Jedro

Če je bilo lokacijsko dovoljenje izdano na ime več investitorjev, ki niso imeli skupnega pooblaščenca, sklep o dovolitvi obnove postopka ni postal izvršljiv, če ni bil pravilno vročen vsakemu investitorju. Upravni organ lahko v zvezi z upravnim sporom odpravi svojo odločbo le, če so izpolnjeni vsi kumulativno postavljeni pogoji iz 261. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora Republike Slovenije z dne 25.9.1992.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ občine je s sklepom z dne 24.3.1986 dovolil obnovo postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 95/7 ter naložil tožnikom kot investitorjem, da takoj ustavijo dela na gradnji stanovanjske hiše. S sklepom pod isto številko z dne 28.1.1992 je prvostopni upravni organ ugotovil, da je sklep z dne 24.3.1986 postal izvršljiv in je zato dovoljena njegova izvršba ter odredil način izvršbe.

Tožena stranka je najprej z odločbo z dne 20.7.1992 ugodila pritožbi tožnikov in sklep prvostopnega organa z dne 28.1.1992 odpravila. V tej odločbi tožena stranka ugotavlja, da vročitev sklepa prvostopnega organa o dovolitvi obnove postopka z dne 24.3.1986 ni bila opravljena pravilno v skladu z določbo 87. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju: ZUP). Zato ta sklep ni postal izvršljiv do vseh tožnikov, razen glede tožnice N.D. Zoper to odločbo tožene stranke je sosed tožnikov S.M. kot prizadeta stranka sprožil upravni spor, na kar je tožena stranka na podlagi določbe 261. člena ZUP dne 25.9.1992 izdala novo odločbo navedeno v izreku te sodbe (izpodbijana odločba). S to odločbo je tožena stranka odpravila svojo odločbo z dne 20.7.1992 in pritožbo tožnikov zoper sklep prvostopnega organa z dne 28.1.1992 zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da čeprav sklep prvostopnega organa z dne 24.3.1996 ni bil vročen vsem tožnikom, je tožena stranka po ponovni proučitvi zadeve ugotovila, da je navedeni sklep postal izvršljiv, ker da so tožniki vedeli za obnovo postopka. Kot razloge za ta svoj sklep tožena stranka navaja, da je treba upoštevati, da so tožniki zakonci in da je bil sklep vročen enemu od zakoncev v vseh treh primerih. Tudi iz zapisnika urbanističnega inšpektorja z dne 24.9.1991 o zaslišanju tožnika E.V. izhaja, da so tožniki vedeli za obnovo postopka. Sporni sklep z dne 24.3.1986 je bil izdan v ponovnem postopku, saj je že pred tem prvostopni organ dovolil obnovo postopka in ustavil dela s sklepom z dne 5.3.1984, vendar so se takrat tožniki zoper ta sklep pritožili, tožena stranka pa je tej pritožbi ugodila in prvostopni sklep odpravila. Tudi to dejstvo kaže na to, da so tožniki morali vedeti za obnovo postopka. Zato tožena stranka meni, da so tožbene navedbe S.M. utemeljene in da so podani pogoji po 261. členu ZUP za izdajo izpodbijane odločbe, ker da se s to odločbo ne kršijo pravice tožnikov.

Tožniki so zoper odločbo tožene stranke izdano po 261. členu ZUP in zoper odločbo tožene stranke z dne 6.10.1992 vložili eno tožbo, ki je na sodišču vpisana. Ker je predmet upravnega spora lahko le en upravni akt (1. odstavek 6. člena zakona o upravnih sporih) in se torej z eno tožbo ne more hkrati izpodbijati dveh upravnih aktov tožene stranke, je sodišče to tožbo štelo kot dve tožbi in zadevi razdružilo ter ju ločeno obravnavalo.

V tožbi tožniki navajajo, da so po izdanem lokacijskem dovoljenju prejeli gradbeno dovoljenje za predmetno stanovanjsko hišo - dvojčka. Objekt so gradili v dobri veri in v prepričanju, da imajo veljavno dovoljenje za gradnjo. Res, da se je šušljalo o obnovi postopka, vendar tako šušljanje ne more nikogar bremeniti, dokler mu odločba o obnovi postopka ni vročena. Tožnikom taka odločba ni bila vročena vse do 28.9.1992. Zgrešeno je stališče tožene stranke, da je dovolj vednost o določenem dejstvu ne pa tudi vročitev odločbe o obnovi postopka, s katero se prepoveduje nadaljnja gradnja hiše, ki se gradi na podlagi veljavnih dovoljenj. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo bistveno kršila upravni postopek in tudi sicer ni skladno z normalnim tekom upravnih postopkov, da je tožena stranka najprej njihovi pritožbi ugodila, nato pa svojo odločitev spremenila. Tožniki predlagajo razveljavitev izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so navedeni v tej odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

