9. 12. 2019

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Vinka Krizmaniča, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Podjed, o. p. – d. o. o., Ljubljana, na seji 9. decembra 2019

odločil:

Sodba Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. ZSV 45/2016 z dne 6. 4. 2016 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Prekrškovni organ je zoper pritožnika izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 4. točki sedmega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 82/13 – uradno prečiščeno besedilo, 68/16, 54/17 in 69/17 – popr. – v nadaljevanju ZPrCP), ker naj bi na avtocestnem odseku, kjer je hitrost omejena na 100 km/h peljal mimo merilnika hitrosti s hitrostjo 153 km/h. S tem naj bi najvišjo dovoljeno hitrost prekoračil nad 40 do vključno 50 km/h. Prekrškovni organ je pritožniku izrekel globo v višini 250,00 EUR in 3 kazenske točke. Zoper plačilni nalog je pritožnik vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo.

2.Okrajno sodišče je v izpodbijani sodbi ocenilo, da storilčev zagovor, po katerem naj bi bil v kritičnem času sicer v vozilu, vendar ga naj ne bi vozil, ni prepričljiv, še bolj pa naj bi bil dokazno pomanjkljiv. Menilo je, da bi pritožnik glede te okoliščine moral v okviru vložene zahteve za sodno varstvo sodišču predočiti dokaz, ki bi izkazoval, da slednjega prekrška ni storil. Navajanje pritožnika, da je bil v vozilu le sopotnik, kar naj bi posledično pomenilo, da je voznik bil nekdo drug, naj bi po oceni sodišča pomenilo, da pritožnik zatrjuje alibi, za katerega pa naj dokaza ne bi predlagal.

3.Pritožnik trdi, da je v postopku o prekršku prišlo do kršitve njegovih pravic iz 27. člena ter druge in tretje alineje 29. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Meni, da gre v njegovi zadevi za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju iz tretjega odstavka 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS), in sicer za razjasnitev ustavnopravne dolžnosti sodišča, da v postopku z zahtevo za sodno varstvo neposredno zasliši kršitelja in izvede predlagane dokaze. Sodišču pritožnik očita, da ga v postopku ni zaslišalo in da ni izvedlo predlaganih dokazov, saj ni postavilo izvedenca, ki naj bi opravil prepoznavo po fotografiji. Pri tem naj sodišče ne bi obrazložilo, zakaj nobenega razbremenilnega dokaza ni izvedlo, pri čemer naj bi bili dokazni predlogi podani v zvezi s pravnoupoštevnim dejstvom – alibijem pritožnika. Pritožnik sodišču tudi očita, da je napravilo vnaprejšnjo in protispisno dokazno oceno s tem, ko je navedlo, da njegov zagovor ni prepričljiv, pri čemer naj mu sploh ne bi dalo možnosti, da bi se zagovarjal. Iz stališča sodišča naj bi izhajalo, da bi pritožnik glede te okoliščine moral v okviru vložene zahteve za sodno varstvo sodišču predložiti dokaz, ki bi izkazoval, da prekrška ni storil. Dokazov, ki bi potrdili njegov alibi, pa naj pritožnik ne bi priložil. S tako oceno naj bi sodišče popolnoma spregledalo navedbe pritožnika v zahtevi za sodno varstvo, v kateri naj bi navedel, da je bil v času storitve prekrška sovoznik in je v potrditev tega dejstva predlagal, naj ga sodišče zasliši in naj postavi izvedenca ustrezne stroke. S tem naj bi zadostil zahtevanemu trditvenemu bremenu, saj naj bi vzpostavil razumen dvom. Pritožnik meni, da bi sodišče moralo postopek zoper njega ustaviti. Po razumevanju pritožnika je sodišče od njega za vzpostavitev razumnega dvoma zahtevalo predložitev listinskih dokazov, kar naj bi pomenilo omejitev dokaznih sredstev in s tem poseg v njegovo pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave.

4.V postopku preizkusa ustavne pritožbe je senat Ustavnega sodišča vpogledal v spis prekrškovnega organa, Specializirane enote za nadzor prometa, Ljubljana, št. 5000000780074 in v spis Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. ZSV 45/2016.

