Jedro

Po presoji sodišča je tožena stranka ob upoštevanju tožnikovih razlogov, ki jih je navedel v postopku kot razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in zaprosil za mednarodno zaščito, pravilno zaključila, da omenjeni razlogi (zdravstveni razlogi, obravnava na sodišču) niso taki razlogi, zaradi katerih bi bil tožnik upravičen do mednarodne zaščite in da ne gre za razloge, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila četrto tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik, ki trdi, da je A.A. 29. 10. 2012 pri toženi stranki vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka je postopek v zvezi s tožnikovo prvo prošnjo s sklepom z dne 11. 12. 2012 (ki je postal pravnomočen 24. 12. 2012) ustavila, saj je bilo iz uradnih evidenc razvidno, da je tožnik 2. 12. 2012 samovoljno zapustil azilni dom. Tožnik je bil nato 22. 2. 2013 v skladu z Uredbo (EU) št. 604/2013 z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) iz Švice vrnjen v Republiko Slovenijo. Tožnik je 26. 2. 2013 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka je tudi ta postopek s sklepom 15. 5. 2013 (ki je postal pravnomočen 27. 5. 2013) ustavila, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom. Tožnik je nato 7. 9. 2015 podal tretjo prošnjo za mednarodno zaščito, po tem, ko je bil prijet s strani PP Sežana. Tožena stranka je tožnikovo tretjo prošnjo zavrnila z odločbo 30. 11. 2015, ki pa jo je Upravno sodišče RS odpravilo s sodbo I U 89/2016, ki je 31. 3. 2016 postala pravnomočna. Ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom, je tožena stranka postopek v zvezi z njegovo tretjo prošnjo s sklepom 6. 4. 2016 (ki je postal pravnomočen 20. 4. 2016) ustavila. Tožnik je bil v skladu z Uredbo Dublin III 6. 2. 2018 iz Švice ponovno vrnjen v Republiko Slovenijo. Pri toženi stranki je 19. 2. 2018 vložil četrto prošnjo za mednarodno zaščito.

2. V četrti prošnji je tožnik navedel, da je izvorno državo zapustil leta 2011. V zvezi z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, je navedel, da ne bo lagal. Tukaj je, ker potrebuje zdravljenje, saj je bival v Alžiriji še v času, ko je divjala vojna in je videl veliko krvi in ubitih ljudi. Od leta 1992 do 2004 je trajala vojna, posledično ima sedaj travme in boleha za depresijo. Težave z depresijo so se prvič pojavile leta 1995, ko je bil star osem let. Navedel je, da je v njegovi državi zelo slaba situacija v zdravstvu. Alžirijo je zapustil leta 2010 oziroma 2011, ne spomni se natančno. Želel je iti v Nemčijo. Sicer je Berber in muslimanske veroizpovedi. Republiko Slovenijo je zapustil že leta 2012, ker so mu tako svetovali zaposleni v azilnem domu. Bil je bolan, v azilnem domu je bil nastanjen s tremi ali štirimi drugimi prosilci, bilo je pretesno in ni mogel zdržati. Ima depresijo in psihične težave. Potrebuje zdravljenje in zdravniško oskrbo, ne le zdravil, česar pa tu ni dobil. Potrebuje posebno oskrbo, ima posebne potrebe. V Alžiriji je bilo še huje, tam so razmere v bolnišnicah zelo slabe. V začetku 90. let se je v Alžiriji začela vojna. V šoli so vsakodnevno slišali streljanje, ko je odhajal iz šole, je videl ubite ljudi. To ga je uničilo in posledice čuti še danes. Ko je vojna prenehala, se je varnostno stanje v Alžiriji izboljšalo, posledice pa so se poznale na drugih področjih. Razrasla se je korupcija. Tožnik je bil psihično vedno slabše. Ni se mogel zdraviti, morali bi se preseliti v kakšen drug kraj, kjer bi se lahko zdravil, a se niso mogli. Dogodek, ki je bil razlog, da zapusti državo, je bilo obračunavanje s policijo. To je bilo leta 2009 ali 2010, ne ve natančno. Ustavili so ga policisti, najprej je prišlo do verbalnega obračuna med njim in policisti, nato je enega udaril in odpeljali so ga na policijsko postajo. Bil je priprt, kasneje pa je imel razpisano obravnavo na sodišču. Zavedal se je, da bo kaznovan in bo moral za nekaj časa v zapor, česar pa ni želel. Zato se je odločil, da zapusti državo. Sistem v Alžiriji je slab, tam se ne da živeti. Rekel je, da ne bo lagal in da ima probleme samo z zdravjem. Sedaj dobiva tablete, vendar bi potreboval celostno oskrbo.

