Jedro

Toženka v zadevi ni popolno ugotovila dejanskega stanja, pri čemer sta tožnika že v upravnem postopku na prvi stopnji predlagala ogled na kraju samem in postavitev izvedenca, na podlagi česar bi bilo mogoče ustrezno (zanesljivo in popolno) ugotoviti za sporno odločitev relevantno dejansko stanje. Pri tem sodišče pripominja, da gre vsaj pri vprašanjih, ki se nanašajo na vplive s hitro in dostopno cesto povezanega hrupa in onesnaženja na bivalne pogoje oziroma dejansko možnost nadaljnje pridelave zelenjave in oljk, tudi za vprašanja stroke, za presojo katerih niti stranka niti uradna oseba ustreznega strokovnega znanja nima, oziroma to ni izkazano.

Izrek

I. Tožbi prve tožnice se ugodi tako, da se odločba Upravne enote Piran, št. 352-17/2014-19 z dne 10. 4. 2015, odpravi v II. točki izreka in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožbi drugega tožnika se ugodi tako, da se odločba Upravne enote Piran, št. 352-18/2014-20 z dne 10. 4. 2015, odpravi v II. točki izreka in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Piran je z izpodbijano odločbo, št. 352-17/2014-19 z dne 10. 4. 2015, pod I. točko izreka odločila, da se v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije (v nadaljevanju: prizadeta stranka) razlastijo nepremičnine oz. solastniški deleži na nepremičninah v lasti prve tožnice, in sicer 1/2 delež na nepremičnini s parc. št. 4234 k.o. A. (ID osnovnega položaja ...) in 1/2 delež na nepremičnini s parc. št. 4233/3 k.o. A. (ID osnovnega položaja ...); pod II. točko izreka je bilo odločeno, da se zavrne zahteva prve tožnice za prevzem 1/2 deleža od celote na nepremičninah s parc. št. 4233/4, 4233/2 in 4232, vse k.o. A. Isti prvostopenjski organ je z drugo izpodbijano odločbo, št. 352-18/2014-20 z dne 10. 4. 2015, pod I. točko izreka odločil, da se v korist prizadete stranke razlastijo nepremičnine oz. solastniški deleži na nepremičninah v lasti drugega tožnika, in sicer 1/2 delež na nepremičnini s parc. št. 4234 k.o. A. (ID osnovnega položaja ...) in 1/2 delež na nepremičnini s parc. št. 4233/3 k.o. A. (ID osnovnega položaja ...); pod II. točko izreka je bilo odločeno, da se zavrne zahteva drugega tožnika za prevzem 1/2 deleža od celote na nepremičninah s parc. št. 4233/4, 4233/2 in 4232, vse k.o. A. Iz nadaljevanja, to je III. do VII. točke izreka izpodbijanih odločb izhaja, da pritožba zoper odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti na razlaščenih nepremičninah (deležih) iz I. točke izreka; da je prizadeta stranka dolžna pričeti z gradnjo objektov, zaradi katerih je bila razlastitev predlagana, do 3. 7. 2017; da se sprememba zemljiškoknjižnega stanja na nepremičninah (deležih) iz I. točke izreka v zemljiški knjigi izvede po uradni dolžnosti, pri čemer se tudi izbriše zaznamba uvedbe razlastitvenega postopka, in da o stroških postopka prvostopenjski organ ni odločal, ker jih nobena stranka ni priglasila.

2. Iz obrazložitve obeh izpodbijanih odločb je razvidno, da je prizadeta stranka 28. 7. 2014 vložila popolno zahtevo za razlastitev solastniških deležev prve tožnice in drugega tožnika do 1/2 od celote na nepremičninah s parc. št. 4234 in 4233/3 k.o. A., skladno z določbami Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1) in Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (v nadaljevanju: ZUPUDPP). Ob utemeljitvi odločitve iz I. točke izreka odločb prvostopenjski organ pojasni, da se razlastitev zahteva za namen iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1, to je za gradnjo objektov gospodarske javne infrastrukture, določeno z Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za hitro cesto na odseku Jagodje - Lucija in priključno cesto za Piran (v nadaljevanju: Uredba). Za izgradnjo tega odseka hitre ceste, priključne ceste in spremljajočih objektov sta potrebni tudi nepremičnini tožnikov, ki se nahajata znotraj območja državnega lokacijskega načrta. S slednjim in sprejemom Uredbe je cesta natančno umeščena v prostor. Tako je v skladu z drugim odstavkom 52. člena ZUPUDPP izkazana javna korist. Obseg nepremičnin, ki se razlaščata, je določen s katastrskim načrtom sprememb, ki ne presega mej iz lokacijskega načrta. Kot obrazloži prvostopenjski organ, sta izpolnjena tudi nadaljnja pogoja za dopustnost razlastitve iz drugega odstavka 92. člena ZUreP-1, to je, da je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino.

