Jedro

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da mora upravni organ pri ugotavljanju dejanskega stanja uporabiti načelo proste presoje dokazov, ki pomeni, da pri presoji, ali je podano oziroma resnično neko dejstvo, ni omejen in vezan na nobena posebna formalna dokazna pravila ali pogoje, ob katerih bi moral šteti neko dejstvo za dokazano. Skladno z navedenim je tožena stranka neutemeljeno presodila, da je v obravnavanem primeru, pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja neprekinjenega življenja tožnika v RS (pri roditelju vsaj eno leto pred vložitvijo vloge), treba upoštevati le podatke o odsotnosti, ki izhajajo iz fotokopije njegovega potnega lista. Po oceni sodišča bi tožena stranka morala v svojo presojo v skladu z dopustno razlago nedoločenega pravnega pojma pogoja neprekinjenega življenja v RS (17. točka obrazložitve te sodbe) vključiti tudi tožnikovo izjavo in navezujočo predloženo listino (izpisek TRR) ter za ugotovitev resničnega dejanskega stanja, skladno z 8. členom ZUP, po potrebi izvesti še dodatne dokaze.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-680/2020/7 (1323-03) z dne 4. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijane odločbe_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana št. 213-304/2019-16 z dne 6. 2. 2020 (1. točka izreka) in ni ugodila tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (2. točka izreka). Ugotovila je še, da v postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je uvodoma razvidno, da je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju UE) z navedeno odločbo odločila, da bo tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju državljanstvo) na podlagi drugega odstavka 14. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS), če bo tožena stranka podala soglasje k tej odločbi. Tožena stranka je v revizijskem postopku presodila, da je UE nepopolno ugotovila dejansko stanje glede izpolnjevanja pogoja neprekinjenega življenja tožnika v RS, zato je v skladu s pooblastilom iz 27.c člena ZDRS z izpodbijano odločbo odpravila navedeno pomanjkljivost. 3. Tožena stranka je najprej pojasnila, da se v zvezi z ugotavljanjem izpolnjevanja pogoja neprekinjenega življenja poleg meril iz drugega odstavka 14. člena ZDRS upoštevajo tudi merila iz 2. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva RS v postopku naturalizacije (v nadaljevanju Uredba). Nato je ugotovila, da je zakoniti zastopnik tožnika, ki je bil v času vložitve vloge mladoleten, vlogo za sprejem v državljanstvo vložil dne 18. 3. 2019. UE je za namen presoje navedenega pogoja po uradni dolžnosti pridobila podatke o tožnikovi prisotnosti v šoli, fotokopijo potnega lista in izjavo zakonitega zastopnika o tožnikovi odsotnosti.

4. V nadaljevanju je tožena stranka izpostavila, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil v srednjo šolo vključen v letu 2017/2018. Na podlagi listinskega dokazila, in sicer vstopno izstopnih žigov v tožnikovem potnem listu je tožena stranka ugotovila, da je bil v obdobju enega leta pred vložitvijo vloge (18. 3. 2018 - 18. 3. 2019) odsoten iz Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) več kot šestdeset dni1. V zvezi s tem je poudarila, da več kot šestdeset dnevna odsotnost na letni ravni vpliva na prekinitev življenja v RS. Z ugotovljenim dejanskim stanjem, da ni bil izpolnjen pogoj neprekinjenega življenja v RS v trajanju vsaj enega leta pred vložitvijo zahteve, je tožena stranka seznanila zakonitega zastopnika tožnika, ki se o tem v postavljenem roku ni izjasnil. Dne 6. 7. 2020 pa je toženi stranki po elektronski pošti posredoval fotokopijo potnega lista tožnika, izpis prometa na tožnikovem transakcijskem računu (v nadaljevanju TRR), iz katerega je razvidno, da je bil 31. 7. 2018 opravljen dvig gotovine na bankomatu v Ljubljani ter izjavo tožnika in njegove sestre.

5. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tudi povzela vsebino tožnikove izjave z dne 6. 7. 2020, v kateri je navedel, da so njegove dejanske odsotnosti od 18. 3. 2018 do 18. 3. 2019, ki jih je datumsko opredelil, drugačne od ugotovljenih. V tem obdobju iz RS v Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BIH) ni šel samo trikrat, saj je tolikokrat šel tja samo v mesecu aprilu 2018. RS je zapustil šestkrat ali sedemkrat, pri tem pa nikoli ni bil odsoten za več kot petnajst dni v enem potovanju, zagotovo pa je bil odsoten iz RS le sedeminpetdeset dni. Tožena stranka je povzela tudi izjavo tožnikove sestre z dne 6. 7. 2020, iz katere je razvidno, da je bil v obdobju od 22. 6. 2018 do 2. 9. 2018 (v obdobju poletnih šolskih počitnic) pri njej na obisku dva tedna in da je v času šolanja šel v BIH samo za vikend.

