo, torej znanstvo med obsojenci, obsojenega V. torej poveže s soobsojenci. Vendar ga v ničemer ne poveže s kaznivim dejanjem ropa. Čeprav lahko na povsem splošni ravni znanstvo med obsojenci predstavlja indic, ki v neki dokazni situaciji pomeni delček v zaključenem dokaznem oziroma indičnem krogu, pa ostaja v konkretni zadevi to edini indic, ki poleg izjave policista F. o tem, kar mu je povedal vir L., obremenjuje obsojenega V. Glede na navedeno se izkaže, da je sodišče svoj zaključek o tem, da je obsojeni V. sodeloval pri ropu, oprlo izključno oziroma v odločilni meri na izjavo anonimnega vira oziroma na izpovedbo posredne priče, ki je po oceni sodišča prve stopnje povsem verodostojno izpovedal o tem, kako, kdaj in kaj mu je povedal vir L. o tem, kar je slišal o kaznivem dejanju ropa. Tudi vir L. torej policistu ni povedal to, kar je sam neposredno zaznal o kaznivem dejanju, temveč le, kar je slišal, da je obsojeni govoril tretjim osebam.

16. Vse informacije o osebnih okoliščinah vira L., s katerimi je sodišče razpolagalo, je posredoval policist F., ki je bil v postopku zaslišan kot priča. Na glavni obravnavi 2. 11. 2011 (list. št. 328 – 329) je na vprašanje zagovornika V. povedal, da ne more izdati imena in priimka vira L. in da je ta oseba umrla. Ker ima družino, te osebe zaradi njihove varnosti ne želi razkriti niti odgovoriti na vprašanje, kdaj je umrla. Pove, da je do stika s tem virom prišlo povsem slučajno, srečala sta se nekje v mestu v Murski Soboti. Vse, kar mu je vir ob tej priložnosti povedal, je zapisano v uradnem zaznamku. Na vprašanje zagovornika obsojenega G. je priča povedala, da je šlo za osebo, ki se je gibala v kriminalnem okolju, zato je možno, da je zoper njo takrat tekel kak kazenski postopek, čeprav sam tega ni preverjal. Z gotovostjo je zatrdil, da vir ni imel motiva za maščevanje. Na vprašanje odvetnika V. je še povedal, da je pač naneslo na to temo, ne ve, koliko časa se je z njim pogovarjal, sta pa šla na pijačo. Ni se mu zdelo, da bi bil vir zaskrbljen glede tega, da bi ga kdo videl, ko govori s policistom.

17. Po ustaljeni sodni praksi mora sodišče, če v kazenskem postopku uporabi obremenilne dokaze (npr. izjave tajnih policijskih delavcev) in jih tako dopusti kot dokaze v kazenskem postopku, obrambi omogočiti, da v zvezi s temi izjavami zaslišuje njihovega avtorja (npr. odločbi Ustavnega sodišča Up-207/99 z dne 4. 7. 2002, Up-518/03 z dne 19. 1. 2006). V primerih, ko obdolženec v postopku ni niti enkrat mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič oziroma avtorjev obremenilnih izjav, se obsodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave (odločba Ustavnega sodišča Up-518/03 z dne 19. 1. 2006, sodbe ESČP v zadevah Unterpertinger proti Avstriji (24. 11. 1986), Luca proti Italiji (27. 2. 2001), Mild in Virtanen proti Finski (26. 10. 2005) in druge), sicer gre za kršitev temeljne človekove pravice do zaslišanja obremenilne priče (točka d tretjega odstavka 6. člena EKČP) kot enega od jamstev poštenega sodnega postopka.

18. Kadar policija iz opravičljivih razlogov ne želi razkriti identitete vira,(4) ki je medtem tudi umrl, sodišče iz povsem objektivnih razlogov ne more zaslišati avtorja obremenilne izjave, oziroma obdolžencu omogočiti soočenja z njim. Tega od sodišča ne moremo zahtevati, saj nemogoča obveznost ne zavezuje, zato po stališču Ustavnega sodišča (odločba Up-849/05 z dne 18. 10. 2007)(5) ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zaslišanja obremenilne priče tedaj, ko sodišče naredi vse, kar je v njegovi moči, da bi obdolžencu zagotovilo uresničevanje te pravice. Vendar takšno stališče samo po sebi ne pomeni, da lahko sodba temelji izključno na takšni obremenilni izjavi. Tudi po presoji ESČP v zadevi Mayali proti Franciji (14. 6. 2005) se na nemožnost zagotoviti zaslišanje obremenilne priče ni mogoče sklicevati tedaj, kadar so izjave te priče edini dokaz za obsodbo. Zgolj smrt (priče oziroma) avtorja obremenilne izjave (kot ovira za neposredno zaslišanje avtorja) v skladu z načeli pravičnosti in poštenosti namreč ne more imeti za posledico, da nek dokaz, ki bi sicer bil nedopusten, postane dopusten.