3. Tožena stranka se sklicuje na drugi odstavek 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa pogoje za priznanje statusa begunca in tretji odstavek 20. člena ZMZ-1, iz katerega izhaja kdaj se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države. Nadalje se sklicuje na 52. člen ZMZ-1, ki določa kdaj se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno.

4. Tožena stranka se sklicuje na tožnikove izjave, podane ob vložitvi četrte prošnje in na osebnem razgovoru ter ugotavlja, da je tožnik izpostavil, da ne bo lagal in da je izvorno državo zapustil, ker potrebuje zdravljenje. Na osebnem razgovoru je navedel še, da je odšel, ker po obračunavanju s policijo, ko je enega policista udaril, ni želel na sodišče, kjer bi se moral zglasiti 7. 3. 2011. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnikovo četrto prošnjo treba šteti za očitno neutemeljeno. Iz opisa dogodkov, kot ji je podal tožnik, je namreč jasno razvidno, da tožnik osebno v svoji izvorni državi očitno ni imel nobenih problemov, razen, da je bil nezadovoljen z zdravljenjem, ki ga je bil deležen. Okoliščine, ki jih navaja kot razlog, zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito v Sloveniji, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Iz navedb tožnika je očitno, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo. Tožena stranka poudarja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju zdravstvenih težav v državah izvora, kot to izpostavlja tožnik. Ta institut je namenjen izključno reševanju težav, ki so jih prosilci v svoji izvorni državi imeli zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Iz navedb tožnika pa očitno izhaja, da takih težav ni imel. Razlogi, ki jih je za zapustitev izvorne države navedel tožnik, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. V zvezi s tožnikovim nezadovoljstvom z zdravljenjem v izvorni državi tožena stranka ugotavlja, da je tožnik navedel, da je že v Alžiriji prejemal terapijo, tablete, kar pomeni, da mu je država nudila ustrezno pomoč. Iz njegovih izjav ne izhaja, da bi bilo slabo zdravljenje samo v njegovem primeru, ampak je navajal, da gre za slab sistem. Svojo odločitev, ki se nanaša na tožnikovo navedbo, da je iz države odšel zato, da se mu ne bi bilo treba odzvati na vabilo in se zglasiti na sodišču, tožena stranka opira na UNHCR-jev Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca. Iz slednjega izhaja, da osebe, ki bežijo pred kazenskim pregonom oziroma kaznijo za kršitev, običajno niso begunci.

5. Tožena stranka zaključuje, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je treba njegovo prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Tožena stranka ugotavlja, da v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve, morata biti individualno utemeljena, česar pa ni mogoče sklepati iz tožnikovih izjav. Tožena stranka ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik v postopku ni uveljavljal ogroženosti zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Tožnik je v svojih izjavah sicer izpostavil, da je v državljanski vojni med leti 1992 do 2001 doživljal stres ob poslušanju streljanja in ob tem, da je videl ubite ljudi. Vendar je tožnik navedel tudi, da se je vojna v Alžiriji končala že leta 2001. Iz tožnikovih navedb je očitno, da je doživljal stres v času spopadov v Alžiriji, ki pa jih tudi po tožnikovih navedbah tam že dlje časa (več kot 15 let) ni več. Tožena stranka še pripominja, da je pri presoji vsake posamezne prošnje za mednarodno zaščito vezana na trditveno podlago, pri čemer se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki jih navaja. Spopadi v obdobju 1992 do 2001 ne morejo biti podlaga za priznanje katere od oblik mednarodne zaščite v letu 2018, sploh ker je tožnik glede na navedbe vse do leta 2010 ali 2011 tam bival. Tožena stranka ugotavlja, da ne obstoja utemeljen razlog, da bi tožnik ob vrnitvi v izvorno državo bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ-1. Zato je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno.

6. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. V tožbi povzema kdaj je vložil prvo in drugo prošnjo za mednarodno zaščito, glede katerih je tožena stranka postopek s sklepoma ustavila, na podlagi domneve umika prošnje. Tretjo tožnikovo prošnjo je tožena stranka z odločbo zavrnila. Zoper navedeno odločbo je bil sprožen upravni spor, Upravno sodišče RS pa je s sodbo I U 89/2016-10 z dne 9. 3. 2016 (ki je postala pravnomočna 31. 3. 2016) navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožnik povzema ugotovitve iz navedene sodbe. Tožnik je med razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, navajal grožnje s strani državnih organov zaradi njegove podpore prepovedani stranki FIS. Tožena stranka ni sledila tožnikovim navedbam o preganjanju zaradi podpore prepovedani stranki. Med drugim tožnik povzema ugotovitve iz navedene sodbe, da je tožena stranka sama ugotavljala politične razmere in položaj Berberov v Alžiriji, vendar pa iz odločbe ni bilo razvidno, kje je tožena stranka pridobila informacije o izvorni državi tožnika. Zaradi procesnih kršitev je bila odločba odpravljena in zadeva vrnjena toženi stranki v ponovni postopek. Tožnik pa se sklicuje, da iz navedene sodbe še izhaja: „Kolikor je neverodostojnost tožnika edini razlog, zaradi katerega tožena stranka zavrne prošnjo prosilca za azil, potem je po mnenju sodišča pomembno tudi vprašanje, ali je prosilec zaradi morebitnih psihičnih težav sposoben realno presojati dogodke, ki so se mu dogajali. V kolikor pa v upravnem postopku obstajajo okoliščine, ki kažejo na to, da ima prosilec psihične težave, ki bi lahko vplivale na odgovore prosilca, in če je razlog za zavrnitev prošnje izključno zatrjevana neverodostojnost prosilca, potem je tudi po mnenju sodišča v takih primerih potrebno izvesti dokaz z izvedencem psihiatrom, ne glede na to, ali je prosilec tak dokaz predlagal, saj mora upravni organ ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.“

7. V ponovljenem postopku bi bila tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča, ki se tičejo postopka. Vendar je tožnik 3. 3. 2016 zopet zapustil azilni dom. Zato je tožena stranka ustavila postopek tudi v zvezi s tožnikovo tretjo prošnjo na podlagi domnevnega umika prošnje (sklep z dne 6. 4. 2016). Tožnik se je nato spet vrnil v Slovenijo na podlagi Uredbe Dublin III in podal četrto prošnjo za mednarodno zaščito, odločitev tožene stranke o navedeni prošnji pa je predmet tega upravnega spora. Tožnik je tokrat prošnjo utemeljeval z navedbami, da potrebuje posebno zdravljenje in oskrbo, ker ima travme zaradi vojne in trpi za depresijo od svojega osmega leta starosti dalje. Tožena stranka je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno iz razlogov iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Izpodbijana odločba ne vsebuje nikakršne obrazložitve glede razloga za zavrnitev prošnje iz druge alineje 52. člena ZMZ-1 (da tožnik prihaja iz varne izvorne države). Zato je glede tega zavrnilnega razloga ni mogoče preizkusiti. Tožnik je bil vrnjen v Republiko Slovenijo 16. 2. 2018 na podlagi Uredbe Dublin III. O nobeni dosedanji tožnikovi prošnji ni bilo vsebinsko odločeno. Bila je sicer sprejeta vsebinska odločitev na prvi stopnji glede tretje prošnje, vendar je Upravno sodišče RS navedeno zavrnilno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Toženka ni nikdar upoštevala stališč sodišča, saj je bil postopek nato ustavljen zaradi domneve umika prošnje. Zato tudi glede tretje prošnje ni bila sprejeta zakonita vsebinska odločitev. Odgovorna država je v tovrstnih zadevah dolžna zagotoviti dokončanje obravnave. Pri tem se zastavlja vprašanje, ali toženki v postopku dokončanja obravnave na podlagi nove (četrte) prošnje res ni bilo treba upoštevati stališč Upravnega sodišča RS iz sodbe I U 89/2016-10, med drugim tudi glede izvedbe dokaza z izvedencem psihiatrom. Vprašanje je tudi, ali lahko toženka dokonča obravnavo na podlagi vložene nove prošnje po skrajšanem postopku, če je predhodno prošnjo obravnavala v rednem postopku. Tožnik se pri tem sklicuje na zadevo C-695/15 PPU, iz katere izhaja, da vrnjen prosilec ne sme biti obravnavan ugodneje od prosilca, ki ni pobegnil; ne sme pa biti tudi obravnavan manj ugodno. V predmetni zadevi pa je tožnik obravnavan manj ugodno, saj se ob obravnavi četrte prošnje ne upošteva njegovih navedb glede razlogov za mednarodno zaščito iz predhodnih prošenj (pripadnost prepovedani stranki FIS, pripadnost etnični skupini Berberov). prav tako pa tudi ne stališč Upravnega sodišča RS, da je treba izvesti dokaz z izvedencem psihiatrom. Manj ugodno je obravnavan tudi s tem, ko je bila četrta prošnja zavrnjena v pospešenem postopku, medtem, ko je bila tretja obravnavana v rednem postopku.

