Jedro

Za zaključek, da je tožnik za davčne namene rezident Republike Slovenije, zadostuje že ugotovitev, da ima tukaj svoje stalno prebivališče, ki mu je tudi neprestano na voljo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Davčnega urada Ptuj št. DT 4217-196/2008-30 (14012-00) z dne 30. 11. 2009 je bil tožnik kot zavezanec spoznan za rezidenta RS za davčne namene od 1. 1. 2005 dalje. Ob tem ga je davčni urad še zadolžil, da mu mora sporočiti vsako spremembo o dejstvih in okoliščinah, na podlagi katerih bi nastopili drugačni pogoji za ugotavljanje statusa rezidenta. V obrazložitvi prvostopni davčni organ pojasnjuje, da gre za ponovljen postopek. V nadaljevanju se najprej sklicuje na 4. člen Zakona o ratifikaciji sporazuma med RS in Zvezno Republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki od dohodka in premoženja – (BDEIDOD, MP-št. 22/06 - Uradni list RS, št. 129/2006, v nadaljevanju Sporazum). Prelomna pravila, ki jih sporazum razvršča v 2. odstavku v točkah od a do d, se v konkretnem primeru uporabljajo zaporedno, kar pomeni, da se pri določanju rezidentstva primarno presoja vprašanje, kje ima pritožnik stalno bivališče. Pri tem je treba poudariti, da pride v poštev vsaka oblika bivališča, hiše ali stanovanja, ki je v lasti ali najemu fizične osebe. Značilno je, da gre za stalno prebivališče, v tem smislu, da je osebi neprestano na voljo, ne pa samo za občasna bivanja. Takrat, ko je posameznik rezident dveh držav pogodbenic v skladu z njuno notranjo zakonodajo in se določa rezidentstvo samo v eni državi, je potrebno na podlagi dejstev in okoliščin posameznega primera presojati, v kateri državi je pogoj stalnega prebivališča oz. doma res izpolnjen. Kot sekundarni kriterij, ki se uporabi sicer šele, ko ni mogoče ugotoviti, kje ima oseba stalni dom, pa se uporabi kriterij središča vitalnih interesov osebe. Drugostopni organ je namreč v prvotnem postopku s svojo odločbo z dne 26. 8. 2009 ugotovil, da je potrebno primarno razjasniti vsa sporna dejstva, ki so relevantna za odločanje o statusu rezidentstva, kot izhajajo iz mednarodnega sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčenja med Slovenijo in Nemčijo. Zaradi ugotovitve dejanskega stanja je Davčni urad Ptuj izvedel obsežen dokazni postopek, v katerem je sestavil zapisnik z dne 30. 10. 2009. Nanj je zavezanec v postavljenem roku podal pisne pripombe. Te je v sodelovanju z zavezancem davčni urad obravnaval in sestavil dopolnilni zapisnik dne 21. 10. 2009. Pri tem je zaključil, da je zavezanec dejansko prisoten v RS že najmanj od leta 2005 dalje večino svojega časa. Prav tako je središče njegovih vitalnih interesov v RS. Sam ima v tej državi tesnejše osebne in ekonomske interese. Ugotovljeno je, da gre v RS za stalno prebivališče v tem smislu, da je to prebivališče zavezancu neprestano na voljo in je njegov stalni dom, ki ga dejansko uporablja večino dni v letu. Zato v Sloveniji ne gre za občasno bivanje, ki bi po potrebi bilo samo kratkotrajno. Zato je na podlagi predhodno navedenih ugotovitev in zaslišanjih prič v postopku, ki so sosedje zavezanca, ugotovil, da je slednji rezident RS od 1. 1. 2005 dalje. V skladu z določbo 25. člena Sporazuma pa lahko zavezanec, v kolikor se ne strinja s svojim rezidentskim statusom, sproži postopek skupnega dogovora držav pogodbenic. Glede na to, da se zavezanec smatra za rezidenta Republike Nemčije in želi dokazati, da je središče njegovih življenjskih interesov v Republiki Nemčiji, ima možnost podati predlog za postopek skupnega dogovora med državama, pri pristojnem organu v Republiki Nemčiji. Ne glede na to, pa do nadaljnjega zavezanec ostaja rezident Republike Slovenije.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT-499-21-284/2009-2 z dne 24. 6. 2010 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da iz podatkov v spisu izhaja, da pritožnik izpolnjuje kriterij rezidentstva po določbah 6. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2). Hkrati iz podatkov v spisu tudi izhaja, da ga tudi Nemčija šteje za svojega davčnega rezidenta. Kadar dve državi po določbah svoje notranje zakonodaje štejeta osebo za svojega rezidenta, je treba pri presoji uporabiti še prelomna pravila, vsebovana v Sporazumu. Prvostopni organ je v ponovljenem postopku utemeljeno status pritožnikovega rezidentstva presodil na podlagi določb mednarodne pogodbe, ki jo ima RS sklenjeno z Zvezno Republiko Nemčijo. Na njeni podlagi je navedel utemeljene razloge, zakaj je pritožnika mogoče šteti za rezidenta Slovenije. Po mnenju drugostopnega organa iz podatkov v spisu dovolj jasno izhaja, da je pritožnika že po prvem kriteriju, ki ga predvideva omenjeni Sporazum, mogoče šteti za rezidenta Slovenije. Izjave prič in druga dejstva, ki jih je prvostopni organ pridobil na podlagi ugotovitvenega postopka, potrjujejo, da pritožnik s soprogo živi v Sloveniji, na naslovu, kjer ima stalno prebivališče, ter ga tudi vzdržuje kot stalni dom. Pritožnik pa dokazil, ki bi dokazovala