6. Na podlagi posredovanih dokazov je ugotovila, da je sporno le obdobje tožnikove odsotnosti med 22. 6. 2018 in 2. 9. 2018 in presojala, ali je tožnik (po zakonitem zastopniku) uspel dokazati okoliščine, ki bi pritrdile njegovim v izjavi opredeljenim odsotnostim. Izpostavila je, da dokazna pravila v upravnem postopku dokazovanje z izjavo stranke dopuščajo le, če za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov. V zvezi s tem je poudarila, da verjetno obstajajo listinska dokazila, ki bi tožnikove natančno opredeljene odsotnosti potrdila, a je tožnikov zakoniti zastopnik kljub temu kot listinski dokaz za dokazovanje dejstva, da je bil tožnik v tem obdobju prisoten v RS, predložil le izpisek TRR tožnika. Ob tem je tožena stranka ugotovila, da tožnikove trditve niso bile dokazno podprte z žigi v njegovem potnem listu. Ker tudi izjava tožnikove sestre, s katero je največkrat potoval v BIH, ni bila podprta z nobenimi listinskimi dokazi in je bila po oceni tožene stranke sama s seboj v nasprotju in nenatančna, je upoštevala podatke o tožnikovi odsotnosti iz RS, ki izhajajo iz fotokopije njegovega potnega lista oziroma vstopnih in izstopnih žigov, skladno s katerimi je tožnik izstopil iz RS 22. 6. 2018 in vstopil 2. 9. 2018 (odsotnost enainsedemdeset dni). Navedeno se po presoji tožene stranke sklada tudi z izjavo očeta z dne 11. 6. 2019 iz katere izhaja, da je tožnik počitnice preživljal v BIH, zato ni mogoče sklepati, da je tožnik med v šolskem letu 2017/2018 med poletnimi šolskimi počitnicami dejansko bil v RS.

7. Glede na to, da zakoniti zastopnik tožnika ni uspel dokazati okoliščin, ki kažejo na to, da bi bil tožnik v obdobju med 18. 3. 2018 in 18. 3. 2019 odsoten iz RS manj kot šestdeset dni s takšno stopnjo verjetnosti, da bi bili razlogi, ki govorijo v prid obstoju tega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njemu, tožena stranka njegovi vlogi za sprejem tožnika v državljanstvo RS ni ugodila.

_Povzetek tožbenih navedb_

8. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da jo sodišče odpravi in ohrani v veljavi odločbo UE, podrejeno pa vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške postopka v upravnem sporu.

9. Iz tožbenih navedb je uvodoma razvidno, da sta UE in tožena stranka prekoračili rok za odločitev. Zato sta bili kršeni tožnikovi pravici do enakega varstva iz 22. člena in do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

10. Tožnik nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, do katere je prišla le na podlagi opremljenosti njegovega potnega lista z vstopnimi in izstopnimi žigi, in sicer da je bil v obdobju od 22. 6. 2018 do 2. 9. 2018 odsoten iz RS enainsedemdeset dni. Poudarja, da je splošno znano, da mejni policisti Republike Hrvaške (v nadaljevanju Hrvaške) potnih listov ne opremljajo z žigi ob vsakem prehodu meje. Tožnik zato pripominja, da zagotovo ni tujca z urejenim dovoljenjem za prebivanje v RS, ki bi imel evidentirane vse prehode hrvaške meje. Ponavlja svoje navedbe podane v izjavi z dne 6. 7. 2020 in poudarja, da je takrat po svojem najboljšem vedenju specificiral vse svoje maksimalne odsotnosti iz RS. V zvezi s tem tožnik izpostavlja, da je toženi stranki predložil izpis prometa na njegovem TRR (listinski dokaz), iz katerega nedvoumno izhaja, da je 31. 7. 2018 opravljal transakcije v Ljubljani, zato takrat ni mogel biti odsoten iz RS. Sam namreč najbolje pozna svoje odsotnosti, ki jih je podprl z navedenim listinskim dokazom in izjavo sestre z dne 6. 7. 2020, ki ni sama s seboj v nasprotju. Pojasnjuje, da se očetova izjava z dne 11. 6. 2019, da tožnik vse šolske počitnice preživlja v BIH, nanaša na obdobje pred preselitvijo v RS, za lansko poletje pa tožnik poudarja, da je oče navedel, da ga je tožnik preživel v Ljubljani, ker prvega letnika ni uspešno zaključil (šolsko leto 2017/2018).

