Jedro

Kaznivo dejanje ponarejanje denarja po 249.čl. KZ je sicer v poglavju kaznivih dejanj zoper gospodarstvo in je torej temeljni objekt kazenskopravnega varstva pri tem kaznivem dejanju gospodarstvo Republike Slovenije oz. njen monetarni sistem. Toda hkrati se s tem kaznivim dejanjem ogroža tudi varnost ljudi in njihovega premoženja. Ko namreč pride ponarejen denar v obtok kot pravi denar, je lahko vsaka oseba, ki pridobi tak denar, oškodovana na svojem premoženju, pri velikih zneskih ponarejenega denarja pa je lahko tudi ogrožena eksistenca teh oseb. Zato odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti pri kaznivem dejanju po 249.čl. KZ ni v nasprotju z Ustavo ob pogoju, da je podana tudi zahtevana sorazmernost, to je, da varnost drugih odtehta poseg v obdolženčevo pravico do svobode.

Izrek

Zahteve zagovornikov obdolženih B.M1., B.M2. in R.P. za varstvo zakonitosti se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenimi sklepi je priskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru zoper obdolžene B.M1., B.M2. in R.P., osumljene storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena v zvezi s 25. členom KZ, odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbe zagovornikov teh obdolžencev je senat istega sodišča zavrnil kot neutemeljene.

Zoper navedene pravnomočne sklepe o odreditvi pripora so zagovorniki obdolžencev vložili zahteve za varstvo zakonitosti s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijane sklepe razveljavi in pripor odpravi.

Zagovornik obd. B.M1. uveljavlja razloge iz 2. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi s 371. členom ZKP. Meni, da je sodišče s tem, ko ugotavlja, da je mogoče pripor odrediti tudi za kaznivo dejanje naperjeno proti gospodarstvu, nepravilno uporabilo določilo 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP. Obrazložitev sklepa o odreditvi pripora je nepopolna in ni v skladu z 20. členom Ustave ter s stališči, ki jih izrazilo Ustavno sodišče v več svojih odločbah glede obstoja realne nevarnosti, da bi obdolženci na prostost ponavljali kazniva dejanja in tudi ni podana potrebna sorazmernost med priporom in pravico do varnosti drgih. V konkretnem primeru ni šlo za intezivno delovanje obdolžencev pri prodaji ponarejenega denarja, saj se je na koncu izkazalo, da tega denarja sploh ni bilo. Zagovornica obd. B.M2. v zahtevi uveljavlja razloge iz 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Meni, da so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijanem sklepu sami s seboj v nasprotju, saj je enkrat govora, da je bil obd. M2. "vir", torej preskrbovalec ponarejenega denarja, drugič pa da nobeden od soobdolžencev ni dejanski vir ponarejenega denarja. Odreditev pripora se utemeljuje predvsem z veliko količino ponarejenega denarja (500 milijonov ITL), čeprav je iz podatkov spisa razvidno, da ni šlo za prodajo tega denarja, temveč da je soobdolženi F.Š. le "blefiral" z namenom, da bi v hišo zvabil obd. B.M2. in mu ukradel denar. Tudi ta zagovornica meni, da pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ni mogoče odrediti za kaznivo dejanje po 249. členu KZ, s katerim se ne ogroža varnost ljudi temveč gospodarstvo, in da je sodišče z odreditvijo pripora kršilo 20. člen Ustave. Trdi, da okoliščine, ki so navedene v izpodbijanem sklepu, kot so visoka stopnja organiziranosti obdolžencev, njihovo delovanje pri navideznih odkupih ter želja po hitrem in lagodnem pridobivanju materialnih koristi, niso takšne posebne okoliščine, ki bi opravičevale obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Posebej še uveljavlja kršitev 25. člena Ustave, ki jo utemeljuje s tem, da je v pritožbi navedla, da obdolženčeva nekaznovanost, njegovo premoženjsko stanje, dejstvo, da je bilo pri njem opravljenih več hišnih preiskav pa niso bili najdeni ponarejeni bankovci ter obdolženčeva osveščenost, da se nad njim izvajajo "posebni ukrepi", pomenijo okoliščine, ki ne govorijo za obstoj ponovitvene nevarnosti. Senat pa zavrnitev teh pritožbenih navedb, razen glede premoženjskega stanja, sploh ni obrazložil, zaradi česar obdolženec nima možnosti, da jih uspešno ugovarja v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obd. R.P. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki se kažejo "v presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in protispisnosti razlogov za obstoj tega pripornega razloga". Meni, da obdolženčeva brezposelnost ne more biti razlog za odreditev pripora. Obdolženci naj bi v več kot polletnem organiziranem poslovanju tajnemu sodelavcu prodali le enkrat 100 in drugič 50 bankovcev po 100.000 LIT. Trditev, da so se pripravljali tudi na prodajo 500.000.000 LIT pa je protispisna, saj tega ponarejenega denarja sploh ni bilo, kar se ugotavlja tudi v sklepu o preiskavi. Ker tega denarja ni bilo, tudi ni bilo in ni moglo biti nobenega poskusa prodaje 400.000.000 ali 500.000.000 LIT. Odreditev pripora ne temelji na zatrjevanem pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti, ki ni podana, temveč na drugih zakonu tujih razlogov. Če bi obstajala še tako majhna možnost, da bi obdolženec na prostosti z dejanji nadaljeval, bi bil puščen na prostosti, da bi na ta način organi pregona prišli do dobavitelja in tiskarja ponarejenega denarja.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, menil, da so vse vložene zahteve za varstvo zakonitosti neutemeljene. Zagovorniki oporekajo dejanske zaključke sodišča v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti.

