Jedro

Besedilo „takoj po meritvi“ navedene določbe pravilnika je tolmačiti tako, da gre za primere, ko je rezultat merjenja hitrosti v razumnem časovnem intervalu (ki ne more biti daljši od časa, ko ostane rezultat meritve izpisan na ekranu naprave, to je praviloma do 15 minut oziroma do oprave naslednje meritve) objektivno mogoče neposredno pokazati vozniku kontroliranega vozila po njegovi ustavitvi. Obstajajo številne okoliščine, zakaj policisti voznika s prekoračeno hitrostjo ne morejo ustaviti v trenutku opravljene meritve (varnost drugih cestnoprometnih udeležencev, pobeg, itd.) in je povsem jasno, da je termin „takoj po meritvi“ potrebno uporabljati smiselno.

Določba 15. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu bi bila kršena, če voznik po opravljeni meritvi (prekoračene) hitrosti le-to brez svoje krivde ne bi mogel preveriti z vpogledom izpisa izmerjene hitrosti na ekranu merilne naprave (predolg časovni interval, opravljena nadaljnja meritev hitrosti drugemu vozniku, merjenje hitrosti vozil z enim policistom brez asistence, ne da bi takšen policist voznike tovrstnih vozil s prekoračeno hitrostjo ustavljal in jim predočil izmerjeno hitrost ali uporabil napravo za slikovno dokumentiranje, ki zagotavlja nedvoumno pripisovanje rezultatov meritve in drugih podatkov kontroliranemu vozilu itd.). Določbo 15. člena navedenega pravilnika je zaradi tega potrebno tolmačiti razumno in smiselno oziroma tako, da je varovana pravica voznika preveriti rezultat opravljene meritve hitrosti vozila takoj po meritvi (to je v tistem časovnem okviru in okoliščinah, ko takšna preverba omogoča seznanitev z dejanskim in pravilnim rezultatom meritve), ter da je policistom omogočeno opravljati njihovo delo.

Izrek

I. Pritožba prekrškovnega organa Postaje prometne policije Celje se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu je le-to zahtevi za sodno varstvo storilca ugodilo in je plačilni nalog prekrškovnega organa spremenilo tako, da se postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavi, prav tako pa tudi, da stroški postopka o prekršku na prvi stopnji bremenijo proračun.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožil prekrškovni organ Postaja prometne policije Celje, vendar je njegova pritožba nedovoljena.

3. Pritožbo prekrškovnega organa, ki je izdal odločbo oziroma v obravnavani zadevi plačilni nalog v hitrem postopku, zoper odločitev sodišča ureja procesna določba tretjega odstavka 66. člena ZP-1 in jo sicer dovoljuje, če je sodišče spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku (v obravnavanem primeru z izpodbijano sodbo 12. 11. 2014), vendar le iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi kršitve materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek in zaradi odločitve o sankcijah, odvzemu premoženjske koristi, o stroških postopka o prekršku in o premoženjsko pravnem zahtevku, ne dovoljuje pa vložitve pritožbe iz pritožbenega razloga po 3. točki 154. člena ZP-1, to je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik v svoji pritožbi vse do točke 5 na tretji stani uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, vendar ta pritožbeni razlog ni dovoljen.

4. Pritožnik v zaključku svoje pritožbe navaja tudi, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi napačno uporabilo materialni predpis 15. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (s čemer se pritožbeno sodišče povsem strinja), vendar lahko prekrškovni organ, ki je izdal odločbo v hitrem postopku, glede zatrjevanih materialnih kršitev pritožbo vloži le iz pritožbenega razloga po 2. točki 154. člena ZP-1, to je zaradi kršitve materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, kar v obravnavanem primeru pomeni ZP-1 ali ZPrCP (le ta določa prekršek), Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu pa ni predpis, ki bi določal prekršek, zaradi česar materialne kršitve v zvezi z njim oziroma napačno tolmačenje materialnih določb tega predpisa ni dovoljen pritožbeni razlog.

5. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 163. člena ZP-1 sklenilo, kot je navedeno v izreku tega sklepa in je pritožbo pritožnika zavrglo kot nedovoljeno.

6. Kljub dejstvu, da zaradi navedenega pritožbeno sodišče vsebinsko ni moglo poseči v odločitev Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z izpodbijano sodbo z dne 12. 11. 2014, pa v obravnavani zadevi zaradi poenotenja sodne prakse pojasnjuje, da se s stališčem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ne strinja. 15. člen Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu predpisuje, da je za dokumentiranje meritev obvezna uporaba naprav za slikovno dokumentiranje, ki zagotavljajo nedvoumno pripisovanje rezultatov meritve in drugih podatkov (npr. časa meritve) kontroliranemu vozilu, razen kadar je rezultat merjenja hitrosti mogoče takoj po meritvi neposredno prikazati vozniku kontroliranega vozila. Višje sodišče v Mariboru je glede navedene materialne določbe svoje stališče pojasnilo v večih pritožbenih odločitvah, tudi v zadevi z zaporedno številko PRp 697/2011 z dne 3. 2. 2012, ki se je nanašala na sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z zap. št. PR 1098/2010 z dne 5. 7. 2011. Besedilo „takoj po meritvi“ navedene določbe pravilnika je tolmačiti tako, da gre za primere, ko je rezultat merjenja hitrosti v razumnem časovnem intervalu (ki ne more biti daljši od časa, ko ostane rezultat meritve izpisan na ekranu naprave, to je praviloma do 15 minut oziroma do oprave naslednje meritve) objektivno mogoče neposredno pokazati vozniku kontroliranega vozila po njegovi ustavitvi. Obstajajo številne okoliščine, zakaj policisti voznika s prekoračeno hitrostjo ne morejo ustaviti v trenutku opravljene meritve (varnost drugih cestnoprometnih udeležencev, pobeg, itd.) in je povsem jasno, da je termin „takoj po meritvi“ potrebno uporabljati smiselno, kar v obravnavanem primeru, ko sta policista za obdolžencem zapeljala neposredno po meritvi in ga ustavila okoli 300 m kasneje, ne da bi ga medtem izgubila iz vidnega polja ter mu tedaj nekaj minut po meritvi hitrosti le-to na ekranu merilne naprave pokazala, pomeni, da je bila ta meritev opravljena v skladu z določbo 15. člena navedenega pravilnika. Določba 15. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu bi bila kršena, če voznik po opravljeni meritvi (prekoračene) hitrosti le-to brez svoje krivde ne bi mogel preveriti z vpogledom izpisa izmerjene hitrosti na ekranu merilne naprave (predolg časovni interval, opravljena nadaljnja meritev hitrosti drugemu vozniku, merjenje hitrosti vozil z enim policistom brez asistence, ne da bi takšen policist voznike tovrstnih vozil s prekoračeno hitrostjo ustavljal in jim predočil izmerjeno hitrost ali uporabil napravo za slikovno dokumentiranje, ki zagotavlja nedvoumno pripisovanje rezultatov meritve in drugih podatkov kontroliranemu vozilu itd.). Določbo 15. člena navedenega pravilnika je zaradi tega potrebno tolmačiti razumno in smiselno oziroma tako, da je varovana pravica voznika preveriti rezultat opravljene meritve hitrosti vozila takoj po meritvi (to je v tistem časovnem okviru in okoliščinah, ko takšna preverba omogoča seznanitev z dejanskim in pravilnim rezultatom meritve), ter da je policistom omogočeno opravljati njihovo delo.