Jedro

Pravni posel, sklenjen med zunajzakonskima partnerjema, mora biti v skladu s 47. členom ZN sklenjen v obliki notarskega zapisa, sicer je ničen. Ker ni spoštovana oblika, posojilni pogodbi ne predstavljata pravne podlage za vrnitev posojila. Iz tega razloga tožbeni zahtevek ni sklepčen, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz navedb v tožbi.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 22.951,09 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.093,97 EUR od 1.6.2007 dalje, od zneska 15.857,12 EUR pa od 22.12.2008 dalje. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper 2. odstavek izreka glede teka zamudnih obresti. Navaja, da je v izpodbijanem delu izreka pisna napaka in ni razvidno, od katerega datuma je zavrnjen zahtevek za zakonite zamudne obresti od zneska 15.857,12 EUR. Nadalje navaja, da je upravičena do zakonitih zamudnih obresti od dneva, ko je zneska izročila toženi stranki. Podrejeno pa navaja, da se je tožena stranka zavezala obe posojili vrniti ob razpadu zunajzakonske skupnosti in bi torej sodišče moralo za oba posojila priznati zakonske zamudne obresti od prenehanja zunajzakonske skupnosti. Nadalje navaja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v nasprotju z listinami in podatki iz spisa. Ni namreč res, da je bila tožba vložena 21.10.2008, ampak 3.1.2008. Tožena stranka navaja, da je zahtevek tožeče stranke za vrnitev posojila zastaral, ker je od leta 2000 preteklo več kot 5 let. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in navedla, da bi bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti, ker se pritožuje zoper sodbo, za sodbo pa je šteti 2. odstavek razsodbe, kjer pa je sodišče tožbeni zahtevek glede teka zamudnih obresti zavrnilo in zato tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo. Navajanja, da spada premoženje, ki ga je tožeča stranka posodila v skupno premoženje pravdnih strank je prepozno in gre za pritožbeno novoto. Glede ugovora zastaranja navaja, da zastaranje začne teči od zapadlosti, poleg tega pa med zunajzakonskima partnerjema ne teče. Pritožbi sta utemeljeni.

Tožba temelji na dveh posojilnih pogodbah, ki jih je dala tožeča stranka toženi stranki v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti. Pravni posel sklenjen med zunajzakonskima partnerjema mora biti v skladu s 47. členom Zakona o notariatu (ZN) sklenjen v obliki notarskega zapisa, sicer je ničen. Ker ni spoštovana oblika, posojilni pogodbi ne predstavljata pravne podlage za vrnitev posojila. Iz tega razloga tožbeni zahtevek ni sklepčen, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz navedb v tožbi.

Pritožbi je bilo ugoditi in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem naj sodišče tožečo stranko pozove na popravo tožbe.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.