Jedro

Tožniku je med začasno nezmožnostjo za delo dne 23. 5. 2013 prenehalo delovno razmerje in s tem tudi obvezno zdravstveno zavarovanje na tej podlagi. Z uveljavitvijo ZUJF-a z dnem 31. 5. 2012 je ukinjena pravica brezposelne osebe do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo in s tem hkrati podlaga za ugotavljanje bolniškega staleža. V skladu z 2. odstavkom 34. člena ZZVZZ pa je zavarovancu, ki mu med trajanjem zadržanosti od dela preneha delovno razmerje, nadomestilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotovljeno še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja. Tožniku je zato začasno nezmožnost za delo zaradi poškodbe izven dela mogoče priznati le do 23. 6. 2013, to je še največ 30 dni po 23. 5. 2013, ko mu je prenehalo delovno razmerje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka delno spremeni in delno razveljavi, tako da celotno besedilo pravilno glasi: „Ugotovi se, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za poln delovni čas zaradi poškodbe izven dela tudi od 1. 4. 2013 do 23. 6. 2013.“ Tožba se v delu, ki se nanaša na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo še od 24. 6. 2013 do 11. 2. 2015, zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi stroškovni izrek sodne odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo prvostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 3. 2013 in drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 4. 2013 v delu, po katerem je tožnik od 1. 4. 2013 dalje zmožen za delo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnik od 1. 4. 2013 do 11. 2. 2015 začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi poškodbe izven dela (II. točka izreka). Toženo stranko je hkrati zavezalo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 454,45 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 23. 6. 2013 do 11. 2. 2015 zavrne oz. zavrže, stroškovni izrek pa spremeni in tožniku dosodi le 55,94 EUR stroškov postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da je sodišče napačno uporabilo Zakon za uravnoteženje javnih financ, ki je pričel veljati 31. 5. 2012 in z 90. členom črtal 4. odstavek 9. člena Zakona o urejanju trga dela. S tem je ukinjena pravica brezposelne osebe do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo. ZUJF nadalje v 227. členu sicer res določa, da se v primeru, če je bil postopek za uveljavljanje pravice pričet pred njegovo uveljavitvijo, dokonča po dosedanjih predpisih. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. Iz izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj namreč izhaja, da je bil tožnik od 12. 11. 2007 do 23. 5. 2013 v delovnem razmerju, kar pomeni da je ob uveljavitvi ZUJF-a imel status zaposlene osebe. Tako ne more pasti pod izjemo iz 227. člena ZUJF-a, saj okoliščina, da je bil neprekinjeno v bolniškem staležu pred njegovo uveljavitvijo, ni odločilna. Glede takšnega tolmačenja se sklicuje na sodno prakso pritožbenega sodišča v zadevi Psp 566/2013. Ker je tožniku 23. 5. 2013 prenehalo delovno razmerje in je bil zatem do 23. 11. 2013 uživalec nadomestila za brezposelnost ter iz tega naslova prijavljen v obvezno zavarovanje, je potrebno uporabiti 2. odstavek 34. člena Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Ta določa, da zavarovancu, ki med trajanjem zadržanosti od dela preneha delovno razmerje, nadomestilo pripada še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja. V konkretnem primeru je zato bolniški stalež mogoče priznati od 1. 4. 2013 do največ 23. 6. 2013. Po navedenem datumu več ni podlage za pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela, niti ni razlogov za njeno ugotavljanje. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 167/2011, v kateri je zavzeto stališče, da ni podlage za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo, v kolikor zavarovanec ni v delovnem razmerju, razen v primeru izjeme iz 9. člena ZUTD.

Glede stroškovne odločbe poudarja, da je tožnikov uspeh v predmetnem sporu lahko le delen, in sicer največ 12,31 odstoten ter predlaga, da se v skladu s 154. in 155. členom ZPP, dosojeni stroški znižajo na 55,94 EUR.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Ob preskusu izpodbijane II. točke izreka sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava, neutemeljeno ugodeno celotnemu ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku. Podana je tudi kršitve iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), ki vpliva na zakonitost sodbe v izpodbijanem delu, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. Ob dokaznemu zaključku, sprejetem na podlagi izpovedi izvedenca dr. A.A. na obravnavi 11. 2. 2015 (list. št. 50 v sodnem spisu), da je bil tožnik od 1. 4. 2013 dalje zaradi nevropatskih bolečin nezmožen za delo, ter ugotovitvi, da je bil že od 18. 9 2011 neprekinjeno v bolniškem staležu, je sodišče prve stopnje glede na druge relevantne okoliščine konkretnega primera, pri presoji zadeve napačno izhajalo iz 227. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012; v nadaljevanju ZUJF), ki velja od 31. 5. 2012 dalje. Navedeno določilo ZUJF-a sicer določa, da se postopki za priznanje pravice do denarnega nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ki so se začeli pred uveljavitvijo zakona, končajo po dotedanjih predpisih. Vendar v predmetni zadevi ne gre za tak primer.

