Jedro

Pri najemni (zakupni) pogodbi po 567. členu ZOR se najemnik zaveže, da bo najemodajalcu plačeval za najeto stvar najemnino, po prenehanju najemne pogodbe pa jo mora najemodajalcu vrniti (585. člen ZOR). Pri pogodbi o leasingu pa dajalec leasinga sicer ohrani v leasing dano stvar v lasti, vendar ta po poteku pogodbenega razmerja (in rednem plačevanju dogovorjenih obrokov – anuitet) preide v last jemalca leasinga. Stvar, ki je predmet leasinga, je do poteka pogodbenega razmerja le v rabi jemalca leasinga. Zato ima pogodbeno razmerje do njegovega poteka nekatere elemente najema. Vendar gre pri pogodbi o (finančnem) leasingu za inominantno pogodbo, opredeljeno s pogodbenimi pravili v skladu z načelom dispozitivnosti.

Obrazložitev

Revizija glede plačila zneska 2.315,69 EUR se zavrže. V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 844,30 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba o finančnem leasingu, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 3. 6. 1998, razdrta. Tožencu je naložilo, da mora tožeči stranki izročiti v posest predmete leasinga (stroja balirko in ovijalko) ter mu plačati 554.933 SIT (sedaj 2.315,69 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2003 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške. Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek za plačilo 2,932.050 SIT (sedaj 12.235,23 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2002 do plačila.

2. Toženčevi pritožbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi, s katero je toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki vrniti oba predmeta leasinga, tako spremenilo, da je v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

3. Tožena stranka vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno razveljavitev (razen v delu, v katerem je bil zahtevek tožeče stranke zavrnjen) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izhaja iz dejanskih ugotovitev, da je tožeča stranka tožencu predmete leasinga odvzela in jih prodala, vendar za nižjo ceno, kakor pa je znašala njihova pogodbena vrednost. Opozarja na splošna načela obligacijskega prava, vsebovana v določbah 12., 13., 15. in 16. člena ZOR, v katerih obsegu mora vsaka pogodbena stranka izvrševati svoje pravice. Po razdrtju pogodbe je tožeča stranka bila dolžna upoštevati določbo 132. člena ZOR, po kateri sta stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Toženi stranki med postopkom ni bilo dopuščeno dokazovanje, da je tožeča stranka ravnala v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava. Pri tem bi bilo treba upoštevati pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, ne pa vsebino medsebojnih obveznosti na temelju nekih splošnih pogojev, ki so se nanašali na nek drug pravdni postopek. Pogodbeni stranki se namreč nista dogovorili, da bodo leasing obroki šteli za najemnino v primeru razdrtja pogodbe. Zaradi obresti, ki jih dajalec leasinga pribije k vsakemu obroku, si ta izgovori plačilo finančne koristi. Zato sodišče ne bi smelo enačiti obroka po leasing pogodbi z najemnino. To pomeni zmotno uporabo materialnega prava, saj gre za kršitev določila 132. člena ZOR o učinkih razdrte pogodbe. S plačili, ki jih je opravil toženec, je tožeča stranka prejela 3,431.554 SIT od dogovorjene pogodbene vrednosti v znesku 4,755.000 SIT. Iztržek za prodane predmete je predstavljal znesek 1,300.104 SIT. Tako je tožeča stranka iz razdrte pogodbe prejela najmanj 4,731.649 SIT, toženec pa je uporabljal predmete leasinga do 23. 7. 2002, ko so mu bili odvzeti. Končno pa sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe. O pritožbi tožene stranke tudi sodišče druge stopnje v navedenem delu ni zavzelo stališča, kar pomeni, da je izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in glede plačila zneska 554.933 SIT (2.315,69 EUR) predlagala njeno zavrženje, v ostalem pa njeno zavrnitev.

5. Revizija delno, glede zneska 2.315,69 EUR, ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Revizija sicer izpodbija sodbo sodišča druge stopnje (razen v obsegu zavrnitve zahtevka na izročitev predmetov leasinga) v celoti, vendar se njena trditvena podlaga nanaša le na odločitev o denarnih zneskih. Ugotovitev, da je pogodba o finančnem leasingu med pravdnima strankama razdrta, je kot del izpodbijane sodbe v reviziji upoštevana kot izhodišče za pravno razlago (132. člen ZOR), po kateri je denarni zahtevek tožeče stranke v nasprotju z učinki razdrte pogodbe, medtem ko naj bi zahtevek iz nasprotne tožbe imel utemeljitev v okoriščenju tožeče stranke na toženčev račun.

