Jedro

Tožnik je s predložitvijo obračunov davčnih odtegljajev zamujal kot zakoniti zastopnik gradbene družbe. Iz podatkov v spisu izhaja, da tožnik zaradi zamude pri predložitvi obračunov davčnih odtegljajev ni bil obravnavan zaradi prekrška. Prav tako iz spisovnih podatkov ni mogoče sklepati, da bi se naklepno ali iz malomarnosti izogibal predložitvi obračunov davčnih odtegljajev v predpisanih rokih. Vse navedeno pa pomeni, da za osebno krivdo tožnika v zvezi z nepravočasnim oddajanjem obračunov davčnih odtegljajev ne obstaja dovolj dokazov. Tako je preuranjen zaključek, da zaradi tožniku očitane kršitve davčnega predpisa obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-7444/2013-27 z dne 28. 8. 2013 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji (RS); odločil, da mora tožnik zapustiti RS v 15-dneh po dokončnosti te odločbe in odločil, da stroškov postopka ni bilo. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 10. 5. 2013 vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v RS iz razloga zaposlitve ali dela, v skladu z določbo 37. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Ugotavlja, da je tožnik direktor in lastnik družbe A. d.o.o. od 29. 3. 2000 dalje in je v delovnem razmerju pri navedenem delodajalcu od 30. 5. 2012 dalje in da je pred tem v RS prebival na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ter sklenjenega delovnega razmerja pri delodajalcu B. d.o.o. od 17. 6. 2010 do 25. 10. 2011, pri katerem je bil zaposlen kot direktor oz. zakoniti zastopnik družbe. Nadalje navaja, da je bil s strani davčnega organa obveščen, da tožnik kot zakoniti zastopnik obeh navedenih družb obračunov davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja-REK obrazci za navedena časovna obdobja ni predložil v predpisanih rokih, kar predstavlja kršitev po 36. točki prvega odstavka 397. člena Zakona o davčnem postopku. Opisana zamuda pri oddaji obračunov davčnih odtegljajev predstavlja razlog za domnevo, da se tožnik v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu RS. To pa po peti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 pomeni razlog za izdajo zavrnilne odločbe v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje. Tožniku je bila v postopku tudi dana možnost, da se izreče v zvezi z vsemi ugotovitvami, ki izhajajo iz predloženih listin. Tožniku je bilo že julija 2009 podaljšano dovoljenje za začasno prebivanje in nato tudi leta 2010 in 2011, vendar v nobenem od teh postopkov ni bilo odločeno na podlagi podatkov, posredovanih s strani pristojnega davčnega organa.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da tožnik kot direktor družb B. d.o.o. in A. d.o.o. davčnemu organu v določenih časovnih obdobjih ni pravočasno predložil obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja-REK obrazcev. To pa pomeni tudi davčni prekršek po 397. členu Zakona o davčnem postopku. To nadalje pomeni, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pri presoji, ali obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu, je treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti. V zakonski dikciji pete alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 je namreč podan neopredeljiv besedni pojem, ki ga je treba razlagati v zvezi z vsemi dejanskimi okoliščinami obravnavanega primera (tako tudi sodba Upravnega sodišča IV U 31/2012 z dne 19. 2. 2013). Ne zadošča, da tožena stranka le navede določeno okoliščino, zaradi katere meni, da so taki razlogi podani, temveč mora tudi tudi utemeljiti svojo odločitev. Zoper tožnika ni bila izdana nobena odločba o storitvi prekrška, pa tudi če bi bila izdana, slednja ne bi predstavljala podlage za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu. Splošno znano dejstvo je, da so se okoliščine poslovanja v gradbeništvu v letih 2011 in 2012 izjemno poslabšale. Družbi B. d.o.o. in A. d.o.o. pa sta gradbeni družbi. V kolikor je tožnik kot njun zakoniti zastopnik zamujal s predložitvijo obračunov davčnih odtegljajev, to ni bilo storjeno naklepno ali iz malomarnosti, temveč je to posledica trenutne gospodarske situacije. Razen tega je bilo tožniku dovoljenje za začasno prebivanje v RS prvič izdano že v mesecu juliju 2009, nato pa z novima odločbama podaljšano leta 2010 in 2011. Že v preteklih postopkih za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje pa je bila tožena stranka seznanjena o tem, da je bil tožnik zakoniti zastopnik družbe B. d.o.o., saj je zaposlitev v tej družbi predstavljala tudi podlago za tožnikovo prebivanje v RS. Tožena stranka je torej že v preteklih postopkih podaljšanja dovoljenja imela možnost vpogleda v evidence davčnega organa, zato se neutemeljeno sklicuje na to, da ji ta dejstva v preteklih postopkih niso bila znana. Zamuda pri oddajanju obračunov davčnih odtegljajev se v preteklih postopkih nikoli ni štela kot razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu. Tožena stranka tudi ni obrazložila, zakaj zamuda pri predložitvi obračunov davčnih odtegljajev predstavlja okoliščino, da se zaradi tega tožnik ne bo podrejal pravnemu redu. Tožnik pa si je v RS tudi ustvaril družino, saj ima ženo in dva otroka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo UE Ljubljana z dne 28. 8. 2013 odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je tožnik obračune davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja za določena časovna obdobja predložil po preteku predpisanega roka, kar predstavlja kršitev v skladu z Zakonom o davčnem postopku. Zato obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu, kar je že v odločbi z dne 13. 1. 2014 dovolj obrazložila. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Določba v času odločanja veljavnega 55. člena ZTuj-2 v prvem odstavku našteva razloge, iz katerih se dovoljenje za prebivanje tujcu v RS ne izda. Po 5. alineji citirane zakonske določbe, na katero sta svojo odločitev oprla tako prvostopenjski organ, kakor tudi tožena stranka, se med te razloge uvršča tudi domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Pri tej zakonsko določeni domnevi gre za nedoločen pravni pojem, ki mu je zato potrebno določiti vsebino, glede na namen zakonodajalca, izražen v zakonski normi. To pomeni, da je potrebno zakonsko določeno domnevo določiti v vsakem primeru posebej, glede na okoliščine vsakega posamičnega primera. Ocena razlogov za to domnevo je prepuščena upravnemu organu, ki odloča o izdaji dovoljenja za prebivanje.

