Jedro

Za zasedbo delovnega mesta "pomočnik vzgojitelja" se zahteva strokovna izobrazba V. stopnje in dodatni pogoj - poklicni tečaj za delo s predšolskimi otroki. Ta pogoj predstavlja dodatno pedagoško znanje in ne more predstavljati formalne strokovne izobrazbe v smislu določitve kriterija za opredelitev trajno presežnega delavca, kot je to določeno v kolektivni pogodbi dejavnosti oziroma splošnemu aktu delodajalca. Po 6. členu ZDR se za vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe šteje javno veljavna strokovna izobrazba, ki se izkazuje z javno listino, za znanje in zmožnosti, kot poseben pogoj za opravljanje dela, pa se šteje izpolnitev oziroma usposobitev po dodatnih programih ter sposobnosti, potrebne za opravljanje določenega dela.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 1.6.2000 in z dne 28.9.2000 ter na vrnitev tožeče stranke nazaj na delo z izplačilom razlike v plači. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določb postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi in odloči, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje ter toženi stranki naloži, da jo sprejme nazaj na delo in ji izplača vse plače in regrese za letni dopust z zamudnimi obrestmi od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka se zlasti ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da se jo je pravilno ocenilo kot delavko z eno stopnjo nižjo izobrazbo. Tožeča stranka je končala pedagoško gimnazijo in zato ni nobenega dvoma, da je s tem pridobila srednjo strokovno izobrazbo (V. stopnja) in je zato ni mogoče ocenjevati kot delavko z eno stopnjo nižje izobrazbe. Poleg tega pa je po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje tudi zmotno ocenilo, da oba pogoja, to je zaključena gimnazija in opravljen poklicni tečaj, predstavljata strokovno izobrazbo. Tečaji za delo s predšolskimi otroki so funkcionalna znanja oziroma drugi pogoji za zasedbo delovnega mesta, kot so npr. strokovni izpit, znanje tujega jezika, računalništvo in podobno, ne pa formalna strokovna izobrazba.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov po uradni dolžnosti pa je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) pazilo na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava ter pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je med strankama edino sporno vprašanje, kako vrednotiti kriterij strokovne izobrazbe, na podlagi katerega je bila tožnica tudi izločena in opredeljena za trajno presežno delavko. Po mnenju sodišča prve stopnje je kot zahtevano strokovno izobrazbo šteti, da jo ima tisti, ki izpolnjuje vse pogoje, ki so določeni z zakonom za opravljanje določenega dela. Ker ima tožnica zaključen 4. letnik gimnazije, ni pa opravila tečaja za delo s predšolskimi otroki, kar je tudi pogoj za zasedbo delovnega mesta "pomočnika vzgojitelja", po mnenju sodišča prve stopnje nima zahtevane strokovne izobrazbe. Zato tudi po tem kriteriju, kot prvega izločilnega kriterija za opredelitev delavca za trajni presežek, ne more dobiti 30 točk, ampak jo je po mnenju sodišča prve stopnje toženec povsem utemeljeno točkoval le z 10 točkami in sicer kot delavko, ki ima eno stopnjo nižjo strokovno izobrazbo.

Sodišče druge stopnje ne soglaša z dejanskimi in s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in pritrjuje pritožbenemu stališču tožnice, da je s tako odločitvijo sodišče prve stopnje dejansko pomešalo dva pojma in sicer strokovno izobrazbo in pa dodatna funkcionalna znanja, ki se zahtevajo kot dodatni pogoji za zasedbo prostega delovnega mesta "pomočnika vzgojitelja". Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ima tožnica končano zahtevano strokovno izobrazbo za zasedbo tega delovnega mesta, to je V. stopnjo strokovne izobrazbe. Dodatni pogoj za zasedbo tega delovnega mesta pa je tudi opravljen poklicni tečaj za delo s predšolskimi otroki.