3. Glede (v tej zadevi sporne) odločitve iz II. točke izreka izpodbijanih odločb prvostopenjski organ pojasni, da sta prva tožnica in drugi tožnik (v tej sodbi, kadar gre za oba, tudi: tožeča stranka ali tožnika) v postopku skladno z 99. členom ZUreP-1 zahtevala, da upravni organ odloči ne le o razlastitvi parcel št. 4234 (dejansko njiva) in 4233/3 (dejansko večinoma vinograd) k.o. A., temveč tudi o razlastitvi neposredno sosednjih parcel št. 4233/4, 4233/2 in 4232 k.o. A., ker da so zanju zaradi razlastitve izgubile gospodarski pomen. Zahteva za prevzem preostalih nepremičnin po presoji prvostopenjskega organa ni utemeljena. Ugotavlja, da predstavljajo parcele št. 4233/4, 4233/2 in 4232 zaokrožen kompleks površine 5.479 m2, zahodni del s površino cca 390 m2 je stanovanjska stavba s funkcionalnim zemljiščem, preostali del je po namenski rabi kmetijsko zemljišče, dejansko pa oljčnik in gozd. Prvostopenjski organ meni, da tožnika nista uspela dokazati izgube gospodarskega pomena nepremičnin. Stanovanjska stavba bi ga utegnila izgubiti, če bi zaradi razlastitve npr. ostala brez dostopa ali bi ji bil odvzet za normalno uporabo ključni del funkcionalnega zemljišča; v obravnavanem primeru pa se bo še lahko uporabljala za bivanje, katerega kvaliteta bo sicer zaradi bližine ceste okrnjena, vendar ne toliko, da bi bilo mogoče govoriti o izgubi gospodarskega pomena. Prav tako tožnika nista dokazala, da bi zaradi odvzema dela kmetijskih zemljišč (njive, vinograda in vrta) zanju gospodarski pomen izgubila tudi preostala kmetijska zemljišča. Ta se bodo po razlastitvi lahko uporabljala za enak namen kot prej (kot oljčnik in gozd). Zaradi razlastitve ne bo pod vprašajem ekonomska upravičenost kmetijskega gospodarstva, tega (in GERK-ov) tožnika nimata registriranega. Zatrjujeta, da bo vrednost preostalih nepremičnin zaradi hitre ceste v bližini občutno manjša in da se bo zato (s tem povezanega hrupa, izpustov CO2 in drugih plinov ter odvzetega zemljišča za kmetijsko obdelavo) dosedanji način življenja močno poslabšal ter kot dokaz predlagata ogled in postavitev izvedenca, ki bo ugotovil vpliv načrtovane hitre ceste na njuno življenjsko okolje. Po mnenju prvostopenjskega organa gre pri tem bolj in zgolj za vprašanje obsega in posledično višine odškodnine oziroma vprašanje odškodovanja razlaščenca, ne za izgubo gospodarskega pomena. Prvostopenjski organ se tako ni odločil za izvedbo dokaza z izvedencem in ogled kraja z zaslišanjem strank, ker to ne bi pripomoglo k drugačni odločitvi. Tožnika nadalje opozarjata na konfiguracijo nepremičnin in njihovo "stisnjenost v luknjo" po izgradnji ceste, vendar niti ta okoliščina ne more utemeljevati izgube gospodarskega pomena. To bi sicer utegnila izkazati okoliščina, da se z razlastitvijo stanovanjski stavbi odvzame manjši del zemljišča, ki dejansko predstavlja funkcionalno zemljišče (po planu kmetijsko zemljišče), vendar tožnika nista pojasnila in dokazala, zakaj bi razlastitev manjšega dela funkcionalnega zemljišča onemogočala normalno rabo stanovanjske hiše. Navajata, da odvzeta zemljišča predstavljajo 90 % obdelane zemlje, oziroma da se v celoti odvzema pridelkom namenjeno zemljišče, da bo cesta speljana tik ob hiši, da gre za prisilno urbanizacijo, katere trajnih posledic nista dolžna trpeti, vendar gre tudi pri teh okoliščinah bolj za vprašanje obsega in posledično višine odškodovanja. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ utemelji še III. do VII. točko izreka izpodbijanih odločb. 4. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo, št. 35020-18/2015-6 z dne 20. 1. 2016, zavrnilo pritožbo prve tožnice zoper izpodbijano odločbo iz I. točke izreka te sodbe; z odločbo, št. 35020-45/2015-6 z dne 20. 1. 2016, pa pritožbo drugega tožnika zoper izpodbijano odločbo iz II. točke izreka sodbe. Drugostopenjski organ v svojih odločbah obrazloženo zavrne pritožbeni ugovor, da je bila zahteva za razlastitev vložena po preteku zakonskega roka. Zavrača tudi pritožbene ugovore zoper zavrnitev zahteve prve tožnice oziroma drugega tožnika za prevzem preostalih nepremičnin. Po vpogledu v dokumentacijo, ki jo je dopolnil s pojasnili prizadete stranke glede deviacije 1-8, ter proučitvi navedb strank drugostopenjski organ meni, da tožeča stranka pogojev in razlogov, ki bi utemeljevali njen zahtevek, ni izkazala v zadostni meri. Sklicuje se na prvostopenjsko obrazložitev ter dodaja, da tožeča stranka ni pojasnila, kako je zemljišča gospodarsko izkoriščala do sedaj in zakaj bo zaradi razlastitve pri preostalih zemljiščih v gospodarski izgubi. Iz dopisov je mogoče razbrati, da je celoten kompleks nameravala prodati in je zanj že imela kupca, ki pa je zaradi sprejetih prostorskih načrtov od nakupa odstopil, vendar to ni razlog za prevzem preostalih nepremičnin. Tožeča stranka ne trdi, da bi bilo pridelovanje povrtnin in zelenjave na zemljiščih zanjo življenjskega pomena, ampak opozarja, da bo zaradi posledic prometa kakovost sadov (oljk) in zelenjave zmanjšana, brez prehranske varnosti in vrednosti, lahko celo strupena. Temu razlogu ni moč slediti, zato postavitev izvedenca prehranske stroke ne bi bila smotrna. Razlaščena zemljišča so potrebna za nadomestitev dostopne poti, ki poteka po javni poti JP ... (parc. št. 4239/1) in ki bo zaradi načrtovanega odseka hitre ceste prekinjena ter jo je zato treba nadomestiti, saj bo le tako zagotovljen dostop do obstoječih objektov in zemljišč, med katerimi je tudi objekt tožeče stranke. Zato trditvam o prisilni urbanizaciji z najbolj obremenjujočo obliko prometa ni mogoče slediti. Dostopna pot bo z uvozom res posegla tudi na dvorišče objekta tožeče stranke in zmanjšala pripadajoče zemljišče pred hišo, kar pa ne pomeni, da ga ne bo moč uporabljati, le površina uporabe bo zmanjšana, kar je vprašanje odškodnine in ne izgube gospodarske koristi. Zato tudi ogled na kraju samem ne bi zadoščal za popolno in drugačno dokazno oceno. Po presoji drugostopenjskega organa za utemeljevanje gospodarske izgube ne zadostujejo navedbe o spremembi konfiguracije terena in o tem, da bo hiša v kotlini, tudi s prednje strani obdana z nasipom, zaradi česar bodo dostojni bivanjski pogoji uničeni. Iz pojasnil prizadete stranke izhaja, da bo nasip, ki bo utrdil odsek deviacije, visok do 3 m nad obstoječim terenom, vendar bo njegova višina in smer (padanja ali naraščanja globine) odvisna od lege in položaja objektov. Na relevantnem delu bo nasip padal in bo torej nižji od nivoja objekta, kar ne potrjuje, da bo nasip dobesedno pred nosom hiše. Bo pa od tam viden vzporedni odsek avtoceste, ki bo višji od deviacije, s čimer se tožnica ne strinja in ugovarja, da bo življenje zato nevzdržno, vendar s tem izgube gospodarske koristi ni mogoče utemeljevati.

5. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu. Toži zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, posledične zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga odpravo izpodbijanih odločb ter zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri tem pojasnjuje, da sta bili izdani dve ločeni odločbi (za vsakega od tožnikov posebej), čeprav gre za postopek razlastitve istih nepremičnin (v solastniškem deležu vsakega). Tožba se zato nanaša na obe izpodbijani odločbi, pri čemer se izpodbija odločitev iz II. točke njunega izreka, torej odločitev o zavrnitvi zahteve za prevzem preostalih nepremičnin (parcel št. 4233/4, 4233/2 in 4232 k.o. A.).

6. Kot ugovarja tožeča stranka, v zadevi ni upoštevano, da zaradi prihoda ceste na dvorišče stanovanjske hiše le-ta s preostankom zemljišča izgubi dosedanjo gospodarsko funkcijo oziroma namen. Ta je bil izrazito kmetijski (pridelovanje povrtnin in kmetijskih pridelkov). Zaradi potreb izgradnje avtoceste je odvzeto tako rekoč celotno zemljišče pred hišo, v enem delu je mejnik 2 m od nje. Ob tem je treba upoštevati še konfiguracijo terena. Hiša, ki leži ob vznožju hriba, za njo je strm hrib z oljčnim nasadom, se bo znašla v kotlini, saj je pred njo zaradi utrjevanja avtoceste predviden velik nasip, ki bo okrog 50 m stran presegel višino hiše. Tožeča stranka je v dokaz upravnemu organu predlagala ogled, ki pa ga ni izvedel in ji s tem onemogočil dokazovanje dejstev v njeno korist. Pred hišo je tožeči stranki odvzeto vse zemljišče, na katerem je pridelovala povrtnino. Pomen bosta izgubila tudi hiša in oljčni nasad za njo. Zaradi neposredne bližine avtoceste ter odcepa za Piran in s tem povezanih izpušnih plinov bo nadaljnje gojenje zelenjave in oljk onemogočeno, saj gost promet, kot je splošno znano, pomeni visoko količino svinčenih strupov. Zaradi prehranskih standardov nasadi v bližini avtoceste nimajo nobene prehranske varnosti in vrednosti. Upravna organa se sklicujeta, da tožeča stranka ni izkazala oziroma dokazala svojih trditev. Pod izrazom "izkazati" se v sodni praksi razumejo določene navedbe in predlagani dokazi. Tožeča stranka je ravnala tako, vendar je organ zavrnil predlagane dokaze, tudi postavitev izvedenca, ki bi potrdil ali ovrgel trditve o novi terenski konfiguraciji, v kateri bi se znašla hiša, njeni zmanjšani vrednosti ter da pridelovanje oljk ob bližini avtoceste zaradi izpušnih plinov ni več primerno. Drugostopenjski organ je sam navedel, da dostopna pot pride na samo hišno dvorišče. Tudi nasip v neposredni bližini, visok najmanj 3 m, hišo, glede na konfiguracijo terena, spravi v luknjo. Tožnika nista dolžna trpeti takšnega skrčenja svoje lastnine in degradirane uporabe hiše zaradi interesov tretjega. Kot starejši osebi se nista pripravljena prilagajati na 24-urni hrup in izpušne pline. Zaradi nove terenske konfiguracije, predvsem zaradi nasipa za avtocesto, bo hiša z zemljiščem gospodarsko brez pomena, brez tržne vrednosti, ki je zaradi avtoceste strmoglavila. Hkrati bo onemogočena tako dosedanja, kot bodoča kmetijska dejavnost. Tožeča stranka dodaja, da ji je prizadeta stranka ponudila odškodnino samo za razlaščeno zemljišče, medtem ko za zmanjšanje vrednosti nerazlaščenih nepremičnin ni ponudila ničesar. Tudi zato je napačno zavračanje ugovorov s sklicevanjem, da se nanašajo na vprašanje odškodnine, saj le-te prizadeta stranka ni niti ponudila. Upravna organa sta gospodarski pomen napačno presojala le z vidika razlaščenih, ne pa z vidika vrednosti in pomena nerazlaščenih nepremičnin. Če bi prvostopenjski organ postavil izvedenca, bi navedeno bilo tudi konkretno dokazano. Ker tega ni storil, je nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj je z lastnimi ugotovitvami nadomestil tiste, ki jih lahko poda le oseba s strokovnim znanjem. V tem smislu so bila kršena tudi pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