_Povzetek odgovora na tožbo_

11. V odgovoru na tožbo tožena stranka poudarja, da je izpodbijana odločba, glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, pravilna in zakonita. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

**K I. točki izreka:**

12. Tožba je utemeljena.

13. Med strankama ni sporno, da (1) je bil tožnik v času vložitve vloge zakonitega zastopnika (očeta) za sprejem v državljanstvo mladoleten, da (2) od leta 2017 živi skupaj z očetom na naslovu ..., da (3) se je v letu 2017/2018 vpisal v prvi letnik srednje šole in da (4) se je v letu 2018/2019 ponovno redno vpisal v prvi letnik srednje šole. Sporno pa je vprašanje, ali je bil tožnik v obdobju med 18. 3. 2018 in 18. 3. 2019 odsoten iz RS več kot šestdeset dni (predvsem v obdobju med 22. 6. 2018 do 2. 9. 2018), torej ali je izpolnjen pogoj neprekinjenega življenja v RS z roditeljem, v trajanju vsaj enega leta pred vložitvijo vloge.

14. ZDRS v drugem odstavku 14. člena določa, da če eden od staršev pridobi državljanstvo RS z naturalizacijo, ga pridobi tudi njegov otrok, ki še ni star osemnajst let, če ta roditelj za to zaprosi in če otrok živi z njim v RS neprekinjeno eno leto pred vložitvijo prošnje ter ima urejen status tujca. Uredba (med drugim) določa merila za ugotavljanje pogoja dejanskega življenja2. V 2. členu3 predpisuje primere, ki predstavljajo prekinitev dejanskega življenja iz 14. člena ZDRS, pri tem iz šeste alineje prvega odstavka 2. člena izhaja, da se kot prekinitev dejanskega življenja šteje večkratna krajša odsotnost, ki v enem letu presega šestdeset dni.

15. Ob takih izhodiščih je pojem neprekinjenega življenja (v RS pri roditelju vsaj eno leto pred vložitvijo vloge) nedoločen pravni pojem.4 Taki pravni pojmi na področju upravnega prava so po svoji pravni naravi oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec upravi prepusti vsebinsko opredelitev pomena omenjenega pojma. Sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno lahko poseže samo, če je pri tem uprava prestopila meje dovoljenega, torej prekoračila zakonski okvir razlage nedoločenega pravnega pojma.5

16. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da mora upravni organ pri ugotavljanju dejanskega stanja uporabiti načelo proste presoje dokazov, ki pomeni, da pri presoji, ali je podano oziroma resnično neko dejstvo, ni omejen in vezan na nobena posebna formalna dokazna pravila ali pogoje, ob katerih bi moral šteti neko dejstvo za dokazano.6 V skladu z drugim odstavkom 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru. Omejevanje možnosti dokazovanja določene vrste dejstev je namreč poseg v ustavno določbo o enakem varstvu pravic strank v vseh postopkih pred državnimi organi (22. člen Ustave), zato je omejevanje možnosti dokazovanja določenih dejstev zgolj na določene vrste dokazov mogoče le na podlagi zakona, če je tak poseg ustavno dopusten, torej skladen z načelom sorazmernosti, kar pomeni tri pogoje za dopustnost takih omejitev ali posegov (nujnost, primernost in sorazmernost v ožjem smislu).7 Če se ista okoliščina dokazuje npr. z listinami, pričami in drugimi dokazili, imajo vse vrste dokaznih sredstev po zakonu enako moč.8 To pomeni, da se pogoj neprekinjenega življenja v obravnavani zadevi ne more dokazovati le z listinskimi dokazi in so relevantne tudi izjave prič. Poleg tega je treba v skladu z 8. členom ZUP ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.9

17. Skladno z navedenim je tožena stranka neutemeljeno presodila, da je v obravnavanem primeru, pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja neprekinjenega življenja tožnika v RS (pri roditelju vsaj eno leto pred vložitvijo vloge), treba upoštevati le podatke o odsotnosti, ki izhajajo iz fotokopije njegovega potnega lista. Takšno oceno je sprejela, ker je tožnik za dokazovanje svoje odsotnosti v obdobju od 18. 3. 2018 do 18. 3. 2019 predložil svojo izjavo, izjavo sestre in izpisek njegovega TRR, pri tem pa za izjave ni ponudil nobenega listinskega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je bil odsoten v obdobjih, kot jih je navedel v izjavi z dne 6. 7. 2020. Pri vsebinski opredelitvi nedoločnega pravnega pojma neprekinjeno življenje v RS, bi tožena stranka namreč morala poleg žigov v tožnikovem potnem listu, upoštevati tudi druge tožnikove okoliščine, razvidne predvsem iz njegove pisne izjave z dne 6. 7. 2020 in izpiska tožnikovega TRR, ki ga v izpodbijani odločbi niti ni dokazno ocenila. Podlage za drugačno stališče, torej da bi ob več različnih okoliščinah v zvezi s presojo tožnikovega neprekinjenega življenja v RS, tožena stranka pri odločitvi upoštevala le eno samo okoliščino (odsotnost iz RS, ki jo prikazujejo žigi v tožnikovem potnem listu) in en sam dokaz, ne dajeta ne jezikovna ne teleološka razlaga tega pojma.10