S.M. kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v spisih obstajajo vročilnice o tem, da je bil sklep prvostopnega organa o dovolitvi obnove postopka vročen tožnikom in da so tožniki v obnovljenem postopku ves čas aktivno sodelovali. Šele ko je bila v obnovljenem postopku za njih izdana neugodna odločba, so začeli trditi, da sklepa o obnovi postopka niso prejeli. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka lahko med upravnim sporom odpravi svojo odločbo, zoper katero je sprožen upravni spor le, če so izpolnjeni vsi v 261. členu ZUP kumulativno določeni pogoji. Eden od teh pogojev je, da so podani razlogi, iz katerih bi lahko v upravnem sporu sodišče odpravilo odločbo. Sodišče pa lahko dokončno odločbo upravnega organa odpravi v upravnem sporu, če je ta odločba nezakonita v formalnem ali materialnem pogledu (39. in 42. člen zakona o upravnih sporih).

Po mnenju sodišča ni pravilno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je sklep prvostopnega organa o dovolitvi obnove postopka z dne 24.3.1986 postal izvršljiv ne glede na to, da ni bil vročen vsem (6) tožnikom, ker da so vsi tožniki vedeli oziroma morali vedeti za obnovo postopka. V obravnavanem primeru je zoper sklep o dovolitvi obnove postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja dopustna pritožba (259. člen ZUP). Zato po 271. v zvezi z 270. členom ZUP ta sklep ni mogel postati izvršljiv, preden ni pretekel rok za pritožbo za vsakega od šestih tožnikov, saj bi pritožba vsakega od tožnikov pomenila oviro za izvršljivost sklepa. Rok za pritožbo pa se šteje za vsakega tožnika od dneva vročitve (2. odstavek 230. člena ZUP). Skladno z določbo 87. člena ZUP bi moral biti sklep o dovolitvi obnove postopka osebno vročen vsakemu od tožnikov oziroma bi prvostopni upravni organ lahko pri vročanju postopal po določbi 90. člena ZUP in določil enega od tožnikov za skupnega pooblaščenca za vročitve. Prvostopni organ ni spornega sklepa vročil vsakemu od tožnikov, niti ni postopil po določbi 90. člena ZUP. Iz podatkov spisov v tej upravni zadevi izhaja, da je bil sporni sklep vročen po treh vročilnicah, na vsaki sta navedena po dva tožnika (zakonca), pri čemer je mogoče le za tožnico N.D. ugotoviti, da je podpisala vročilnico. Glede na tako dejansko stanje sodišče meni, da je pravilno stališče, ki ga je tožena stranka zavzela v svoji odločbi z dne 20.7.1992 (in ki jo je odpravila z izpodbijano odločbo) - da vročitev sklepa o dovolitvi obnove postopka ni bila opravljena pravilno po določbah ZUP in zato ta sklep ni postal izvršljiv.

Po mnenju sodišča tudi ni sprejemljivo stališče tožene stranke, da z izpodbijano odločbo ni kršila pravic tožnikov (investitorjev). S kršitvijo pravic po 261. členu ZUP so mišljene procesne in druge pravice, ki jih je stranka pridobila v upravnem postopku. V obravnavanem primeru je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala v zvezi z upravnim sporom, ki ga je sprožila prizadeta stranka, ki ima v upravnem postopku nasprotne interese, kot jih imajo tožniki kot investitorji. Odločba tožene stranke z dne 20.7.1992 je bila izdana na pritožbo tožnikov in v njihovo korist. Izpodbijana odločba tožene stranke pa je bila izdana v škodo tožnikov. S to odločbo je sklep prvostopnega organa o dovolitvi izvršbe postal dokončen, s tem pa je posameznim tožnikom - za katere bi se v ponovnem postopku ugotovilo, da jim ni bil vročen sklep o dovolitvi obnove postopka - tudi odvzeta pravica pritožbe.

Iz navedenih razlogov, po presoji sodišča, tožena stranka ni imela zakonske podlage za izdajo izpodbijane odločbe. Zato je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena iz razloga po 3. točki 10. člena zakona o upravnih sporih tožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe navedenega zakona kot tudi določbe ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).