8. Tožnik se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 89/2016-10, iz katere izhaja, da bi morala tožena stranka izvesti dokaz z izvedencem, če bi zavrnitev prošnje temeljila izključno na ugotovljeni neverodostojnosti prosilca. Vendar pa zavrnitev četrte prošnje ne temelji na ugotovitvi neverodostojnosti prosilca. V primeru, da prosilčeve psihične težave vzbujajo dvom v njegovo sposobnost realne presoje preteklih dogodkov, imajo lahko vpliv na oceno tako prosilčeve neverodostojnosti kot verodostojnosti. Tožnik meni, da bi toženka pri oceni, ali je tožnik verodostojen in ali mu gre popolnoma verjeti, morala upoštevati tudi njegove izjave in ravnanja ter zdravniško dokumentacijo iz postopkov obravnave prej vloženih prošenj. Toženka ne bi smela namerno spregledati individualnih okoliščin prosilca, ki so ji bile poznane in ki bi utegnile biti relevantne za odločanje o priznanju mednarodne zaščite, pa čeprav se nanje tožnik ni skliceval. Pri tem se tožnik sklicuje na ESČP in na 2. in 3. člen EKČP, ob upoštevanju katerih je treba upoštevati tudi ranljivost prosilcev za azil. Če država pozna specifična dejstva, zaradi katerih bi lahko bil posameznik v primeru vrnitve v državo izvora izpostavljen ravnanjem, ki pomenijo kršitev 2. ali 3. člena EKČP, mora oceniti tveganja po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali se je posameznik odločil, ali se bo na take okoliščine skliceval ali ne.