6. Nobenega dvoma ni, da se je predsodni upravni postopek začel na predlog tožnikovega osebnega zdravnika dne 19. 3. 2013. Torej po uveljavitvi ZUJF-a. Že iz tega razloga 227. člen ZUJF-a ni uporabljiv. Hkrati je spregledano dejstvo, da je tožniku med začasno nezmožnostjo za delo, dne 23. 5. 2013 prenehalo delovno razmerje in s tem tudi obvezno zdravstveno zavarovanje na tej podlagi. Prav slednja okoliščina, ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pa je odločilnega pomena za pravilno materialnopravo presojo ugotovitvenega zahtevka o začasni nezmožnosti tožnika za delo zaradi poškodbe izven dela za celotno vtoževano obdobje. Torej tudi po prenehanju delovnega razmerja pa vse do 11. 2. 2015, kot je razsojeno v izpodbijani ugoditveni II. točki izreka sodbe.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je namreč dejansko podana v 90. členu ZUJF-a v zvezi z 2. odstavkom 34. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZZVZZ), kot pravilno poudarja pritožba. Z 90. členom ZUJF-a je črtan 4. odstavek 9. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010; v nadaljevanju ZUTD). Pomeni, da je z uveljavitvijo ZUJF-a z dnem 31. 5. 2012, ukinjena pravica brezposelne osebe do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo in s tem hkrati podlaga za ugotavljanje bolniškega staleža. Za primere, kot je obravnavani, je zato potrebno uporabiti tudi 2. odstavek 34. člena ZZVZZ, s katerim je zavarovancu, ki mu med trajanjem zadržanosti od dela preneha delovno razmerje, nadomestilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotovljeno še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja.

8. Ob uporabi materialnega prava v skladu s predhodnim stališčem, je tožniku začasno nezmožnost za delo zaradi poškodbe izven dela, mogoče dejansko priznati le do 23. 6. 2013. Torej še za največ 30 dni po 23. 5. 2013, ko mu je prenehalo delovno razmerje. Ker sodišče prve stopnje 2. odstavka 34. člena ZZVZZ ni uporabilo, pa bi ga v okoliščinah konkretnega primera moralo, je potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi. Na temelju 358. člena v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP, je potrebno izpodbijani del II. točke izreka spremeniti in razsoditi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela od 1. 4. 2013 do 23. 6. 2013. Za preostali del II. tč. izreka ugoditvene sodbe, ki se nanaša na obdobje od 24. 6. 2013 do 11. 2. 2015 je potrebno zaključiti, da ni procesne predpostavke za meritorno sojenje. Glede na to, da v primeru brezposelnosti že od 31. 5. 2012 ni zakonske podlage za denarno nadomestilo za začasno nezmožnost za delo zaradi poškodbe izven dela, ni niti temelja za ugotavljanje t.i. bolniškega staleža. V takšnih okoliščinah ni mogoče izkazati niti pravnega interesa oz. koristi iz 2. odstavka 181. člena ZPP, ki je predpostavka za vsebinsko sojenje o ugotovitvenih tožbah. Ker sodišče prve stopnje navedene določbe ZPP ni uporabilo, je prišlo do procesne kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki vpliva na zakonitost dela izpodbijane II. točke izreka ugoditvene sodbe. Pritožbi tožene stranke je zato v tej smeri potrebno ugoditi in na temelju 1. odstavka 351. člena ZPP, sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu razveljaviti ter tožbo na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe izven dela od 24. 6. 2013 do 11. 2. 2015, zavreči. 9. Kljub delno razveljavljeni prvostopenjski sodbi in delnem zavrženju tožbe iz spora o glavni stvari, pritožba tožene stranke zoper stroškovni izrek sodne odločbe, ni utemeljena. Izpodbijano stroškovno odločbo je potrebno potrditi ob uporabi 3. odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora ena stranka povrniti vse stroške nasprotni stranki, če ta ni uspela s sorazmernim majhnim delom, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Upoštevaje neizpodbijani ugoditveni del sodbe, ki je že pravnomočen, spremenjen ugotovitveni del sodbe in dejstvo, da z zavrženjem dela tožbe niso nastali nobeni posebni stroški, je podano prav slednje dejansko procesno stanje.

Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008), in zakonito priznalo 183,30 EUR nagrade za postopek, 169,20 EUR nagrade za narok, 20,00 EUR pavšalnih stroškov za PTT storitve, povečano za 22 % DDV, skupaj torej 454,45 EUR. Zaradi obrazloženega je ob uporabi 2. odstavka 365. člena ZPP, potrebno pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.