nasprotno, tj. da ima v ZRN urejen stalni dom, ni predložil. Tožnik v tožbi navaja naslednje: Če upravni organ meni, da ima tožnik stalno prebivališče tudi v Sloveniji, kar tožnik sicer odločno zanika, potem je dolžan upravni organ uporabiti tudi druge kriterije, predvsem ugotoviti, s katero državo ima tožnik tesnejše osebne in ekonomske odnose, tj. središče življenjskih interesov. To je za tožnika ZRN, kjer prejema pokojnino, kamor celo ZPIZ RS nakazuje del pokojnine, kjer živi sin, kjer je socialno in pokojninsko zavarovan, kjer koristi usluge zdravstvenega zavarovanja in ima registriran svoj osebni avtomobil, ter kjer plačuje vse davke in prispevke za socialno varnost. Omenjena dejstva vsekakor predstavljajo središče njegovih življenjskih interesov. Upravni interes tožene stranke, da želi spremeniti rezidentstvo tožnika, tožniku ni razumljiv. Tožnik iz Slovenije pomaga sinu pri urejanju pravnih zadev, pri gospodarjenju z nepremičninami, katere lastnik je sin, na naslovu ... v B. (RS). Sam ni lastnik nobenih nepremičnin v RS. Tožnik meni, da je odločitev sprejeta v nasprotju s Sporazumom. Upravni organ ni upošteval navedb tožnika in je zgolj verjel izpovedbam sosedov, katerih ocene, kje se tožnik pretežno giblje v spornem primeru, ne morejo imeti odločilne teže. Odločitev upravnega organa, da je središče življenjskih interesov tožnika Slovenija, je zato po mnenju tožnika v nasprotju z dejanskim stanjem in predloženimi dokazi in kot taka arbitrarna. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, njemu pa povrne nastale stroške upravnega spora.

Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je t.i. prelomna pravila v sporazumu upravni organ v danem primeru pravilno uporabil v tem smislu, da se pri določanju rezidentstva primarno presoja vprašanja, kje ima pritožnik stalno bivališče. V zvezi s slednjim je tako ugotovil, da je zavezanec slovenski državljan, ki se je rodil 17. 2. 1942 v kraju A. (RS), da ima edino stalno prebivališče prijavljeno v RS na naslovu ..., B., začasnega prebivališča pa v RS nima prijavljenega. Prav tako ni zabeležen začasen odhod iz RS. Na istem naslovu ima prijavljeno začasno prebivališče tudi njegova žena C.C., ki je tudi lastnica nepremičnine v deležu 1/1 in ima srbsko državljanstvo. Iz kontrolnih podatkov za odmero dohodnine je nadalje možno razbrati, da ima zavezanec v RS v letih od 2005 do 2008 dohodke iz zaposlitve, tj. pokojnino iz ZPIZ, dohodke od dobička iz kapitala, obresti in vrednostne papirje. Zavezanec v RS ni nikoli vlagal napovedi za odmero dohodnine ali kake druge napovedi, prav tako pooblaščenec na Davčnem uradu Ptuj ureja vse zadeve v zvezi z oddajanjem bivalnih prostorov v najem na naslovu ..., B., katerih lastnik je njegov sin D.D., ki prebiva v Republiki Nemčiji. V RS je imel tožnik odprt svoj TRR v času 2. 7. 2003 do 19. 11. 2008 pri banki E. Iz podatkov je mogoče razbrati, da je zavezanec opravljal storitve na banki vsak mesec v posameznem letu, včasih tudi do 10x na mesec. Tudi slednje potrjuje zavezančevo prisotnost v RS skozi celo leto za vsa omenjena leta. Tudi preko Policijske postaje Ptuj je bilo ugotovljeno, da zavezanec stanuje na naslovu ..., B., in so ga obravnavali v različnih zadevah, v letih 2005 do 2007. Prav tako je Davčni urad Ptuj v svoji dokumentaciji preverjal osebne vročitve dokumentov, ki so bili posredovani zavezancu v postopku ugotovitve rezidentskega statusa v različnih časovnih obdobjih. Ugotovil je, da noben dokument ni bil vrnjen zaradi zavezančeve odsotnosti iz RS. Vsak dokument mu je bil vročen takoj naslednji dan, ko je bil le-ta odposlan v posameznem davčnem letu od leta 2005 dalje. Prav tako je Davčni urad Ptuj od štirih sosedov zavezanca, ki stanujejo v njegovi neposredni bližini, pridobil pisne izjave o njegovem bivanju v RS. Izjavili so, da so zavezanca videli v RS približno vse dni v letu, tudi do 3x na dan, najmanj od leta 2005, ter zapusti RS samo nekaj dni na mesec, ko gre v Nemčijo k svojemu zdravniku ali z ženo odpotujeta v Srbijo ali krajši dopust. V tem času je zavezanec v letu 2006 in 2007 puščal ključe poštnega nabiralnika enemu od najemnikov, da so pobirali pošto. Prebivališče je zavezancu neprestano na voljo in je njegov stalni dom. Ob tako ugotovljeni dejanski in pravni situaciji je tudi po mnenju sodišča v danem primeru na mestu ugotovitev, da je tožnik za davčne namene rezident RS. Za naslednjo ugotovitev zadostuje že dejstvo, da ima tukaj svoje stalno prebivališče, ki mu je tudi neprestano na voljo. Dokazni postopek je pokazal, da ima tožnik v Sloveniji tudi središče svojih življenjskih interesov. Sodišče se zato z mnenjem tožnika, da je upravni organ odločil v nasprotju z dejanskim stanjem in predloženimi dokazi ter arbitrarno, ne more strinjati. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja davčni organ, kot tudi razlogi, s katerimi tožena stranka zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnila.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.