Jedro

Zakonski znaki prekrška po prvem (in tudi drugem) odstavku 8. člena ZJRM-1 so izpolnjeni že v primeru, ko storilec s hrupom moti mir ali počitek posameznika.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana Center je dne 24. 5. 2014 zoper storilko B., gostinstvo in svetovanje, d. o. o. izdal plačilni nalog št. 0000109500474 zaradi prekrška po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 8. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1).

Storilki je na podlagi navedenih zakonskih določil izrekel globo v višini 417,29 EUR.

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 1575/2014 z dne 28. 5. 2015 zahtevo za sodno varstvo storilkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, izpodbijani plačilni nalog pa je spremenilo po uradni dolžnosti in sicer tako, da je prekršek pravno opredelilo po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 8. člena ZJRM-1. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitev materialnih določb Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in zakona, ki določa prekršek ter bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, ki so vplivale ali bi mogle vplivati na zakonitost sodbe. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca iz določbe prvega (in tudi drugega) odstavka 8. člena ZJRM-1 ni jasno razvidno, ali določba sankcionira motenje miru oziroma počitka posameznika ali skupine (torej dveh ali več posameznikov). Glede na nejasno določbo prvega odstavka 8. člena ZJRM-1, je odločitev sodišča o zavrnitvi zagovornikove zahteve za sodno varstvo arbitrarna, zato je podana kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Vrhovni državni tožilec še navaja, da v opisu dejanskega stanja prekrška, priloženega plačilnemu nalogu, ni konkretizirana odgovornost pravne osebe v odnosu do ravnanja odgovorne osebe J. Č. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek zoper storilko ustavi in odloči, da stroški postopka bremenijo proračun.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilki prekrška, ki navedene pošiljke ni dvignila. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 prav tako poslalo zagovorniku storilke, ki se v izjavi z dne 24. 9. 2015 pridružuje navedbam zahteve.

B.

4. Iz opisa dejanskega stanja prekrška, priloženega plačilnemu nalogu z dne 25. 4. 2014, izhaja: - da je storilka motila mir in počitek ene osebe, to je prijaviteljice; - da je odgovorna oseba storilke J. Č. z uporabo akustičnega aparata povzročal hrup, ki je motil mir in počitek ljudi, prekršek pa je bil storjen pri opravljanju dejavnosti pravne osebe ter ga je J. Č. storil v imenu in s sredstvi pravne osebe.

5. Vrhovni državni tožilec uveljavlja kršitev materialne določbe zakona, ki določa prekršek po 1. točki 156. člena ZP-1. Navaja, da je bila storilka v konkretnem primeru spoznana za odgovorno storitve prekrška po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 8. člena ZJRM-1. Vložnik glede enega izmed zakonskih znakov obravnavanega prekrška, natančneje zakonskega znaka "ljudje"(1), ocenjuje, da ni podan, saj je storilka kršila mir in počitek ene osebe. Ker iz določbe prvega odstavka 8. člena ZJRM-1 ni jasno razvidno, ali določba obsega varstvo miru oziroma počitka posameznika ali dveh in več posameznikov, gre za kršitev načela pravne države in načela zakonitosti (2. in 28. člen URS). V nadaljevanju zahteve vložnik navaja razloge za obe razlagi navedenega zakonskega znaka; v primeru varstva pred motenjem miru ali počitka skupine ljudi, posameznik po mnenju vrhovnega državnega tožilca nima učinkovitega pravnega varstva, saj posameznikov mir ali počitek nista varovana z nobeno drugo prekrškovno določbo. V kolikor pa navedena zakonska določba varuje tudi posameznika, je storilec po vložnikovih navedbah prepuščen občutljivosti ene osebe, pri čemer je mogoče, da želi prijavitelj storilcu prekrška iz različnih nagibov onemogočiti opravljanje dejavnosti, ki jo neizogibno spremlja hrup. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca na že obrazloženo nejasnost obravnavanega zakonskega znaka kaže tudi neenotna sodna praksa. Ker je obravnavana določba nejasna, je odločitev sodišča o zavrnitvi zagovornikove zahteve za sodno varstvo arbitrarna (kršitev drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z 22. členom URS).