Navajajo, da je bilo z odreditvijo pripora kršeno načelo sorazmernosti in da odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma, da so ti protispisni. Vse te ugovore so uveljavljali že v pritožbah, ki jih je senat argumentirano zavrnil. Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

V sklepu o odreditvi pripora je obrazloženo, za katero kaznivo dejanje obstaja utemljen sum, da so ga storili obdolženci. S kasnejšim sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Kopru z dne 7.7.1998 pa je bila zoper obdolžene B.M1., B.M2., R.P. in M.Ž. tudi uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma, da so kot sostorilci storili (na način, ki je podrobneje opisan v tem sklepu) nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena v zvezi s 25. členom KZ, pri čemer je eno dejanje, pri katerem naj bi šlo za dogovor o prodaji ponarejenih 500.000.000 ITL, ostalo pri poskusu (22. člen KZ). Podana je torej osnovna procesna predpostavka za odreditev pripora - obstoj utemeljenega suma, da so obdolženci storili določeno kaznivo dejanje. Ker je predmet vloženih zahtev le presoja zakonitosti odrejenega pripora, se Vrhovno sodišče ni spuščalo v oceno, ali dejanje obdolžencev (ob dejstvu, da so obdolženci in navidezni kupec vedeli, da gre za ponarejen denar) pomeni "spravljanje ponarejenega denarja v obtok", torej kaznivo dejanje po 1. odstavku 249. člena KZ, kot je pravno opredeljeno v sklepu o preiskavi ali pa gre za kaznivo dejanje iz 2. odstavka 249. člena KZ, da so obdolženci "preskrbeli (oziroma poskusili preskrbeti) ponarejen denar z namenom, da bi ga spravili v obtok kot pravega". Toda sama pravna opredelitev obdolžencem očitanih dejanj za obstoj pripornega razloga ni relevantna.

Stališče v zahtevah zagovornikov obd. B.M1. in B.M2., da odreditev pripora pri kaznivem dejanju zoper gospodarstvo ni v skladu z 20. členom Ustave, po presoji Vrhovnega sodišča ni pravilno. Po določbi 1. odstavka 20. člena Ustave se sme pripor odrediti, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavno sodišče je v več svojih odločbah (npr. št. U-I-18/93, Up 75/95 in druge) sprejelo stališče, da se ustavna sintagma "varnost ljudi" ne nanaša samo na neposredno ogrožanje varnosti ljudi, saj bi bilo težko govoriti o varnosti ljudi, če bi država ljudem v praksi zagotavljala le varnost pred napadi na življenje, ne pa tudi varnosti pred napadi na druge objekte kazenskopravnega varstva (na primer premoženje ljudi). Kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 249. členu KZ je sicer v poglavju kaznivih dejanj zoper gospodarstvo in je torej temeljni objekt kazenskopravnega varstva pri tem kaznivem dejanju gospodarstvo Republike Slovenije oziroma njen monetarni sistem. Toda hkrati se s tem kaznivim dejanjem ogroža tudi varnost ljudi in njihovega premoženja. Ko namreč pride ponarejen denar v obtok kot pravi denar, je lahko vsaka oseba, ki pridobi tak denar, oškodovana na svojem premoženju, pri velikih zneskih ponarejenega denarja pa je lahko tudi ogrožena eksistenca teh oseb. Zato odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti pri kaznivem dejanju po 249. členu KZ, ni v nasprotju z Ustavo, ob pogoju, da je podana tudi zahtevana sorazmernost, to je, da varnost drugih odtehta poseg v obdolženčevo pravico do svobode. Glede na obsežnost kriminalnih dejanj in zneskov ponarejenega denarja, ki so jih obdolženci prodali oziroma poskusili prodati, se Vrhovno sodišče strinja z oceno v izpodbijanem sklepu, da pripor v obravnavanem primeru ni nesorazmeren ukrep.

Ocena o obstoju ponovitvene nevarnosti temelji v izpodbijanem sklepu na več konkretno navedenih objektivnih in subjektivnih okoliščinah, kot so: dalj časa trajajoča dejanja vseh obdolžencev, zneski ponarejenega denarja, ki so jih obdolženci prodali oziroma poskusili prodati, da je šlo za dobro organizirano združbo, ki temelji na dobri organizaciji in medsebojnem zaupanju ter želja obdolžencev po hitrem in lagodnem pridobivanju materialnih koristi. Ko je govora o obsegu kriminalne dejavnosti obdolžencev, se izpodbijani sklep ne sklicuje samo na dejanja, ki so predmet tega kazenskega postopka temveč tudi na dve kazenski ovadbi, ki sta bili zaradi istovrstnega kaznivega dejanja v letu 1998 podani zoper obdolžence drugim okrožnim državnim tožilstvom (v Novem mestu in Ljubljani) - torej, da so obdolženci delovali na širšem območju države. Na podlagi vseh teh konkretnih okoliščin je tudi, po oceni Vrhovnega sodišča, verjetnost ponovitve kaznivega dejanja izkazana. Zato niso utemeljene trditve zagovornikov o nepravilni uporabi 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP.

Tudi niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jih uveljavljajo (izrecno ali po vsebini) vsi zagovorniki. Obrazložitev pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. S tem, ko je v sklepu navedeno, da je obd. B.M2. "vir", torej preskrbovalec ponarejenega denarja in hkrati, da nobeden od obdolžencev ni "dejanski vir" ponarejenega denarja, ni precejšnjega nasporotja o kakšnem odločilnem dejstvu. Pri kaznivem dejanju ponarejanja denarja je lahko udeleženo veliko število oseb, ki imajo v mreži od tiskarjev do zadnjih razpečevalcev zelo različne vloge "vira". Prav tako ni podana zatrjevana protispisnost v tem, ko se v sklepu navaja, da so se obdolženci pripravljali na prodajo ogromne količine ponarejenega denarja in hkrati ugotavlja, da teh ponarejenih lir (500 milijonov) sploh ni bilo. V konkretnem primeru gre namreč za očitek nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejenega denarja, pri čemer je eno dejanje v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja ostalo pri poskusu.

Zunajobravnavni senat je obrazložil svojo oceno o obstoju realne in konkretne nevarnosti, da bi obdolženci na prostosti ponovili kaznivo dejanje. Če pri tem ni izrecno omenil vseh pritožbenih navedb zagovornice obd. B.M2., ki je menila, da ponovitvena nevarnost ni podana, ne gre za tako pomanjkljivo obrazložitev, ki bi temu obdolžencu onemogočala vložitev (izrednega) pravnega sredstva. Zato v zahtevi uveljavljena kršitev 25. člena Ustave oziroma 8. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ni podana.

Po povedanem je Vrhovno sodišče ocenilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve Ustave in določb ZKP niso podane, zato je vse zahteve zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).