5.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-548/16 z dne 18. 11. 2019 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo, ker je ocenil, da gre v konkretni zadevi prekrška za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (tretji odstavek 55.a člena ZUstS). O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena ZUstS obvestil Okrajno sodišče v Novi Gorici.

B.

6.Pritožnik med drugim trdi, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, saj ni postavilo izvedenca, ki naj bi opravil prepoznavo po fotografiji, in pritožnika ni zaslišalo. Svoje odločitve, da predlaganih razbremenilnih dokazov ne izvede, naj sodišče ne bi obrazložilo, pri čemer naj bi bili dokazni predlogi podani v zvezi s pravnoupoštevnim dejstvom – alibijem pritožnika. Iz navedb pritožnika izhaja, da zatrjuje kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave.

7.Ustavno sodišče se je do pomembnih ustavnopravnih vprašanj, kot jih izpostavlja pritožnik, že opredelilo. V primerih, ki so navedeni v nadaljevanju, je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo in jih vrnilo sodiščem v novo odločanje.

8.Do vprašanja, kdaj mora sodišče kršitelju v postopku o prekršku omogočiti, da izvaja dokaze v svojo korist (tretja alineja 29. člena Ustave), se je Ustavno sodišče med drugim opredelilo v odločbah št. Up-486/03 z dne 9. 7. 2004 (Uradni list RS, št. 83/04), št. Up-751/02 z dne 11. 11. 2004 (Uradni list RS, št. 131/04) in št. Up-3663/07 z dne 10. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 77/09, in OdlUS XVIII, 83).

9.V odločbi št. Up-887/14 z dne 20. 4. 2017 (Uradni list RS, št. 24/17) je Ustavno sodišče pojasnilo, da je ustavno pritožbo v zadevah prekrškov izjemoma sprejelo v obravnavo, da bi ponovno zagotovilo spoštovanje svojih odločb in ustavnih pravic obdolžencev v prekrškovnem postopku. Pri tem je poudarilo, da to ne pomeni, da bo Ustavno sodišče tudi v prihodnje obravnavalo prav vsako ustavno pritožbo, ki bi utemeljeno opozarjala na nespoštovanje ustavnosodnih precedensov na področju varstva človekovih pravic v prekrškovnih postopkih, in da ni naloga Ustavnega sodišča, da vedno znova opozarja na pomen obvezujočnosti svojih odločb in sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Da bi Ustavno sodišče zagotovilo spoštovanje 22. člena Ustave in s tem enako varstvo pravic vseh tistih pritožnikov, ki so ustavne pritožbe v zadevah prekrškov, v katerih gre za pomembna ustavnopravna vprašanja, do katerih se je Ustavno sodišče že opredelilo, vložili do dne, ko je Ustavno sodišče odločalo o zgoraj navedenih zadevah, to je do 20. 4. 2017, je meritorno odločilo tudi o ustavni pritožbi pritožnika.

10.Iz enakih razlogov, kot izhajajo iz odločb Ustavnega sodišča, navedenih v 8. točki obrazložitve, je bila pritožniku kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. Do dokaznega predloga pritožnika v zahtevi za sodno varstvo, naj sodišče postavi izvedenca ustrezne stroke, ki naj bi na podlagi analize fotografije merilnika hitrosti ugotovil, da pritožnik kritičnega dne ni bil voznik vozila, se sodišče sploh ni opredelilo. S táko zavrnitvijo dokaznega predloga, da se postavi izvedenec ustrezne stroke, ne da bi predhodno ocenilo njegovo materialnopravno upoštevnost oziroma primernost dokaznega sredstva, je sodišče, ki je pritožnikove dokazne predloge štelo kot uveljavljanje alibija, pritožniku že v naprej odreklo možnost, da z izvajanjem dokazov v svojo korist vpliva na izid postopka, in mu je s tem kršilo njegovo pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave. Prav tako se ni opredelilo do tega, zakaj zaslišanje pritožnika v upoštevnih okoliščinah ni potrebno. Zato je senat Ustavnega sodišča v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe. V novem odločanju bo moralo sodišče upoštevati stališča iz odločb Ustavnega sodišča in sodb ESČP ter pritožniku zagotoviti pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata Marko Šorli ter člana DDr. Klemen Jaklič in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejel soglasno.

Marko Šorli Predsednik senata

[1]Glej 7. točko obrazložitve v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-887/14.