7. Toženka je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

8. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev. Strinja se z obrazložitvijo upravnih organov in z mnenjem, da so okoliščine, ki jih navajata tožnika, lahko relevantne pri določitvi odškodnine, ne utemeljujejo pa izgube gospodarske koristi. Tožnikoma se v javno korist in ne v korist tretjega razlašča manjši del kompleksa, medtem ko lahko njegov preostanek še naprej uporabljata za namene, kot do sedaj. Razlaščeni zemljišči sta potrebni za izvedbo dostopne poti in ne same hitre ceste, kar je razvidno tudi iz izseka načrta gradbenih konstrukcij, priloženega odgovoru na pritožbo. Ne drži trditev, da naj bi bila na enem delu meja le 2 m od hiše, na parceli št. 4233/4 sta namreč dva objekta, zgradba s št. 2731 je stavba na naslovu ... 30, medtem ko druga stavba, ki res leži bliže meji, kot izhaja iz ortofoto posnetka, ni stanovanjska. Navedba, da zaradi prehranskih standardov nasadi v bližini avtoceste nimajo nobene prehranske varnosti in vrednosti, ker so strupeni, je splošna. Zgolj zato, ker se tožnikoma razlašča del nepremičnin v ravnini, preostale nepremičnine ne bodo prizadete. Kot ju je razumeti, nepremičnine uporabljata za pridelavo zelenjave za lastne namene in ta ne bo bistveno okrnjena. Dodatno prizadeta stranka k odgovoru na tožbo prilaga širši situativni prikaz gradbene situacije in prečni prerez deviacije D8-18, ki je najbližji stanovanjskemu objektu tožnikov. Navaja podatke, razvidne iz teh listin (o oddaljenosti dostopne poti in hitre ceste od zadevnega stanovanjskega objekta ter najvišji točki nasipa in njeni oddaljenosti od objekta), iz katerih po mnenju prizadete stranke izhaja, da se bivanjske razmere ne spreminjajo tako drastično, kot zatrjujeta tožnika, sploh pa so to okoliščine, ki (lahko) vplivajo na odškodnino, ne utemeljujejo pa izgube gospodarske koristi. Tožnika morata razumeti, da gre pri gradnji hitre ceste za širši, javni interes, terja jo razvoj, ki se mu morata prilagoditi. Sicer pa drugi tožnik, kot je razvidno iz tožbe, živi v B. in ne na naslovu ... 30. 9. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja, da bi okoliščine, ki jih je izpostavila, zahtevale strokovno presojo izvedenca. Prav zaradi razlaščenih parcel ima stanovanjska hiša sploh tržno vrednost. Toženka skuša poseg relativizirati s trditvijo, da bosta razlaščeni parceli služili izgradnji dostopne poti in ne same hitre ceste, kar pa ni relevantno, kot tudi ni bistveno, da se tožnika ne preživljata s kmetijstvom. Tudi po sodni praksi je namreč treba ocenjevati izgubo tistega in takšnega gospodarskega pomena lastninske pravice na preostalih nepremičninah, kakršnega so te pred razlastitvijo za zavezanca dejansko imele.

K I. in II. točki izreka:

10. Sodišče je vloženo tožbo obravnavalo kot tožbo, s katero prva tožnica izpodbija njej izdano odločbo Upravne enote Piran, št. 352-17/2014-19 z dne 10. 4. 2015, in sicer v 2. točki izreka, in tožbo, s katero drugi tožnik izpodbija njemu izdano odločbo Upravne enote Piran, št. 352-18/2014-20 z dne 10. 4. 2015, prav tako v 2. točki izreka. Postopka ni razdruževalo glede na to, da sta upravna organa izpodbijani odločitvi oprla na enake dejanske in pravne razloge.

11. V obravnavanem primeru je torej sporna zavrnitev zahteve prve tožnice in zahteve drugega tožnika, da prizadeta stranka kot razlastitvena upravičenka (poleg razlaščenih nepremičnin, oziroma solastniških deležev prve tožnice in drugega tožnika do 1/2 na nepremičninah s parc. št. 4234 in 4233/3 k.o. A.), prevzame v last tudi preostale nepremičnine, oziroma solastniške deleže prve tožnice in drugega tožnika do 1/2 na nepremičninah s parc. št. 4233/4, 4233/2 in 4232 k.o. A. 12. Po 99. členu ZUreP-1, relevantnem za obravnavano zadevo, razlastitveni zavezanec, če v postopku razlastitve ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na ostalem delu njegovih nepremičnin, lahko zahteva, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi te nepremičnine. Zahteva se vloži pri upravnem organu, ki vodi postopek razlastitve; ta o zahtevi odloči hkrati z odločitvijo o razlastitvi (drugi odstavek 99. člena ZUreP-1).

