Jedro

Če delodajalec plač ne zniža skladno s kolektivno pogodbo, je delavec upravičen do plače v višini, kot jo določa kolektivna pogodba. Zakon o zajamčenih osebnih dohodkih in Zakon o finančnem poslovanju določata le vrstni red in minimalno višino izplačil, ne razveljavljata pa določb kolektivnih pogodb o višini plače. Dolg delodajalca do delavca ostaja, delodajalec lahko izplačuje le najprej minimalno plačo in nato v naslednjih vrstnih redih še razliko v plači. Terjatev delavca do delodajalca zaradi delodajalčeve nesolventnosti ne ugasne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati nadomestilo plač od 1.11.1992 do 31.5.1993 v neto znesku 63.956,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi razvidnimi iz izreka sodbe in od navedenih neto zneskov obračunati davke in prispevke v znesku 36.237,00 SIT in nakazati pristojnemu davčnemu uradu in zavodom, nadomestilo plače od 1.7.1993 do 30.4.1995 v neto znesku 686.925,43 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov, razvidnih iz sodbe sodišča prve stopnje in od teh zneskov obračunati davke in prispevke v znesku 316.663,57 SIT in nakazati pristojnemu davčnemu uradu in zavodom. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 84.996,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.12.1998 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen in tožniku naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka oz. podrejeno, da pritožbi tožene stranke v celoti ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila v spornem obdobju insolventna in da se je že od leta 1990 izvajal sanacijskih program, zato višjih plač od zajamčenih ni smela izplačevati. Opredeljuje pravne podlage za izplačevanje plač delavcem po omejitveni zakonodaji. Meni, da iz teh določb izhaja, da je v situaciji konstantne nesolventnosti, ko sama ni bila sposobna zagotoviti izplačevanja niti zajamčenih osebnih dohodkov, zahtevek tožnika do izplačila razlike plač po kolektivni pogodbi neutemeljen in da je uporabo kolektivne pogodbe izključil zakon. Tudi iz vsebine listin o manj izplačanih osebnih dohodkih je razvidno, da so bile listine izdane na podlagi 62. člena branžne kolektivne pogodbe le za uporabo v procesu lastninjenja. Sklicuje se tudi na Zakon o privatizaciji Slovenskih železarn d.d., ki v 4. členu določa, da bo tožeča stranka, kot notranja upravičenka pri lastninjenju svojih terjatev iz naslova premalo izplačanih plač, listine zamenjala za delnice, s tem pa bodo prenehale vse terjatve, ki jih vtožuje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90), ki ga je moralo pritožbeno sodišče uporabiti na podlagi določbe 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002), ker se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo novega ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal razliko v plači za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Temelj za odločitev v tem individualnem delovnem sporu je bil v pravnomočni sodni odločbi - sklepu Sodišča združenega dela v Celju, opr. št. S 150/93 z dne 15.4.1993, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna predlagatelja - sedanjega tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 16.11.1992 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osebnim dohodkom, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in odločba istega sodišča, opr. št. S 519/93, s katero je bil sklep disciplinske komisije z dne 6.11.1992 in sklep odbora za pritožbe z dne 5.5.1993 razveljavljen in je bila tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 13.5.1993 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmeja, vključno z izplačilom osebnega dohodka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospelosti vsakomesečnega osebnega dohodka dalje do plačila. Tako je sodišče v tem individualnem delovnem sporu odločalo le o višini osebnega dohodka tožnika. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z izdajo listin zaradi premalo izplačanih plač in sklicevanje na Zakon o privatizaciji Slovenskih železarn d.d. (ZPSZ - Ur. l. RS, št. 13/98) brezpredmetni, saj tožnik v tem sporu ni iztoževal izplačila listin za premalo izplačane plače, temveč plačilo plače za obdobje, ko mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

V zvezi z višino plače je sodišče prve stopnje izvajalo dokazni postopek in ugotovilo, da tožena stranka v tem obdobju ni izvedla postopka znižanja plač po določbah Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS, št. 39/93) niti po 62. členu Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 12/91). Zaradi navedenega je tožniku priznalo vtoževano neznižano plačo. Pritožbeno zavzemanje, da sodišče ni imelo pravne podlage za tako odločitev iz razloga, ker je bila tožena stranka takrat nesolventna in je izvajala sanacijski program in ni izplačevala višjih od zajamčenih plač, so neutemeljene. Zakon o zajamčenih osebnih dohodkih (Ur. l. RS, št. 48/90) in Zakon o finančnem poslovanju (Ur. l. RS, št. 42/90 in 4/91), na katere se sklicuje tožena stranka namreč določajo le vrstni red in minimalno višino izplačil, ne razveljavljajo pa določb kolektivnih pogodb o višini plače. Tako dolg delodajalca do delavca ostaja, le izplačuje lahko le najprej minimalno plačo in nato v naslednjih vrstnih redih še razliko v plači. Terjatev delavca do delodajalca zaradi delodajalčeve nesolventnosti ne ugasne. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek v celoti zavrniti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila