Jedro

Tožeča stranka je bila napotena na delo k uporabniku, vendar se na delo ni javila, prav tako tožene stranke (delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela drugemu uporabniku) o razlogih za svojo odsotnost ni obvestila. Iz tega razloga ji je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati in izplačati razliko v mesečni plači za obdobje od 3. 11. 2009 do 31. 12. 2009 v višini 1.079,61 EUR, na posamezne mesečne zneske plače za to obdobje obračunati in odvesti prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska plače dalje (vsakega 18. v mesecu) do plačila; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka).

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ter toženi stranki naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Navaja, da je protispisna navedba v sodbi, da se je tožeča stranka zglasila na delo v podjetju C. šele 5. 11. 2009. Dejansko se je pri naročniku zglasila že takoj, ko je bila napotena, to pa je 3. 11. 2010, vendar tega dne ni mogla začeti z delom, očitno zaradi slabe koordinacije med toženo stranko in podjetjem, kamor je bila napotena na delo, vendar brez krivde tožeče stranke. Prav zato ker tožeča stranka ni opravila zdravniškega pregleda pred nastopom dela, za kar bi morala poskrbeti tožena stranka (klavzula o sklenitvi pogodbe z odložnim pogojem je v tem primeru nedopustna, saj ni bilo razlogov, da se delavca ne napoti na zdravniški pregled pred nastopom dela), je tudi prišlo do nadaljnjih zapletov, ki so privedli do tega, da ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana. ZDR v 61. členu med drugim določa, da mora biti delavec z napotitvijo na delo k uporabniku obveščen o pogojih dela pri uporabniku. Tožena stranka kot posrednik tega tožeči stranki ni zagotovila, saj če bi to storila, ne bi prišlo do tega, da se je morala tožeča stranka sama znajti in se dogovarjati o nastopu dela. Do odpovedi s strani uporabnika je torej prišlo izključno po krivdi posrednika – tožene stranke. Priglaša pritožbene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve jasno izhaja, zakaj je prisodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožeča in tožena stranka dne 3. 11. 2009 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 3. 11. 2009 do 31. 12. 2009 za dela in naloge na delovnem mestu delavec I in dogovorili, da je pogodba sklenjena z odložnim pogojem, da je delavec zdravstveno sposoben za delo (kar se dokazuje z izdanim zdravniškim spričevalom), kakor izhaja iz 6. člena pogodbe o zaposlitvi (A1). Tožena stranka je (podjetje, ki posreduje zaposlitev) tožeči stranki izdala napotnico za zdravniški pregled dne 5. 11. 2009 (izpoved L.G. in S.S., list. št. 55, 56 in 58) in tožečo stranko tudi naročila na pregled pri specialistu za medicino dela, vendar tožeča stranka na pregled ni prišla. Šele ko je tožena stranka tožečo stranko opozorila, da mora na zdravniški pregled, je zdravniški pregled opravila dne 9. 11. 2009 in prejela zdravniško spričevalo z dne 10. 11. 2009. Tožeča stranka je dne 11. 11. 2009 prišla k toženi stranki z zdravniškim spričevalom, da izpolnjuje zdravstvene zahteve za delovno mesto delavec I z omejitvami (kontrola čez šest mesecev). Ker dela pri uporabniku C. ni bilo več (nepripravljenost uporabnika, da tožeča stranka zanj sploh opravlja kakršnokoli delo in neopravljen zdravniški pregled tožeče stranke, zaradi katerega so morali delavca nadomestiti z drugim), do dejanskega opravljanja dela pri uporabniku C. ni prišlo. Tožena stranka je zato s sklepom o napotitvi z dne 11. 11. 2009 napotila tožečo stranko na delo k uporabniku I. d.d., kjer bi opravljala delo kot čistilec na delovnem mestu delavec 1 (B4). To napotitev je tožeča stranka odklonila z obrazložitvijo, da bo šla na posvet k odvetniku in bo sporočila, kako se je odločila. Tožeča stranka je namreč menila, da je z novo ponudbo ponižana, ker so ji očitali, da je mamilaš in se s ponujenim novim delom ni strinjala. Tožeča stranka se ni več javila, na delo ni hodila ne k toženi stranki ne k uporabniku, zato ji je tožena stranka dne 17. 11. 2009 poslala pisno opozorilo, v katerem jo je pozvala, da preneha neupravičeno izostajati z dela in jo povabila na zagovor z dne 24. 11. 2009. Tožeča stranka je dne 23. 11. 2009 podala ugovor po pooblaščencu v pisni obliki (A4) in dne 3. 12. 2009 ji je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR zaradi neopravičene odsotnosti z dela od 11. 11. 2009 dalje. Ker se na delo več ni vrnila, ji je pravilno zaključila delovno razmerje s prvim dnem neopravičene odsotnosti (2. odstavek 111. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji).