13. V zvezi z navedeno zakonsko ureditvijo je treba povedati, da Ustava Republike Slovenije v 33. členu zagotavlja pravico do zasebne lastnine, v 69. členu pa določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Pri razlastitvi kot posegu v ustavno zagotovljeno lastninsko pravico je treba upoštevati načelo sorazmernosti, zato lahko razlastitev obsega samo tolikšen del nepremičnine, ki je nujen za dosego razlastitvenega namena. Pri tem pa lahko pride do položaja, ko preostanek (nerazlaščeni del) nepremičnine ali preostale nepremičnine nimajo več gospodarskega pomena za lastnika. V takšnem primeru bi načelo sorazmernosti lahko bilo kršeno, ker razlaščenec ne bi dobil ustrezne odškodnine, ker bi bila ta zmanjšana za preostali del nepremičnine, ki pa bi bil neuporaben za razlaščenca. Zato je zakonodajalec predvidel možnost, da razlaščenec (kot sta storila tudi tožnika) poda zahtevo iz 99. člena ZUreP-1. 14. Utemeljenost zahteve za prevzem preostalega dela nepremičnin iz 99. člena ZUreP-1 je pogojena z ugotovitvijo, da je z razlastitvijo dela nepremičnin razlastitvenega zavezanca zanj tudi lastninska pravica na preostalem delu njegovih nepremičnin izgubila gospodarski pomen. Pri tem je po sodni praksi (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 106/2015) treba primarno izhajati iz obstoječega položaja, to je obstoječe rabe zemljišč pred razlastitvijo. Poleg tega je mogoče upoštevati tudi bodočo rabo zemljišča, vendar le tisto, ki je predvidena (načrtovana) oziroma izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Kolikor se nanaša na prevzem preostalih nepremičnin, se torej upravni postopek vodi na zahtevo razlastitvenega zavezanca. Trditveno in dokazno breme glede izgube gospodarskega pomena preostalih nepremičnin je na razlastitvenem zavezancu, ki mora za svoje navedbe predložiti oziroma predlagati dokaze (to je lahko tudi ogled na kraju samem ali dokaz z izvedencem). Pojem izgube gospodarskega pomena je pravni standard, do katerega se mora opredeliti upravni organ, seveda na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Pri ugotavljanju slednjega se, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi upravni postopek, ne razpolaga, v skladu s 189. členom ZUP opravi dokaz z izvedencem.

