Jedro

Pred izdajo izpodbijanega sklepa R.J. res ni bil zaslišan, vendar pa zaslišanje ni obvezno, saj se po določilu 2.odst. 496.čl. ZKP zaslišanje storilca pred odločanjem opravi le v primeru, če je to potrebno in če njegovo stanje to dopušča.

Izrek

Zahteva zagovornika R.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom Temeljnega sodišča v Novi Gorici, enote v Novi Gorici, z dne 9.9.1992 je bil R.J. zaradi kaznivega dejanja poskusa umora po 1. odstavku 46. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZRS) v zvezi z 19. in 1. odstavkom 12. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZSFRJ) na podlagi 1. odstavka 63. člena KZ SFRJ izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.

Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sklepom z dne 27.5.1997 na podlagi 2. odstavka 64. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ) sklenilo, da je varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zoper R.J. še potreben. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 10.9.1997 pritožbo zagovornika R.J. zavrnilo kot neutemeljeno.

Okrožno sodišče v Novi Gorici je dne 22.12.1997 prejelo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik R.J. zoper navedeni pravnomočni sklep, ki je bila s spisom predložena Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije dne 11.10.1999. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik uvodoma navaja, da jo vlaga iz vseh razlogov iz 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga pa, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev, pri tem pa mu naloži, da pred novo odločitvijo odredi pregled R.J. v drugi zdravstveni ustanovi ter da tudi opravi neposredni razgovor z R.J., kot to predvideva zakon.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker zagovornik, čeprav zatrjuje kršitev materialnega zakona, ne pojasni, v čem naj bi bila ta kršitev podana, pač pa le oporeka zaključkom sodišča glede dejanskega stanja, torej uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

V času, ko je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, je veljalo določilo 1. odstavka 420. člena ZKP (to določilo je bilo z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZKP, ki je začel veljati dne 23.1.1999, spremenjeno), po katerem se je lahko vložila zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, v primerih, določenih v 1.,2. in 3. točki 420. člena ZKP. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ocenjevalo utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik R.J. sicer navaja, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, pri čemer očitno misli na kršitev kazenskega zakona. Kršitev kazenskega zakona pa je po določilu 372. člena ZKP podana, če je kazenski zakon prekršen glede vprašanj, navedenih v 1. do 6. točki navedenega člena. Zagovornik R.J. v obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti ne navaja nikakršne kršitve, ki bi pomenila kršitev kazenskega zakona. Vsebina njegove zahteve za varstvo zakonitosti je povsem enaka vsebini njegove pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 27.5.1997, odgovor na take njegove pritožbene navedbe pa je vsebovan v razlogih sklepa Višjega sodišča v Kopru z dne 10.9.1997. Tako torej tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti le oporeka ugotovitvam sodišča, da je še vedno potrebno psihiatrično zdravljenje in varstvo R.J. v zdravstvenem zavodu, ki temelji na mnenju psihiatra dr. J.F., predstojnika Psihiatrične bolnišnice v I., ter tudi na mnenju timske konference zdravnikov Psihiatrične bolnišnice v I. z dne 23.4.1997, torej zdravstvenega zavoda, v katerem se R.J. nahaja. Zagovornik R.J. v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočni sklep izključno iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti navedenega izrednega pravnega sredstva.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ni nastal nikakršen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bili podlaga za odločitev, da je psihiatrično zdravljenje in varstvo R.J. v zdravstvenem zavodu še vedno potrebno. Iz kazenskega spisa je razvidno, da je bilo s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 15.7.1999, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 15.9.1999 odločeno, da je varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zoper R.J. še potreben. Taka odločitev pa je bila sprejeta na podlagi mnenja, ki sta ga dne 21.6.1999 podala zdravnika Psihiatrične klinike L. - Kliničnega oddelka za mentalno zdravje - in sicer stalna sodna izvedenca psihiatrične stroke dr. M.R.M. in dr. D.Ž.

Glede navedbe zagovornika R.J. v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi bilo potrebno pred odločitvijo sodišča opraviti neposredni razgovor (verjetno zagovornik misli na zaslišanje) z R.J., pa je potrebno še pripomniti, da pred izdajo izpodbijanega sklepa R.J. sicer res ni bil zaslišan, vendar pa zaslišanje ni obvezno, saj se po določilu 2. odstavka 496. člena ZKP zaslišanje storilca pred odločanjem opravi le v primeru, če je to potrebno in če njegovo stanje to dopušča. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona in ker je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (425. člen ZKP).