18. Sodišče pripominja še, da bi tožena stranka morala, glede na to, da je ocenila da tožnikova izjava in izjava njegove sestre nista podprti z nobenim listinskim dokazom in da je slednja nenatančna in sama s seboj v nasprotju, sama izvesti dokaz z njunim zaslišanjem na ustni obravnavi, kjer bi lahko razčistila tisto, kar se ji je zdelo v izjavah pomanjkljivo. Treba je namreč upoštevati, da gre zgolj za predloženi pisni izjavi oseb, ki nista bili zaslišani pred upravnim organom na ustni obravnavi. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Skladno s prvim odstavkom 139. člena ZUP pa lahko uradna oseba, ki vodi postopek, med postopkom ves čas ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena.11

19. Tožnik pravilno zatrjuje, da sam najbolje pozna svoje odsotnosti, ki jih je natančno opredelil v svoji izjavi z dne 6. 7. 2020 in poudaril, da nikoli ni bil odsoten več kot petnajst dni skupaj ter da je bil v obdobju od 18. 3. 2018 do 18. 3. 2019 odsoten le sedeminpetdeset dni. Svojo izjavo je dokazno podkrepil z izjavo sestre z dne 6. 7. 2020 in z listinskim dokazom, in sicer izpiskom TRR. Iz slednjega izhaja, da je tožnik 31. 7. 2018 opravil dvig gotovine na bankomatu v Ljubljani. Po presoji sodišča tožnik pravilno opozarja tudi, da mejni policisti Hrvaške v praksi ne opremljajo potnih listov z žigi ob vsakem prehodu meje, teh tožbenih trditev pa tožena stranka konkretizirano ne prereka. Žigi, ki izhajajo iz fotokopije potnega lista so na določenih mestih nečitljivi in nepregledni, zaradi česar je težko z gotovostjo ugotoviti kateri izhodni in vhodni žig spadata skupaj in za katero vrsto žiga sploh gre. Ravno tako pa se število izstopnih žigov v tožnikovem potem listu razlikuje od vstopnih (22 izstopnih in 24 vstopnih žigov), kar govori v prid njegovemu stališču v zvezi z opremljanjem potnih listov z žigi v praski. Glede na navedeno bi po oceni sodišča tožena stranka morala v svojo presojo v skladu z dopustno razlago pogoja neprekinjenega življenja v RS (17. točka obrazložitve te sodbe) vključiti tudi tožnikovo izjavo in navezujočo predloženo listino (izpisek TRR) ter za ugotovitev resničnega dejanskega stanja, skladno z 8. členom ZUP, po potrebi izvesti še dodatne dokaze.

20. Sodišče tako presoja, da je utemeljen tožbeni očitek, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, zaključek tožene stranke, da tožnik (oziroma njegov zakoniti zastopnik) pogoja neprekinjenega življenja v RS (pri roditelju vsaj eno leto pred vložitvijo vloge) ni uspel dokazati, pa preuranjen. Tožena stranka namreč v svoji dokazni oceni ni upoštevala vseh s strani tožnika (oziroma njegovega zakonitega zastopnika) predloženih dokazov. To pomeni, da dokazna ocena tožene stranke neprekinjenosti spornega enoletnega obdobja ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene12. 21. Glede na navedeno izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, saj je tožena stranka zmotno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje, v posledici česar je nepravilno uporabila materialno pravo (drugi odstavek 14. člena ZDRS). Zato jo je sodišče na podlagi 2.in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (tretji odstavek istega člena), v katerem bo morala odpraviti ugotovljeno pomanjkljivost. V njem bo morala ugotavljati dejansko stanje in izvajati dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena (prvi odstavek 139. člena ZUP). Ponovno bo morala ugotavljati, ali je tožnik izpolnjeval pogoj neprekinjenega življenja v RS pri roditelju v obdobju enega leta pred vložitvijo vloge in upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je bilo treba izpodbijano odločbo iz navedenih razlogov odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

22. O zadevi je sodišče odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave skladno s prvim odstavkom 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj sta se tako tožnik kot tožena stranka glavni obravnavi pisno odpovedala. Pri tem pa sodišče, na podlagi 5. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ni vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta.

_Glede zahteve za odločanje v sporu polne jurisdikcije_

23. Ob upoštevanju izhodišč o presoji pravilnosti zapolnitve nedoločenih pravnih pojmov, iz katerih je razvidno, da je skladno z zakonom ocena, ali je v tožnikovem primeru izpolnjen pogoj neprekinjenega življenja, primarno prepuščena organu, ki odloča o sprejemu v državljanstvo, sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Pri tem pa je treba vzeti v obzir tudi, da tožnik niti ne utemeljuje, zakaj bi mu nov postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo (prva točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1).13 **K II. točki izreka:**

24. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika), povečani za 22% DDV (odvetnik je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Sodišče je tožniku dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od stroškov postopka, ki tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika) do prenehanja obveznosti.

1 Podrobna odsotnost prikazana v tabeli na tretji strani izpodbijane odločbe. 2 Uredba z določitvijo meril za ugotavljanje pogoja dejanskega življenja in okoliščin, v primeru katerih je kljub odsotnosti prosilca izpolnjen pogoj neprekinjenega prebivanja, po presoji Vrhovnega sodišča daje zadostno podlago za razlago pojma dejanskega življenja (sklep VSRS X Ips 13/2019, 9. točka obrazložitve). 3 Prvi odstavek 2. člena Uredbe določa: "Kot prekinitev dejanskega življenja iz 10., 12., 13. in 14. člena zakona se šteje: - enkratna odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, razen če gre za odsotnost zaradi šolanja ali študija v tujini, pri čemer odsotnost ne sme presegati štirih let, in če je prosilca na šolanje ali študij napotila pravna oseba, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, samostojni podjetnik posameznik (v nadaljnjem besedilu: podjetnik), ki ima sedež v Republiki Sloveniji, državni organ ali lokalna skupnost; - enkratna odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, razen če gre za odsotnost zaradi poklicnega izpopolnjevanja v tujini, pri čemer odsotnost ne sme presegati dveh let, in če je prosilca na poklicno izpopolnjevanje napotila pravna oseba, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, podjetnik, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, državni organ ali lokalna skupnost; - enkratna odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, razen če gre za odsotnost zaradi zdravljenja, pri čemer odsotnost ne sme presegati enega leta, in če je prosilca na zdravljenje napotila zdravstvena organizacija, ki ima sedež v Republiki Sloveniji; - enkratna odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, razen če gre za odsotnost zaradi zaposlitve v tujini, pri čemer odsotnost ne sme presegati štirih let, in če je prosilca na zaposlitev napotila pravna oseba, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, podjetnik, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, državni organ ali lokalna skupnost; - enkratna odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, razen če gre za odsotnost mladoletnih otrok v času šolskih počitnic, ki v Republiki Sloveniji obiskujejo osnovno ali srednjo šolo najmanj dve leti; - večkratna krajša odsotnost, ki v enem letu presega 60 dni." 4 Glej sklep VSRS X Ips 13/2019, (8. točka obrazložitve). 5 Sodba X Ips 182/2017 (21. in 22. točka obrazložitve) in sklep I Up 59/2019 (7. in 8. točka obrazložitve), oba z dne 9. 10. 2019, sodba X Ips 9/2018 z dne 4. 12. 2019 (11. in 12. točka obrazložitve), sklep X Ips 37/2022 z dne 7. 12. 2022 (16. točka obrazložitve) in sodba tega sodišča I U 468/ 2021 z dne 11. 3. 2024 (28. točka obrazložitve). 6 Glej tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 93, drugi odstavek in sodbo tega sodišča I U 468/2021 z dne 11. 3. 2024 (34. točka obrazložitve). 7 Navedeno delo, str. 94, prvi odstavek in sodba tega sodišča I U 468/2021 z dne 11. 3. 2024 (34. točka obrazložitve). 8 Prav tam. 9 Glej sodbo tega sodišča I U 1459/2020 z dne 21. 9. 2022 (9. točka obrazložitve). 10 Glej sodbo tega sodišča I U 468/2021 z dne 11. 3. 2024 (30. točka obrazložitve). 11 Glej sodbo tega sodišča I U1459/2020 z dne 21. 9. 2022 (11. točka obrazložitve). 12 Določa jo 10. člen ZUP, ki se glasi: "O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka." 13 Glej sodba tega sodišča I U468/2021 z dne 11. 3. 2024 (36. točka obrazložitve).