Jedro

Če je v družabniški pogodbi jasno določeno, da se nekaj vrača, če pride do prekinitve pogodbe pred potekom dogovorjenega roka, ni pomembno, ali je prišlo do prekinitve zaradi enostranskega ali sporazumnega razdrtja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da plača tožnici znesek 5,296.802,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.8.1998 dalje do plačila in pravdne stroške v znesku 206.511,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.1.1999 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka in sicer zoper njen zavrnilni del zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku tudi v njegovem zavrnilnem delu, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba navaja, da je po mnenju sodišča družabniška pogodba prenehala sporazumno, zato naj se vrednost know - how ne vrača. Že izrazlaslovje sodbe pa kaže na drugačno dejansko stanje, saj prvo sodišče uporablja izraz "razdrtje pogodbe", razen tega naj bi soglasje izhajalo iz soglasja k prenehanju delovnega razmerja, obračuna tožene stranke in delnega plačila. Nobena od teh okoliščin ne potrjuje sporazuma strank in ostaja dejstvo, da je tožena stranka razdrla pogodbo. Tožnica torej vztraja na tem, da pogodba ni sporazumno prenehala, zato je vseskozi tudi v predpravdnih razgovorih, zahtevala od tožene stranke povrnitev celotnega vložka v deležu 33 %, torej tudi vrednost know - how. Sodišče prve stopnje pa je zmotno ugotovilo, da je do prenehanja pogodbe prišlo sporazumno in zato je tudi zmotno štelo, da velja v razmerju med pogodbenima strankama odplačilo brez know - how, torej 12. čl. družabniške pogodbe. Sicer pa know - how, kot ga je opredelila pogodba, ne obsega knjigovodskih evidenc, kot je skušala predstaviti tožena stranka in je to povzelo tudi sodišče prve stopnje. Jasno je, da je knjigovodsko poslovanje tožena stranka hotela prilagoditi svojemu dosedanjemu, zato so to tudi izdelali njeni delavci. V tej smeri je tožnica zato ponovno predlagala zaslišanje priče V. M., vendar je sodišče tak predlog zavrnilo. Sicer pa se uspešnost know - how tudi ne pokaže v pol leta, kolikor je trajala pogodba, ampak v daljšem časovnem obdobju. Tožnica je prepričana, da je do tega tudi prišlo, saj tožena stranka še vedno opravlja to dejavnost. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe zaključilo, da tožnici ne gre revalorizano posojilo vključno s know - howvom in sicer za to ne, ker do tega ni upravičena ne samo zato, ker je tako določeno v 2. čl. aneksa k družabniški pogodbi med pravdnima strankama, pač pa tudi zato, ker je tožena stranka dokazala s svojimi pričami in predloženimi dokaznimi listinami, da s strani tožnice ta vložek ni bil uspešen. Tožnica ni posredovala know - how tako, da bi poslovalnica uspešno poslovala, ni pripravila ustreznih listin za vodenje evidenc blagajn prometa, kot to zahteva poslovanje tožene stranke, tako da so morali delavci tožene stranke to posebej pripraviti. Pritožbeno sodišče se strinja s temi razlogi, vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje povsem po nepotrebnem izvajalo dokazni postopek o tem, ali je prišlo do sporazumnega ali enostranskega razdrtja pogodbe kot tudi o tem, ali je bil know - how uspešen ali ne. Družabniška pogodba in aneks k njej sta povsem jasna. Družabniška pogodba v 2. odst. 12. čl. govori le o tem kako bo prva pogodbena stranka odplačala posojilo v primeru, da se pogodba prekine, aneks pa v 2. členu določa, da se v primeru, da se pogodba prekine pred potekom dogovorjenega roka iz 10. čl. družabniške pogodbe, odplača revalorizirano posojilo brez know - howa. Ne družabniška pogodba, ne aneks k njej ne vežeta vračanja posojila na enostransko oziroma na sporazumno razdrtje pogodbe. Aneks povsem jasno določa, da če pride do prekinitve pogodbe, se odplača posojilo brez know - howa. Sodišče prve stopnje je to pravilno ugotovilo, le da se je ukvarjalo še z drugimi vprašanji, kar pa na pravilnost sodbe ne vpliva, ampak odločitev sodišča prve stopnje le še dodatno podkrepi. Tudi pritožbeno sodišče namreč meni, da ne gre ne za obogatitev tožene stranke ne za prikrajšanje tožeče stranke in torej tudi ne za vračanje česarkoli v smislu 210. čl. ZOR, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pritožba, ki se ukvarja z vprašanjem sporazumne ali enostranske prekinitve pogodbe tako ne more imeti uspeha. Prav tako ni mogoče slediti pritožbi v tistem delu, ki govori o know - howu in zatrjuje, da ta ne obsega knjigovodskih evidenc. Ne glede na to kaj obsega, ali če ničesar ne obsega, je treba slediti nedvoumni določbi 2. čl. aneksa k družabniški pogodbi, po kateri revaloriziranega posojila za know - how v primeru prekinitve pogodbe pogodbena stranka ni dolžna vračati. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o stvari pravilno odločilo in da sodba ni obremenjena z uveljavljanima pritožbenima razlogoma, kot tudi ne s pritožbenim razlogom, na katerega pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP. Pritožbo je zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.