Jedro

Tožniku je prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer ZDR-1 v 108. členu določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti dolžan izplačati delavcu odpravnino, pri čemer je osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Gre za zakonsko pravico, ki se ji delavec ne more vnaprej odpovedati, ne sami pravici kot tudi ne dejanskemu izplačilu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 701,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2016 dalje do plačila (I. točka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 701,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2016 dalje do plačila (II. točka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v višini 701,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2016 dalje do plačila, vse v 8 dneh (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 466,42 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila, prav tako da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka (IV. točka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Sodišče je naložilo toženi stranki izplačilo odpravnine ter plačilo stroškov tega spora. Toženi stranki je prav zavedanje o vnaprejšnji nedopustnosti odpovedi odpravnine oziroma še pred njeno zapadlostjo narekovalo podpis sporazuma. Če je torej tožeča stranka utemeljeno uveljavljala plačilo odpravnine, to pomeni, da je podlaga (kavza) sporazuma naknadno odpadla oziroma da je med pravdnima strankama nesoglasje o podlagi za njegovo sklenitev. Pogodba, ki nima podlage, pa je nična (39/4 člen OZ). Sodišče se glede ničnosti ne opredeljuje (399/2-4 člen ZPP). V izpodbijani sodbi se namreč ničnost sporazuma presoja izključno ob upoštevanju 86/1 člena OZ, ki določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, kar pa tožena stranka sploh ni zatrjevala. V sodbi se razloguje, da določilo o dokončni ureditvi razmerij med strankama ne pomeni, da se je tožnik odpravnini odpovedal. Izostala je tako interpretacija podlage sporazuma. Izpodbijana sodba je obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb postopka (kršitev pravice do izjave - 339/2 - 8. člen ZPP in 22. člen URS in 6. člen ČKP) in načela obojestranskega zaslišanja (5/1 člen v zvezi s 339/1 členom ZPP), saj je sodišče brez izvedbe dokaza z zaslišanjem strank (in prič) v nasprotju s pogodbeno voljo strank ugotovilo, da predmet sporazuma ne vključuje dogovora o odpravnini. V sodbi so tudi izostali razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče je tudi napačno odločilo o stroških, saj je tožena stranka ugovarjala, da tožnik ni utrpel nikakršnih stroškov. Če tožeča stranka ni plačala oziroma bila dolžna plačati stroškov odvetniškega zastopanja, tudi pojmovno ni moč govoriti o njihovi povrnitvi. Pooblaščenka oziroma teta tožnika ni mogla predložiti računa za opravljene storitve, zmogla pa je predložiti pogodbo o opravljanju odvetniških storitev, ki ob bruto plači tožnika 800,00 EUR predvideva vrednost odvetniške nagrade v znesku 150,00 EUR/h. Ker je tožena stranka plačala tožeči stranki stroške (potrdilo o nakazilu 750,00 EUR z dne 21. 6. 2016), ki jih ta sploh ni utrpela, je neupravičena obogatitev tožeče stranke izkazana tudi v veljavnem sporazumu, če je tožeča stranka hkrati tudi upravičena do izplačila odpravnine. Tožeča stranka je za pravno zastopanje v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi pooblastila odvetnico A.A. oziroma je bila ta višina stroškov soglasno določena. Pisni zapis sporazuma namenoma ne omenja odpovedi odpravnini, prav iz razloga, ker bi bilo takšno določilo nično. Ni pa ničen dogovor, ki predvideva, da se tožnik po prenehanju delovnega razmerja na konkludenten način odpove odpravnini z opustitvijo uveljavljanja obravnavanega denarnega zahtevka. To je bil smisel sporazuma, ki je bil sklenjen zaradi dokončne ureditve vseh razmerij med pravdnima strankama. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pritožba napačno navaja 399. člen ZPP), ker se sodišče ne opredeljuje glede ničnosti sporazuma. Sodišče navede, da 86. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001 in nadalj. - OZ) določa, da pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Sporazum o plačilu stroškov pravnega zastopanja v višini 750,00 EUR z dejanskim izplačilom 21. 6. 2016 pa ni ničen, niti ni mogoče šteti, da je prišlo do neupravičene obogatitve tožnika. Prav tako pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena v povezavi z 22. členom URS in 6. členom EKČP in načela obojestranskega zaslišanja (5. člen v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), ker sodišče ni zaslišalo strank in prič v nasprotju s pogodbeno voljo strank. Navedene kršitve niso podane. Sodišče je jasno zapisalo, da zaslišanje strank in prič ni potrebno, saj se tožnik ni mogel odpovedati odpravnini, pa tudi če bi se, navedenega sodišče ne bi moglo upoštevati. Dogovor o plačilu stroškov postopka pa tudi ni ničen.