Kot izhaja iz sprejetega programa razreševanja presežnih delavcev, ki ga je sprejel svet šole, je bila tožnica po kriteriju strokovne izobrazbe najprej ocenjena s 30 točkami v skladu s pravilnikom ter določbami Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanje v Republiki Sloveniji (Ur.l. RS št. 52/94). Kriterij strokovne izobrazbe oba akta razdeljujeta v tri skupine in sicer: - če ima delavec zahtevano strokovno izobrazbo dobi 30 točk, - če ima eno stopnjo nižjo strokovno izobrazbo dobi 10 točk, - če pa ima dve ali tri stopnje nižjo strokovno izobrazbo od zahtevane pa 0 točk. Ker je organ upravljanja - svet šole štel, da ima tožnica zahtevano izobrazbo (V. stopnja), ji je priznal 30 točk in upoštevajoč seštevek vseh točk po vseh kriterijih, je dosegla 70 točk. Vendar pa je tožena stranka (zapisnik 12. seje sveta šole) na ugovor nekaterih članov sveta šole ugotovila, da tožničina strokovna izobrazba ni ustrezna, kar je tudi upoštevala, ko je izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja. Iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja pa izhaja, da je bila tožnica po kriteriju strokovne izobrazbe ocenjena z 10 in ne s 30 točkami, tako da je seštevek točk po vseh kriterijih znesel 56 točk. To pa je bilo dovolj, da je bila izločena in opredeljena kot trajno presežna delavka med še dvema ostalima, to je K. D. in M. O. Tožena stranka je v svojem pravilniku o postopku ugotavljanja presežnih delavcev, ki ga je sprejela na podlagi 3. odst. 36b. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) na seji dne 12.10.1999, v 3. členu podrobneje uredila kriterije za opredelitev trajno presežnih delavcev in pod 2. točko razdelala kriterij stopnje strokovne izobrazbe. Pri tako opredeljenem kriteriju strokovne izobrazbe je potrebno upoštevati le zahtevano formalno strokovno izobrazbo, ne pa tudi usposobljenost za delo.

Kaj se šteje za vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe, kaj pa za znanje in zmožnost kot poseben pogoj za opravljanje dela, določata 1. in 2. odst. 6. člena ZDR, ki definirata pojme iz 3. odst. 8. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS). Po 6. členu ZDR se za vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, določeno kot poseben pogoj za opravljanje dela, šteje javno veljavna strokovna izobrazba, izpolnitev strokovne izobrazbe oziroma usposobljenost po vzgojno izobraževalnih programih, ki so oblikovani v skladu z zakonom ter usposobljenost, ki se izkazuje z javno listino. Za znanje in zmožnosti, kot poseben pogoj za opravljanje dela, pa se šteje izpolnitev oziroma usposobitev po programih, ki jih izvajajo delavci v organizacijah in skupnostih za svoje potrebe in potrebe drugih organizacij in skupnosti ter psihofizične, delovne ter druge sposobnosti, ki so potrebne za opravljanje določenega dela. O strokovni izobrazbi ni mogoče govoriti, če le-ta ni izkazana z javno listino, zgolj delovne izkušnje ne morejo nadomestiti strokovne usposobljenosti v obliki strokovne izobrazbe. V aktu o sistemizaciji delovnih mest so delovna mesta razvrščena glede na zahtevano strokovno izobrazbo. Zahtevana strokovna izobrazba pa je tudi podlaga za razvrstitev delovnih mest v devet tarifnih razredov. Ker kolektivna pogodba dejavnosti ali splošni akt delodajalca pri kriteriju za opredelitev trajno presežnega delavca govori o strokovni izobrazbi, je potrebno to strokovno izobrazbo tolmačiti v smislu 1. odst. 6. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je treba kot zahtevano strokovno izobrazbo šteti tudi vse tisto, kar se zahteva kot pogoj, ki je določen z zakonom za opravljanje določenega dela. V konkretnem primeru se za zasedbo delovnega mesta "pomočnik vzgojitelja" zahteva strokovna izobrazba V. stopnje, torej končana gimnazija ter dodatni pogoj, to je opravljen poklicni tečaj za delo s predšolskimi otroki. Ta drugi pogoj za zasedbo delovnega mesta predstavlja dodatno pedagoško znanje, ne more pa predstavljati formalne strokovne izobrazbe v smislu določitve kriterija za opredelitev trajno presežnega delavca, kot je to določeno v kolektivni pogodbi dejavnosti oziroma splošnemu aktu delodajalca.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, je pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo. Izrek o stroških temelji na določbi 3. odst. 166. člena ZPP.