Izredna odpoved tožeče stranke temelji na 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR (če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti). Pri tem se tožeči stranki očita, da od dne 11. 11. 2009 več kot pet dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti. V skladu s 1. odstavkom 34. člena ZDR, po katerem mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, to pomeni, da je delavec v primeru, če najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, delodajalca dolžan obvestiti o razlogih za svojo odsotnost. Iz dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka tožene stranke o svoji odsotnosti z dela ni obvestila in se na delo ni vrnila. Neopravičeni izostanek z dela sodi med resne razloge v zvezi z obnašanjem delavca, zaradi katerih delavcu lahko preneha delovno razmerje na pobudo delodajalca.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o slabi koordinaciji med toženo stranko in uporabnikom C. in da tožniku ni mogoče očitati krivde. Tožeča stranka je bila z dne 11. 11. 2009, ko je imela že opravljen zdravniški pregled (iz katerega izhaja, da je sposobna za delo) napotena na delo k uporabniku I. d.d., (B4), vendar se na delo ni javila, prav tako tožene stranke o razlogih za svojo odsotnost ni obvestila. Tožena stranka je zaposlitvena agencija, ki se ukvarja z dejavnostjo zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. ZDR v 57. členu določa, da delodajalec (konkretno tožena stranka) lahko v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu (uporabniku) in sklene s temi delavci pogodbo o zaposlitvi. Takšna pogodba o zaposlitvi se lahko sklene za določen ali nedoločen čas. ZDR v 60. členu določa, da se v pogodbi o zaposlitvi delavec in delodajalec dogovorita, da bo delavec opravljal delo pri drugih uporabnikih, na kraju in času, ki je določen z napotitvijo delavca na delo k uporabniku, pri čemer skladno z določili 2. odstavka 61. člena ZDR delodajalec in uporabnik pred začetkom dela delavca pri uporabniku, skleneta pisni dogovor, v katerem podrobneje določila medsebojne pravice in obveznosti ter pravice in obveznosti delavca in uporabnika. V skladu z dogovorom med delavcem in uporabnikom mora biti delavec z napotitvijo na delo k uporabniku pisno obveščen o pogojih dela pri uporabniku in pravicah ter obveznostih, ki so neposredno vezane na opravljanje dela, kar pa je tožena stranka storila s sklepom o napotitvi z dne 11. 11. 2009. Ker se tožeča stranka ni strinjala z napotitvijo k drugemu delodajalcu, bi morala prihajati na delo k toženi stranki ali nanjo nasloviti zahtevo da odpravi kršitev ali da izpolni svoje obveznosti, ne pa enostavno ne prihajati na delo. Pravilna je tako ugotovitev sodišča prve stopnje, da delavec, ki neopravičeno izostane z dela, krši ne samo pogodbeno obveznost, ampak tudi temeljno zakonsko obveznost, da opravlja delo v obsegu in na način, kot se je s pogodbo o zaposlitvi delodajalcu zavezal (31. člen ZDR).

Neopravičeno odsotnost tožeče stranke z dela od 11. 11. 2009 do 3. 12. 2009, ko je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker se tožeča stranka na delo več ni vrnila, o svoji odsotnosti z dela pa ni obvestila delodajalca, kaže odločenost tožeče stranke, da se na delo k toženi stranki ne vrne in izkazuje, da je izpolnjen tudi v 1. odstavku 110. člena ZDR predpisan pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s citirano določbo delavec ali delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni v tem zakonu (v konkretnem primeru iz 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR) in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Kot razlog, zaradi katerega ni mogoče nadaljevati pogodbenega odnosa do izteka odpovednega roka, tožena stranka utemeljeno uveljavlja, da glede na odnos tožeče stranke, ki ni želela delati pri uporabniku I. d.d., da je odšla z obljubo, da bo sporočila kako in kaj in se po odhodu tudi ni več javila k toženi stranki, ni mogoče pričakovati, da bi lahko s toženo stranko nadaljevala delovno razmerje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).