Jedro

ZPP stranki ne daje pravice, da sama vloži revizijo, saj izrecno določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pradna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. V primeru, ko stranka, ki nima pravniškega državnega izpita, vloži revizijo sama, ne gre za situacijo po 66. čl. ZDSS-1, ki določa postopanje sodišča z nerazumljivimi ali nepopolnimi vlogami. Revizija, vložena po taki stranki sami, namreč ni nepopolna ali nerazumljiva, pač pa nedovoljena vloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrglo izredno pravno sredstvo - revizijo, ki jo je tožnik vložil dne 4.5.2005 (datum na sprejemnem žigu pošte na kuverti k list. št. 53 v spisu sodišča prve stopnje).

Zoper sklep se pritožuje tožnik, smiselno zaradi zmotne uporabe postopkovnih določb. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ob nespornih dejstvih ter ob pravilni uporabi določb postopka, z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo. Tožnik je revizijo, ki je izredno pravno sredstvo, nesporno vložil sam. ZPP, katerega določbe (3. odst. 86. člena) je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo, pa izrecno določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Ta določba ne velja samo v primeru, če ima stranka (ali njen zakoniti zastopnik) opravljen pravniški državni izpit (4. odst. 86. člena), česar pa tožnik ne zatrjuje in seveda tudi ne izkazuje. Konkretno to pomeni, da ZPP dopušča stranki, ki nima pravniškega državnega izpita, vložitev revizije samo po pooblaščenem odvetniku in da taka stranka sama revizije ne more vložiti, saj ZPP tega ne dovoljuje. Nedovoljeno revizijo pa, kot to določa ZPP v 1. odst. 374. člena, zavrže s sklepom sodnik sodišča prve stopnje brez naroka.

Pritožba poudarja, da je tožnik do pravnega varstva upravičen in meni, da bi ga moralo sodišče pozvati na popravo ali dopolnitev njegove vloge. Smiselno torej meni, da bi ga moralo sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa pozvati k popravi revizije v tem smislu, da bi ga poučilo, da je nima pravice vložiti sam, pač pa samo po pooblaščenem odvetniku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za takšno stališče ni pravne podlage. Dolžnost sodišča, opozarjati stranke na uporabo procesnih pravic je omejena samo na čas postopka pred prvostopenjskim sodiščem, torej do izdaje sodne odločbe prvostopenjskega sodišča, nikakor pa ne na postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Navedena dolžnost prvostopenjskega sodišča je nadalje omejena samo na situacijo, ko stranka nima pooblaščenca in ko iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po ZPP, kot ta določa v 12. členu. Pritožbeno sodišče samo še pripominja, čeprav je to za presojo izpodbijanega sklepa irelevantno, da je imel tožnik v pravnomočno končani zadevi pooblaščenega odvetnika M. M., revizijo pa je vložil sam.

Glede na vse obrazloženo v primeru, ko stranka vloži revizijo sama, tudi ne gre za situacijo po 66. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 in 10/2004), ki določa postopanje sodišča z nerazumljivimi ali nepopolnimi vlogami.

Revizija, vložena po stranki sami, namreč ni nepopolna ali nerazumljiva, pač pa nedovoljena vloga.

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da revizija v sporih o pravici do invalidnine za telesno okvaro že po vsebini ni dovoljena, kar določa ZDSS-1 v 31. členu, enako določbo pa je imel tudi pred tem veljavni ZDSS/94 v 37. členu.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.