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so zakonski znaki prekrška po prvem (in tudi drugem) odstavku 8. člena ZJRM-1 izpolnjeni že v primeru, ko storilec s hrupom moti mir ali počitek posameznika, zato uveljavljana kršitev 1. točke 156. člena ZP-1 ni podana. Stališče, da gre za varstvo pred motenjem miru ali počitka skupine ljudi, potrjuje le jezikovna razlaga obravnavanega zakonskega znaka, saj je s samostalnikom "ljudje" izražena množina. Potrebno je upoštevati tudi druge razlagalne metode, predvsem logično in namensko, v skladu s katerima se takšna razlaga obravnavanega zakonskega znaka izkaže za preozko. V skladu z logično razlago, natančneje z argumentom a maiore ad minus in namensko razlago je obravnavani zakonski znak izpolnjen že v primeru, ko storilec moti mir ali počitek ene osebe. Iz Poročevalca Državnega zbora Republike Slovenije(2) in prvega člena ZJRM-1 izhaja, da je namen zakona, s tem pa tudi določbe prvega odstavka 8. člena, učinkovito zagotavljanje javnega reda in miru z namenom uresničevanja pravice posameznika do varnosti in dostojanstva kot temeljne ustavne pravice iz 34. člena URS. Namen zakona in konkretne določbe je torej uresničevanje pravice posameznika (in ne zgolj skupine posameznikov) do varnosti in dostojanstva. Potrebno je upoštevati, da posameznikove pravice do miru ali počitka ne varuje nobena druga prekrškovnopravna določba, kar pomeni, da bi posameznik v primeru ozke razlage obravnavanega zakonskega znaka, ostal brez varstva pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena URS. Vrhovno sodišče kot neutemeljene ocenjuje navedbe vrhovnega državnega tožilca glede občutljivosti posameznikov, ki bi lahko povzročila onemogočanje opravljanja dejavnosti storilcev, saj obravnavani prekršek opredeljujejo tudi drugi zakonski znaki, pri čemer sta pomembna predvsem znaka, da gre za motenje miru ali počitka na "nedovoljen način" in čas storitve prekrška (prekršek je mogoče storiti med 22.00 in 6.00). Z navedeno razlago zakonskega znaka tako ni onemogočeno dopustno opravljanje dejavnosti pravne osebe, onemogočeno je le izvajanje gospodarske dejavnosti na preglasen in s tem nedovoljen način. Glede na navedeno je potrebno pri koliziji pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS) ter pravice do svobodne gospodarske pobude (74. člen URS) dati prednost pravici posameznika do osebnega dostojanstva in varnosti. Vrhovno sodišče je vsebino obravnavanega zakonskega znaka ugotovilo z ustaljenimi metodami razlage, zato kršitvi 2. in 28. člena URS nista podani. Ker je sodba sodišča, s katero je zavrnilo zagovornikovo zahtevo za sodno varstvo obrazložena, odločitev sodišča o zavrnitvi zagovornikove zahteve za sodno varstvo ni arbitrarna (22. člen URS).

7. Vrhovni državni tožilec neutemeljeno uveljavlja kršitev materialne določbe ZP-1, ko navaja, da v opisu dejanskega stanja prekrška, priloženega plačilnemu nalogu z dne 25. 4. 2014, odgovornost pravne osebe za prekršek ni konkretizirana v odnosu do ravnanja odgovorne osebe (kršitev 1. točke 156. člena v zvezi s prvim odstavkom 14. člena ZP-1). Po vložnikovih navedbah iz opisa dejanskega stanja prekrška naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, v kakšni vlogi je odgovorna oseba storila prekršek, ki se očita pravni osebi, zato naj ne bi bilo mogoče pravno vrednotenje prekrška ter uresničevanje storilkine pravice do obrambe.

Odgovornost pravne osebe za prekršek določa 14. člen ZP-1. V skladu s prvim odstavkom 14. člena ZP-1 za odgovornost pravne osebe za prekršek v primeru, ko je storilec prekrška znan in zanj tudi odgovarja, zadošča, da je prekršek storjen pri opravljanju dejavnosti pravne osebe in je bil storjen v imenu pravne osebe ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi(3). V obravnavanem primeru je prekršek pri opravljanju dejavnosti pravne osebe z uporabo akustičnega aparata storil (sicer odgovorna oseba storilke) J. Č. kot neposredni storilec. V opisu dejanskega stanja prekrška je opredeljena odgovornost storilke po prvem odstavku 14. člena ZP-1; konkretno je naveden neposredni storilec prekrška, ki zanj odgovarja, prav tako je navedeno, da je bil prekršek storjen pri opravljanju dejavnosti pravne osebe (povzročanje hrupa pri obratovanju lokala) ter v imenu in s sredstvi pravne osebe (akustični aparat v lokalu storilke).

C.

8. Po ugotovitvi, da uveljavljane kršitve niso podane (prvi odstavek 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1), je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

(1) Prvi odstavek 8. člena ZJRM-1 določa, da se z globo od 83,45 EUR (20.000 tolarjev) do 208,65 EUR (50.000 tolarjev) kaznuje, kdor na nedovoljen način med 22.00 in 6.00 moti mir ali počitek ljudi s hrupom in ne gre za nujne interventne-vzdrževalne posege.

(2) Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije št. 115 z dne 16. 12. 2005, str. 18. (3) Sodba VSRS IV Ips 75/2013 z dne 29. 8. 2013.