19. V skladu z načelom neposrednosti, ki je v ZKP izraženo predvsem v določbah 311. člena, prvega odstavka 298. člena in prvega odstavka 355. člena, se praviloma izvajajo vsi dokazi na glavni obravnavi, sodišče pa lahko vzame za podlago svoje odločitve le tista dejstva in okoliščine, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi ob izvedbi dokazov. Odstopi od tega načela so dopustni, vendar le, kadar jih narekujejo neizogibni objektivni razlogi, in še takrat zgolj v okviru spoštovanja jamstev, ki jih zagotavlja načelo neposrednosti. V tem smislu je tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 presodilo, da je za zaščito posameznika pred posegi v njegovo življenje ali telo dopustno poseči v obdolženčevo pravico do obrambe iz 29. člena URS, ki zagotavlja, da organi pregona obrambi razkrijejo dokaze, ki jih posedujejo zoper ali v korist obdolžene osebe. Vendar pa je dolžnost sodišča, ki mora zagotoviti pošten postopek zoper obdolženca, da pretehta obe ustavno varovani vrednoti, torej razloge osebne varnosti posameznika na eni strani in obdolženčeve pravice do obrambe na drugi, pri čemer mora upoštevati okoliščine konkretnega primera, torej kaznivo dejanje, možne načine obrambe, pomen pričanja oziroma dokaza in druge pomembne elemente. Sodišče v konkretnem postopku takšnega tehtanja ni opravilo, glede na podatke spisa niti ni razpolagalo s podatki, ki bi opravo tega testa omogočili (na primer osebne okoliščine informatorja, okoliščine njegove smrti, argumentirana policijska ocena stopnje ogroženosti članov njegove družine ipd.), temveč je brez kritične presoje obsodilno sodbo oprlo na obremenilno izjavo anonimnega informatorja policije, ki je svojo izjavo podal policiji, nikoli (v nobeni fazi postopka) pa sodišču. 20. Ker uporaba izjave anonimnega informatorja kot dokaza v kazenskem postopku odstopa od načela neposrednosti in pomembno posega v pravice obdolženca do obrambe, je bilo sodišče prve stopnje po načelu proste presoje dokazov (18. člen ZKP) zavezano še toliko skrbneje presojati verodostojnost in resničnost obremenilne izjave. Zgolj zaslišanje policista, ki je prejel informatorjevo izjavo, po presoji Vrhovnega sodišča ne zadosti standardu skrbne presoje dokaza. Policist lahko namreč verodostojno izpove le o tem, da mu je informator izjavo zares podal takšno, kot je zapisana v uradnem zaznamku oziroma da je od informatorja res slišal to, kar je zapisal v uradni zaznamek. Ničesar več. Res lahko sicer policist sodišču pove tudi, da je sam na podlagi podatkov, ki so znani zgolj njemu, informatorja ocenil za verodostojnega. Vendar je v našem pravnem sistemu ocena verodostojnosti dokazov prepuščena izključno sodiščem, pa še ta mora biti takšna, da je mogoča njena naknadna presoja (torej objektivna, obrazložena s konkretnimi in objektivno zaznavnimi okoliščinami). Že ocena sodišča o verodostojnosti nekega dokaza torej ne more in ne sme biti arbitrarna, še manj pa je sprejemljiva arbitrarna (in povsem subjektivna) ocena policista o verodostojnosti informatorja. Taka ocena policije zadošča v fazi odkrivanja kaznivega dejanja in storilcev, odrejanja in izvedbe preiskovalnih dejanj in za utemeljevanje suma, nikakor pa ne more zadoščati za standard gotovosti, s katero sodišče izreče obsodilno sodbo.

21. Pravica do soočenja z obremenilnim dokazom obdolžencu zagotavlja, da preverja in izpodbija verodostojnost avtorja in njegove izjave, da mu neposredno postavlja vprašanja in da komentira njegove izjave. Kot navedeno, po smrti avtorja obremenilne izjave od sodišča ni mogoče pričakovati, da bo obdolžencu omogočilo neposredno soočenje z njim. Vendar navedeno dejstvo sodišča ne odveže dolžnosti, da zagotovi obrambi zadostne možnosti, da to izjavo avtorja in tudi njegovo verodostojnost izpodbija na kak drug možen in primeren način. Ker gre za obremenilni dokaz, breme zagotavljanja te možnosti ni mogoče v celoti naložiti obrambi (kot v primeru razbremenilnih dokazov), temveč je zagotovitev možnosti uresničevanja pravice obdolženca do soočenja in izpodbijanja resničnosti obremenilnih dokazov tudi dolžnost sodišča (prim. odločbi Ustavnega sodišča Up-518/03 z dne 19. 1. 2006, Up-719/03 z dne 9. 3. 2006).