6. Sodišče je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije tožeče stranke in tožene stranke, pri čemer kot že navedeno, se delavec odpravnini, ki mu pripada iz poslovnega razloga, ne more odpovedati. Glede sporazuma (brez datuma) pa je sodišče pravilno štelo, da je njegova vsebina jasna in določna in posebne razlage ne rabi. Pritožbeno sodišče se z navedenim strinja. Iz sporazuma izhaja, da tožniku preneha delovno razmerje iz poslovnega razloga dne 3. 6. 2016 po izteku 36 - dnevnega odpovednega roka, pri čemer je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu "administrator" na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 2. 2012. Sporazum v drugem odstavku II. točke določa, da v primeru, če delavec ne bo uveljavljal nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in mu delovno razmerje preneha 3. 6. 2016, se delodajalec zaveže v 8 dneh po prenehanju delovnega razmerja plačati tožniku stroške pravdnega zastopanja v skupnem znesku 750,00 EUR.

7. Tožniku je prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 108. členu določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti dolžan izplačati delavcu odpravnino, pri čemer je osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Gre za zakonsko pravico, ki se ji delavec ne more vnaprej odpovedati, ne sami pravici kot tudi ne dejanskemu izplačilu. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na odločitev Ustavnega sodišča Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005 ter na odločitve Vrhovnega sodišča RS oziroma odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča. Kot navedeno se delavec tej svoji pravici ne more odpovedati, iz izvedenih dokazov pa niti ne izhaja, da bi se dejansko pravici odpovedal, kot smiselno navaja pritožba. Tako je nerazumljiva navedba v pritožbi, da pisni zapis sporazuma namenoma ne omenja odpovedi odpravnine iz razloga, ker bi bilo takšno določilo nično, ni pa ničen dogovor, ki predvideva, da se tožnik po prenehanju delovnega razmerja na konkludenten način odpove pravici z opustitvijo uveljavljanja denarnega zahtevka, kar naj bi bil smisel sporazuma za dokončno ureditev vseh razmerij med pravdnima strankama. Kot že navedeno se delavec tudi po stališču Ustavnega sodišča pravici do odpravnine (denarni zahtevek) ob odpovedi iz poslovnega razloga more odpovedati, torej se ji ne more odpovedati niti na "konkludenten način", kot to zmotno meni tožena stranka.

8. Iz sporazuma izhaja, da se je tožena stranka zavezala tožniku plačati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016 in stroške zastopanja tožnika. V zvezi z navedenim se je zavezala plačati plačilo stroškov v znesku 750,00 EUR. Tožnik nedvomno ni uveljavljal nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred sodiščem, tako da mu je tožena stranka dolžna plačati stroške pravnega zastopanja v skupnem znesku 750,00 EUR, kot to določa II. točka sporazuma (brez datuma).

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožniku niso nastali stroški postopka iz razloga, ker je tožnik za pravno svetovanje v postopku odpovedi pooblastil odvetnico A.A., ki je sicer njegova teta. Takšen sporazum ni ničen in ni v nasprotju z ustavo in prisilni predpisi, prav tako to ni v nasprotju z moralo. Prav tako tožnik ni bil neupravičeno obogaten, kot to navaja tožena stranka, tako da je sodišče pravilno štelo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 701,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2016 dalje do plačila. Tako tožena stranka ni mogla podati v pobot uveljavljeno svojo terjatev.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.