Iz spisovnih podatkov kot nesporno izhaja, da je davčni organ prvostopenjski organ obvestil, da tožnik obračunov davčnih odtegljajev za navedena časovna obdobja in s tem plačila prispevkov ni predložil v predpisanih rokih. Na tej podlagi sta tako prvostopenjski organ, kakor tudi tožena stranka naredila zaključek, da to pomeni razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Po presoji sodišča pa je zaključek prvostopenjskega organa, kakor tudi tožene stranke, da zamuda pri predložitvi obračunov davčnih odtegljajev pomeni razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu, preuranjen. Kot navaja že tožnik v tožbi, je splošno znano dejstvo, da so se razmere v gradbeništvu zelo poslabšale. Tožnik pa je s predložitvijo obračunov davčnih odtegljajev zamujal kot zakoniti zastopnik gradbene družbe. Iz podatkov v spisu, kakor tudi iz tožbenih navedb, izhaja tudi, da tožnik zaradi zamude pri predložitvi obračunov davčnih odtegljajev ni bil obravnavan zaradi prekrška. Prav tako iz spisovnih podatkov, kot tudi iz tožbenih navedb, ni mogoče sklepati, da bi se tožnik naklepno ali iz malomarnosti izogibal predložitvi obračunov davčnih odtegljajev v predpisanih rokih. Vse navedeno pa po mnenju sodišča pomeni, da za osebno krivdo tožnika v zvezi z nepravočasnim oddajanjem obračunov davčnih odtegljajev ne obstaja dovolj dokazov.

Ker je torej po presoji sodišča preuranjen zaključek, da zaradi tožniku očitane kršitve davčnega predpisa obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, tudi izpodbijana odločitev po presoji sodišča ni pravilna.

Sodišče je izpodbijani akt odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ ugotoviti, ali je tožniku v zvezi z očitano mu kršitvijo davčnega predpisa mogoče očitati osebno krivdo.

Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo tudi, da mu mora tožena stranka, skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalen znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Določba drugega odstavka 3. člena Pravilnika določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Iz navedenih razlogov je sodišče tožniku priznalo znesek 285,00 EUR, povečan za 22 % DDV.