22. Po presoji Vrhovnega sodišča v konkretni kazenski zadevi sodišče ni naredilo vsega, kar je bilo v njegovi moči, da bi obdolžencu zagotovilo zadostne možnosti za obrambo svojih pravic. Obsojeni V. je na glavni obravnavi 14. 12. 2011 podal zagovor, v katerem je navedel, da se v tistem obdobju, ko bi ga naj videl in slišal vir L., ni gibal po lokalih, ker je imel ljubosumno dekle. Spomni se, da je zvečer praviloma gledal televizijo, potem pa šel spat. Čeprav obrambi v odnosu do obremenilnih dokazov ni mogoče naložiti posebne aktivnosti, je na istem naroku obsojenčev zagovornik podal tudi dokazni predlog za zaslišanje obsojenčevega takratnega dekleta, ki bi potrdila, da obdolženi v tistem obdobju ni zahajal v lokale in ga zato vir L. tam ni mogel videti, zato njegova informacija ni verodostojna. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo 29. 2. 2012 (na istem naroku je bila izrečena sodba) je zagovornik dopolnil dokazni predlog z navedbo, da predlaga zaslišanje vodje gostinstva v lokalu P., kakor tudi natakarja in natakarice v tistem lokalu, ki bodo povedali, da obdolženi v relevantnem obdobju ni bil v tem lokalu, ker tja sploh ni zahajal, ter predlog utemeljil z navedbo, da sta zaslišan policist in okrožni državni tožilec trdila, da so policisti na povezavo F. z ostalima soobdolžencema sklepali na podlagi pridobljenih informacij, da se naveza G. – V. – F. sestaja v lokalu P. Zagovornik je predlagal še zaslišanje B. Š. in D. G., ki bi prav tako povedala, da se v kritičnem času obdolženec ni gibal po lokalih in je bil ves čas doma. Okrožni državni tožilec je zaslišanju predlaganih prič nasprotoval, ker se glede na časovno odmaknjenost ne bi spomnile, ali je obdolženi takrat zahajal v lokale, in ker dokazni predlog kaže na namen zavlačevanja postopka, saj so bile do sedaj opravljene že številne obravnave.

23. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge zavrnilo z obrazložitvijo, da je od dogodka preteklo že veliko časa; da gre za točno nedoločeno obdobje in se priče zato ne bi mogle spomniti, ali je obsojenec takrat zahajal v lokale; da je vprašljiva verodostojnost predlaganih prič, saj gre za obsojenčeve prijatelje (med njimi takratno dekle); da je zagovor obdolženca neverjeten, ker ima opravka z drogami, kar se po splošno znanem običajno dogaja prav v lokalih in parkih, in ker je hodil v park, je neverjetno, da ne bi hodil tudi v lokale; da je obramba dokazne predloge podala šele proti koncu dokaznega postopka, kar kaže na namen zavlačevanja postopka. Takšni presoji je pritrdilo pritožbeno sodišče. 24. Vrhovno sodišče ocenjuje, da sodišče v dani dokazni situaciji, ko razen obremenilne izjave anonimnega informatorja, ki ga ni mogoče zaslišati, in dejstva, da se obdolženi pozna s soobdolžencema, ni razpolagalo z nobenim drugim dokazom ali indicem, ki bi obdolženega V. povezal s kaznivim dejanjem ropa, ni utemeljeno zavrnilo dokaznih predlogov, s katerimi je obdolženi poskušal omajati verodostojnost avtorja obremenilne izjave. Ob že prej povedanem, da obdolžencu v tem kazenskem postopku iz povsem objektivnih razlogov ni bilo omogočeno zaslišati avtorja obremenilne izjave, in ob tem, da organi v postopku niso z ničemer poskušali zagotoviti vsaj delne uresničitve te obdolženčeve pravice, je pomenila zavrnitev dokaznih predlogov novo prikrajšanje obdolženca oziroma celo oviranje pri uresničevanju njegove pravice, da vsaj omaje, če ne izpodbije verodostojnost edinega zanj obremenilnega dokaza v tem postopku.

C.

25. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodišče kršilo pravico obdolženca do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe, je delno ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenega J. V. in na podlagi 426. člena ZKP razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obsojenega V. glede kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. 26. Glede na to je bilo treba spremeniti tudi odločbo o kazni in obsojencu namesto enotne kazni izreči kazen, ki jo je sodišče določilo za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Op. št. (1): Glede oblike in vsebine odredbe glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 322/2008 z dne 29. 1. 2009. Op. št. (2): Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 394/2007 z dne 17. 1. 2008, I Ips 440/2008 z dne 17. 9. 2009. Op. št. (3): Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 238/2005 z dne 8. 9. 2005, I Ips 333/2005 z dne 3. 11. 2005, I Ips 340/2006 z dne 26. 10. 2006 in I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008. Op. št. (4): Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011. Op. št. (5): Sodba ESČP v zadevi Gossa proti Poljski (9. 1. 2007).