9. V predmetni zadevi je toženka nedvomno poznala navedbe tožnika v predhodnih prošnjah in razloge, na katere se je skliceval, ter stališče Upravnega sodišča RS, ki je odpravilo odločbo o zavrnitvi tretje prošnje. Zato meni, da bi se toženka morala opredeliti tudi do predhodnih navedb tožnika, ki jih je poznala, čeprav se tožnik nanje v postopku obravnave četrte prošnje ni več skliceval. Zato bi se morala opredeliti tudi glede izvedbe dokaza z izvedencem psihiatrom. Več okoliščin je namreč kazalo na to, da je tožnik oseba s težavami v duševnem zdravju, zaradi česar bi ga bilo verjetno treba obravnavati kot prosilca s posebnimi potrebami ter mu na tej podlagi zagotoviti posebna procesna jamstva. Tožnik je trdil, da ima resne težave z duševnim zdravjem. Že ob podaji prošnje je povedal, da je depresiven in da težko živi z drugimi v isti sobi. Povedal je, da so se mu težave z depresijo pojavile med osmim in desetim letom starosti in da njegove težave niso bile nikdar ustrezno in celovito zdravljene. Njegove navedbe so bile mestoma očitno nasprotujoče in nenavadne. Tako je najprej navedel natančna datuma dogodkov, ki sta se zgodila pred sedmimi leti, že v naslednji povedi pa je rekel, da ne ve, katerega leta je to bilo in da ima probleme. Na strani 6 zapisnika ob podaji prošnje je celo izjavil, da ne more opisati poti, po kateri je potoval, ker je utrujen in psihično bolan. V postopku je trdil, da trpi zaradi travm, ki naj bi bile posledica vojnih grozodejstev. Kljub vsemu je toženka izhajala iz predpostavke, da je tožnik oseba, ki lahko sodeluje v postopku in je odločila izključno na podlagi tožnikovih navedb v pospešenem postopku. Procesna direktiva 2013/32/EU v 24. členu določa, da mora država članica v razumnem roku potem, ko je podana prošnja za mednarodno zaščito oceniti, ali prosilec potrebuje procesna jamstva. Pri tovrstnih prosilcih se praviloma ne uporabi pospešenega postopka. V obravnavani zadevi ni nikjer razvidno, da bi toženka opravila oceno ranljivosti tožnika, četudi bi iz okoliščin primera morala posumiti, da je prosilec ranljiva oseba, ki bi utegnila potrebovati posebna procesna jamstva. Če iz spisa izhaja, da ima prosilec psihične težave in posebne potrebe ter se celo izrecno sklicuje nanje, mora pristojni organ to okoliščino preverjati in o njej odločiti. Pri tem pride v poštev izvedba dokazov po uradni dolžnosti. V predmetnem postopku je obstajalo veliko indikacij za to, da utegne biti tožnik ranljiva oseba, ki potrebuje posebna jamstva v postopku. Zato bi toženka morala izvesti dokaz z izvedencem psihiatrične stroke. Toženka pa pri obravnavi tožnikove prošnje ni uporabila nobenih posebnih procesnih jamstev, temveč je prošnjo zavrnila kar v pospešenem postopku, saj je izhajala iz domneve, da gre za zdravega prosilca. Ker pred tem ni razjasnila dvoma glede ranljivosti prosilca, je bila tožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave RS. Izveden pospešen postopek je bil prekratek in preveč okrnjen, da bi se lahko identificiralo ranljivost tožnika in zanj primerna procesna jamstva.

10. Tožena stranka je s tem, da se ni opredelila do ključnih navedb tožnika, da ima težave v duševnem zdravju, kršila pravila postopka, ki so lahko vplivala tudi na zakonitost odločbe. Izpodbijana odločba temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede narave in procesnih posledic ranljivosti tožnika. Glede tega je povsem neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Nepravilno ugotovljeno dejansko stanje o tožnikovem zdravstvenem stanju in posledično obravnava prošnje v pospešenem postopku zgolj na osnovi izjav tožnika pa bi lahko vplivala na pravilno uporabo materialnega prava. Ker toženka ni izvedla dokaza z izvedencem psihiatrom po uradni dolžnosti, tožnik predlaga, da naslovno sodišče samo izvede dokaz z izvedencem psihiatrom, na podlagi katerega bo mogoče odločiti, ali je tožnik prosilec s posebnimi potrebami, ki bi v postopku potreboval določena posebna procesna jamstva, ter kakšna dodatna procesna jamstva bi mu bilo treba zagotoviti. Tožnik še navaja, da je bil postopek ugotavljanja relevantnih dejstev v zvezi s četrto prošnjo izveden v enem mesecu. V tem času tožnik ni imel realnih možnosti, da bi si pridobil psihiatrična mnenja, s katerimi bi lahko po eni strani utemeljeval, da je oseba s posebnimi potrebami, po drugi strani pa bi mu pomagala pri utemeljevanju razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Že v osnovi ZMZ-1 dostop do psihiatra pogojuje s prvotno identifikacijo ranljivosti prosilca (14. in 86. člen ZMZ-1). Tožnik ni bil prepoznan kot oseba s posebnimi potrebami in je zato imel tekom postopka dostop le do nujnega zdravljenja, kamor ne spada psihiatrična obravnava. Sklepno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Predlaga tudi, da sodišče toženi stranki naloži, da izvede dokaz z izvedencem psihiatrom, na tej podlagi opredeli, ali in kakšna dodatna procesna jamstva gredo tožniku v postopku mednarodne zaščite ter izvede ponovni postopek tako, da bo tožnik v njem lahko izvrševal ta dodatna procesna jamstva. Podrejeno pa predlaga, da sodišče samo izvede dokaz z izvedencem psihiatrom in na tej podlagi samo opredeli, ali in kakšna dodatna procesna jamstva bi morala biti zagotovljena tožniku v postopku mednarodne zaščite ter nato odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožnikove navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter na uveljavljeno sodno prakso. Navaja še, da je imel tožnik ves čas pomoč pooblaščencev in sicer predstavnike pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij (v nadaljevanju PIC). Ti so tožnika pred podajo že njegove četrte prošnje za mednarodno zaščito ponovno seznanili z njegovimi pravicami in dolžnostmi. Predstavnik PIC je bil prisoten tudi ob vložitvi tožnikove četrte prošnje za mednarodno zaščito, vendar pooblaščenec ni izpostavil oziroma predlagal postavitve izvedenca psihiatrične stroke. Tega tožnikovi pooblaščenci prav tako niso predlagali po opravljenem osebnem razgovoru 22. 3. 2018. Iz zapisnika o osebnem razgovoru je razvidno, da je tožnik na zastavljena vprašanja brez težav odgovarjal, zato tožena stranka ni imela nikakršnega razloga, da bi tožniku po uradni dolžnosti postavila izvedenca psihiatrične stroke oziroma da bi ga štela za ranljivo osebo s posebnimi potrebami. Tožena stranka še izpostavlja, da naj bi se tožnik z depresijo soočal že vse od leta 1995 dalje, vendar nikoli, ne v predhodnih postopkih v Republiki Sloveniji, ne v postopkih v tujini, predvsem v Švici, od koder je bil tožnik dvakrat vrnjen v Slovenijo, ni bil prepoznan kot ranljiva oseba s posebnimi potrebami. Tožena stranka zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni pa so tudi razlogi, ki jih za navedeno odločitev navaja tožena stranka, zaradi česar se sodišče, v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

14. Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla 1. alinejo 52. člena ZMZ-1. Iz 52. člena ZMZ-1 med drugim izhaja, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje med drugim za očitno neutemeljeno, če: - je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja).

15. Iz 20. člena ZMZ-1 izhaja, da pomeni mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek). Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek).

16. V 26. členu ZMZ-1 so opredeljena dejanja preganjanja. Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije morajo: - biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali; - predstavljajo zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije so predvsem: - dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; - pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; - pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; - nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; - pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona; - dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke (drugi odstavek 26. člena ZMZ-1).

17. O prošnji za mednarodno zaščito pristojni organ praviloma odloči v rednem postopku, v pospešenem postopku pa odloči v primeru, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Z določilom 5. alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 je zakonodajalec med drugim določil, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V konkretni zadevi je tožena stranka ocenila, da gre prav za take razloge. Zato je ob ugotovitvi, da je v konkretni zadevi podan razlog iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1, tožnikovo četrto prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno. Tožnik temu ugovarja, pri čemer se sklicuje na svoje psihične težave, ki naj bi bile toženi stranki poznane in zaradi česar meni, da bi mu morala tožena stranka v navedenem postopku zagotoviti posebna procesna jamstva, njegove prošnje pa ne bi smela obravnavati v pospešenem postopku. Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

18. Tudi po presoji sodišča tožena stranka v obravnavani zadevi ni imela utemeljenih razlogov, da bi tožnika obravnavala kot ranljivo osebo s posebnimi potrebami, zaradi česar naj bi bila dolžna po uradni dolžnosti postaviti izvedenca psihiatrične stroke. Iz upravnih spisov je razvidno, da je imel tožnik v postopku pomoč pooblaščencev in sicer predstavnike PIC. Tako je imel navedenega pooblaščenca ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito (19. 2. 2018) in tudi na osebnem razgovoru (22. 3. 2018). Nesporno je, da tožnikova pooblaščenca nista v postopku uveljavljala, da bi moral biti tožnik obravnavan zaradi svojih psihičnih problemov kot ranljiva oseba s posebnimi potrebami oziroma, da bi mu v postopku moral biti postavljen izvedenec psihiatrične stroke. Iz vložene prošnje za mednarodno zaščito kot tudi iz zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da je bil tožnik poučen v zvezi s postopkom. Postavljena so mu bila vprašanja, na katere je odgovoril. Tudi po presoji sodišča iz odgovorov, ki jih je dal tožnik, ne izhajajo takšna protislovja oziroma nekonsistentnosti oziroma nezmožnosti odgovarjanja, da bi lahko tožena stranka imela utemeljen dvom v tožnikove psihične sposobnosti, kar bi narekovalo tožnikovo posebno obravnavo. Nasprotno. Tožnik je sam navedel, da se dobro počuti in da lahko odgovarja.

19. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da naj bi bile tožnikove navedbe mestoma (tako) očitno nasprotujoče in nenavadne, da naj bi pri toženi stranki vzbudile dvom glede tožnikovega psihičnega stanja. Iz tožnikove prošnje za mednarodno zaščito z dne 19. 2. 2018 tako izhaja, da pri opisu poti, po kateri je tožnik potoval iz Alžije do Slovenije, tožnik navedel, da je najprej legalno odšel v Turčijo, nato pa odšel v Grčijo. Nato pa izjavil, da ne more še enkrat opisati poti po kateri je potoval, saj je utrujen in psihično bolan. Zgolj ta izjava in tožnikova izjava, da ne ve katerega leta se je zgodil nek dogodek, na kar se v tožbi sklicuje tožnik, tudi po presoji sodišča še ni moglo vzbuditi pri toženi stranki dvoma glede tožnikovega psihičnega stanja v tem smislu, da ne bi bil sposoben realno presojati dogodkov in da bi potreboval posebno obravnavo, zaradi česar naj bi mu tožena stranka morala po uradni dolžnosti postaviti izvedenca psihiatrične stroke. Glede na to, da tožnik svoje domnevne ranljivosti v postopku (preko pooblaščencev) sploh ni uveljavljal, pač pa se na to prvič sklicuje v tožbi, so po presoji sodišča nerelevantni tudi tožnikovi ugovori, da v tako kratkem času (kot je trajal pospešeni postopek) ni imel možnosti, da bi pridobil psihiatrična mnenja, na podlagi katerih bi utemeljeval, da je oseba s posebnimi potrebami.

20. Tožnik se je v obravnavanem postopku skliceval na svoje zdravstveno stanje, ki ga je navedel kot razlog, zaradi katerega je zapustil svojo izvorno državo. Ko je bil ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito vprašan, kateri so razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, je odgovoril, da ne bo lagal. Tukaj je, ker potrebuje zdravljenje, saj je bival v Alžiriji še v času, ko je divjala vojna in je videl veliko krvi in ubitih ljudi. Posledično ima travme in depresijo. Situacija v zdravstvu v Alžiriji pa je slaba, saj bi tudi v primeru, če bi alžirski predsednik imel zdravstvene težave, ne ostal v Alžiriji, pač pa bi odšel na zdravljenje v Francijo. Na osebnem razgovoru pa je kot razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, tožnik navedel tudi incident s policijo, zaradi katerega je tožnik dobil vabilo za obravnavo na sodišču. Ker se je zavedal, da bo kaznoval in da bo moral za nekaj časa v zapor, se je odločil, da zapusti svojo državo. Po presoji sodišča je tožena stranka ob upoštevanju tožnikovih razlogov, ki jih je navedel v postopku kot razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in zaprosil za mednarodno zaščito, pravilno zaključila, da omenjeni razlogi (zdravstveni razlogi, obravnava na sodišču) niso taki razlogi, zaradi katerih bi bil tožnik upravičen do mednarodne zaščite in da ne gre za razloge, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