15. Glede na razlogovanje obeh upravnih organov in tudi prizadete stranke je treba pojasniti še, da sicer po zakonu (prim. prvi in drugi odstavek 105. člena ZUreP-1) lastniku za razlaščeno nepremičnino pripada odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina; odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in tudi morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine. Če sporazum o odškodnini ni dosežen, se ta določa v civilnopravnem postopku (glej drugi odstavek 104. člena ZUreP-1). Vendar pa v takšnem, torej civilnopravnem postopku po stališčih sodne prakse (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 614/2015) sodišče določa le manj vrednost nepremičnin, ne pa popolno izgubo gospodarskega pomena nepremičnin, ampak mora le-to razlastitveni zavezanec uveljavljati že v razlastitvenem postopku, to je na podlagi 99. člena ZUreP-1 zahtevati prevzem nepremičnin, ki naj bi zaradi razlastitve zanj postale neuporabne. Tudi zato je pomembno, da je v postopku, kot je obravnavani, zanesljivo ugotovljeno, ali gre, oziroma da ne gre za primer iz prvega odstavka 99. člena ZUreP-1. 16. Iz povedanega izhaja, da vse tiste navedbe tožnikov (in v zvezi z njimi predlagani dokazi), ki očitno lahko pomenijo le sklicevanje, da bodo zaradi razlastitve njune preostale nepremičnine manj vredne, ne dajejo podlage za drugačno odločitev v tej zadevi; relevantne bi bile za postopek določanja odškodnine za razlaščeni nepremičnini. Pač pa so za sporno odločitev lahko pomembne tiste navedbe, s katerimi tožnika vsaj smiselno zatrjujeta, da bo lastninska pravica na preostalih nepremičninah zanju izgubila gospodarski pomen. Tako ni nerelevantno, ko zatrjujeta, da bodo po izgradnji hitre oziroma dostopne ceste (vključno z nasipi) in s tem povezanega onesnaženja in hrupa, tudi glede na konfiguracijo terena, bivanjski pogoji v hiši neustrezni ter da pridelava zelenjave oziroma oljk na preostalih zemljiščih glede na prehranske standarde ne bo več mogoča. Sodišče ne sledi sklicevanju upravnih organov in prizadete stranke, da teh navedb tožnika nista bolj konkretizirala, ker ne more spregledati, da sta v tej zvezi že v upravnem postopku na prvi stopnji predlagala ogled na kraju samem in postavitev izvedenca, na podlagi česar bi bilo mogoče ustrezno (zanesljivo in popolno) ugotoviti za sporno odločitev relevantno dejansko stanje. V tej zvezi tožnika po presoji sodišča utemeljeno ugovarjata tudi kršitev pravil ZUP (glej 146. in 189. člen) in z Ustavo (22. člen) zagotovljenih pravic. Pri čemer sodišče pripominja, da gre vsaj pri vprašanjih, ki se nanašajo na vplive s hitro in dostopno cesto povezanega hrupa in onesnaženja na bivalne pogoje oziroma dejansko možnost nadaljnje pridelave zelenjave in oljk, tudi za vprašanja stroke, za presojo katerih niti stranka niti uradna oseba ustreznega strokovnega znanja nima, oziroma to ni izkazano. Razlogovanje v smeri, da gre pretežno oziroma bolj za vprašanje odškodnine, pa tudi glede na povedano v 16. točki te obrazložitve, za zavrnitev navedenih dokaznih predlogov ter posledično za sprejem (na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja temelječe) odločitve o zahtevi za prevzem preostalih nepremičnin ne zadošča. 17. Zato je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) razsodilo, da se tožbi prve tožnice ugodi tako, da se njej izdana prvostopenjska odločba v izpodbijani II. točki izreka odpravi in se zadeva v tem delu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (I. točka izreka te sodbe) ter da se tožbi drugega tožnika ugodi tako, da se njemu izdana prvostopenjska odločba v izpodbijani II. točki izreka odpravi in zadeva v tem delu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (II. točka izreka).

18. Sodišče dodaja, da je prizadeta stranka z odgovorom na tožbo sicer predložila dodatne dokaze (situativni prikaz gradbene situacije in prečni prerez deviacije D8-18) in na tej podlagi navajala določena konkretna dejstva, ki bi lahko bila pomembna za odločanje o zahtevah za prevzem preostalih nepremičnin. Ob tem pa ni obrazložila, zakaj tega ni storila že v postopku izdaje izpodbijanih odločb. Zato gre pri tem za novote, ki jih ob upoštevanju tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1 sodišče v tem upravnem sporu ne more upoštevati. Pri čemer pa pripominja, da ni ovire za njihovo upoštevanje v ponovnem upravnem postopku oziroma postopkih, če se bo prizadeta stranka tam nanje konkretno sklicevala in jih tudi predložila upravnemu organu. Ob tem sodišče še pojasnjuje, da je, kolikor bi bile v ponovnih postopkih ugotovljene (in nato ustrezno presojene) različne pomembne dejanske okoliščine glede njune uporabe nepremičnin pred razlastitvijo, odločitev o zahtevi prve tožnice in o zahtevi drugega tožnika lahko tudi različna.

19. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave (in izvajanja dokazov), in sicer na podlagi 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj tožnika v tožbi nista navajala novih dejstev in dokazov; novih dejstev oziroma novih dokazov, ki jih je v upravnem sporu navedla prizadeta stranka, pa sodišče, kot rečeno, glede na ZUS-1 ne more upoštevati.

K III. točki izreka:

20. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji in da je tožečo stranko (oba tožnika skupaj) v postopku zastopala pooblaščena odvetniška družba, v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika, tožeči stranki priznalo pavšalni znesek povračila stroškov tega upravnega spora v višini 285,00 EUR, ki se, ker je pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema tudi vse materialne stroške. Toženka mora tako tožeči stranki povrniti 347,70 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe. Od poteka skladno s 313. členom Zakona o pravdnem postopku (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Za tožbo plačano sodno takso bo tožeči stranki vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).