21. Tožnik v tožbi kot sporno izpostavlja vprašanje, ali je tožena stranka v obravnavani zadevi, to je v postopku odločanja na podlagi četrte tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, postopala pravilno, ko ni upoštevala stališč Upravnega sodišča RS iz sodbe I U 89/2016-10, med drugim glede izvedbe dokaza z izvedencem psihiatrom. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka v obravnavani zadevi postopala pravilno. O tožnikovi ponovni - četrti prošnji je odločala na novo in po izvedenem postopku, v katerem je bil tožnik seznanjen s svojimi pravicami in je imel ustrezno pomoč pooblaščencev. Sodba Upravnega sodišča RS I U 89/2016-10, na katero se sklicuje tožnik, je bila izdana v prejšnjem postopku in ob presojanju odločitve in ugotovitev iz prejšnjega postopka. Obravnavani postopek pa se je začel na novo. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da bi tožena stranka v novem postopku morala upoštevati stališča iz omenjene sodbe Upravnega sodišča RS, ki so se nanašala na prejšnji postopek, med drugim tudi glede izvedbe dokaza z izvedencem psihiatrom. Ob tem sodišče še dodaja, da iz omenjene sodbe izhaja stališče glede morebitne postavitve izvedenca psihiatra (le) za primer, če je neverodostojnost tožnika edini razlog, zaradi katerega tožena stranka zavrne prošnjo prosilca za azil, pa ta zaradi morebitnih psihičnih težav ni sposoben realno presojati dogodkov. V obravnavani ne gre za to, da bi bila tožniku očitana neverodostojnost, kar pa se tiče tožnikovih navedb glede dvomov v tožnikovo psihično sposobnost realnega presojanja dogodkov pa, kot že pojasnjeno, tožena stranka ni imela utemeljenih razlogov, da bi dvomila v omenjeno tožnikovo psihično sposobnost. Tožnik pa se v postopku (preko svojih pooblaščencev) na to tudi ni skliceval. 22. S tem, ko je tožena stranka tožnikovo novo (četrto) prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala na novo, je tožniku omogočila, da zaradi že vložene prošnje in (že) vodenih postopkov ni bil obravnavan slabše. Ker pa je tožena stranka ob ugotovitvah v tem postopku imela podlago za odločitev po skrajšanem postopku, saj je ugotovila, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, zgolj zato, ker je odločila v skrajšanem postopku (in ne v rednem postopku, kot je odločala ob tožnikovi vložitvi tretje prošnje za mednarodno zaščito) tožnika ni obravnavala manj ugodno. Zato sodišče tožnikove ugovore, ki temu ugovarja, zavrača. Prav tako zavrača tožnikove ugovore, da bi tožena stranka morala upoštevati tudi tožnikove izjave iz prejšnjega postopka (ki se je vodil na podlagi tožnikove tretje prošnje za mednarodno zaščito). Kot že omenjeno, gre za nov postopek, v katerem je tožena stranka upoštevala tožnikove navedbe, v okviru katerih je presojala ali obstojajo razlogi za mednarodno zaščito. Kot izhaja tudi iz sodne prakse (npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017), sta vsebina in širina upoštevnih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago.

23. Po presoji sodišča je tožena stranka v obravnavani zadevi pravilno ocenila, da je že na podlagi tožnikovih navedb očitno, da gre zgolj za dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščito po ZMZ-1, saj okoliščine, ki jih je navajal tožnik, ne pomenijo preganjanja, kot ga opredeljujeta Ženevska konvencija in ZMZ-1. Zato je tudi po presoji sodišča za izpodbijano odločitev podana pravna podlaga iz prve alineje 52. člena ZMZ, na podlagi katere je tožena stranka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito pravilno zavrnila kot očitno neutemeljeno.

24. Tožnik pa se utemeljeno sklicuje, da izpodbijana odločba ne vsebuje nikakršne obrazložitve razloga za zavrnitev prošnje na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. Na podlagi slednje določbe se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Sodišče ugotavlja, da se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje zgolj na pravno podlago iz prve alineje 52. člena ZMZ-1. V zaključku obrazložitve izpodbijane odločbe pa v zadnjem stavku (pred pravnim poukom) kot pravno podlago za odločitev navede, očitno pomotoma, poleg prve alineje 52. člena ZMZ-1, tudi drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. Na slednjo se obrazložitev izpodbijane odločitve ne nanaša in ne predstavlja pravilne pravne podlage za odločitev v navedeni zadevi. Gre za očitno nepravilno oziroma pomotno navedbo, ki pa na sicer pravilno odločitev (za katero obstoja pravna podlaga iz prve alineje 52. člena ZMZ-1), ne vpliva.

25. Po vsem povedanem po presoji sodišča v obravnavani zadevi niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka, relevantno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, pravilno je bilo tudi uporabljeno materialno pravo.

26. Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.