7. Tožbeni zahtevek na ugotovitev razdrtja pogodbe o finančnem leasingu in na plačilo zneska 554.933 SIT (sedaj 2.351,69 EUR) pa imata različno dejansko in pravno podlago. Tožeča stranka namreč z denarnim zahtevkom uveljavlja plačilo prizadejane ji škode zaradi zadrževanja predmetov leasinga po razdrtju pogodbe. Zato je mogoče (drugi odstavek 41. člena ZPP) pravico do revizije v skladu z določbo 367. člena ZPP določiti le za vsakega od zahtevkov posebej. Medtem ko je tožeča stranka opredelila vrednost spornega predmeta v obsegu zahtevka na ugotovitev razdrtja pogodbe z zneskom 5,300.000 SIT (22.116,51 EUR) in s tem glede tega zahtevka zagotovila pravico do revizije tudi toženi stranki (drugi odstavek 44. člena in drugi odstavek 367. člena ZPP), pa glede zahtevka na plačilo 554.933 SIT (2.315,69 EUR) to ne velja. Vrednost tega izpodbijanega dela pravnomočne sodbe namreč ne presega zneska 1,000.000 SIT (4.172,92 EUR), ko bi revizija glede na določbo drugega odstavka 367. člena ZPP še bila dovoljena. Zato je revizijsko sodišče v navedenem obsegu revizijo tožene stranke zavrglo (377. člen ZPP).

8. Revizija v svoji trditveni podlagi ugotovitve o razdrtju pogodbe o finančnem leasingu z dne 3. 6. 1998 ne graja. Pri utemeljevanju zahtevka iz nasprotne tožbe celo izhaja iz dejstva, da je pogodba razdrta. Zaradi odtujitve predmetov leasinga po razdrtju pogodbe naj bi tožeča stranka tožencu povzročila škodo (oziroma se okoristila na njegov račun). Po tožbenih navedbah naj bi na dan odvzema predmeta leasinga imela še 60% nabavne vrednosti, torej najmanj 2,932.050 SIT, to pa naj bi bil znesek, s katerim naj bi se tožeča stranka okoristila.

9. Sodbama sodišč druge in prve stopnje ni mogoče očitati, da sta neobrazloženi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker opisanih tožbenih trditev nista obravnavali. Glede na pravno naravo tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe je bilo treba odločiti o utemeljenosti njegove (odškodninske ali obogatitvene) pravne narave. Izostanek pogojev, po katerih bi bilo mogoče ugotoviti zatrjevani pravni temelj zahtevka, pa je imel za posledico, da o višini morebitne škode ni bilo treba odločati. Neobrazloženost v navedeni smeri zato ne predstavlja procesne napake, saj je v sodbah nižjih sodišč pravna razlaga, ki je utemeljila zavrnitev tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe, pojasnjena.

10. V navedenem okviru je torej izpodbijano odločitev o zavrnitvi zahtevka iz nasprotne tožbe mogoče presojati s stališča revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pa tudi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Preizkus pokaže, da sta obe sodišči materialno pravo pravilno uporabili. Zmotno je revizijsko stališče, da je v izpodbijani sodbo pogodbeno razmerje med pravdnima strankama opredeljeno kot najemno razmerje v skladu z najemno pogodbo. Pri najemni (zakupni) pogodbi po določbi 567. in naslednjih členov ZOR se namreč najemnik zaveže, da bo najemodajalcu plačeval za najeto stvar najemnino, po prenehanju najemne pogodbe pa jo mora najemodajalcu vrniti (585. člen ZOR). Pri pogodbi o leasingu pa dajalec leasinga sicer ohrani v leasing dano stvar v lasti, vendar ta po poteku pogodbenega razmerja (in rednem plačevanju dogovorjenih obrokov – anuitet) preide v last jemalca leasinga. Stvar, ki je predmet leasinga, je do poteka pogodbenega razmerja le v rabi jemalca leasinga. Zato ima pogodbeno razmerje do njegovega poteka nekatere elemente najema. Vendar gre pri pogodbi o (finančnem) leasingu za inominantno pogodbo, opredeljeno s pogodbenimi pravili v skladu z načelom dispozitivnosti.

11. Izpodbijana sodba se je do vsebine sporne pogodbe z dne 3. 6. 1998 pravno pravilno opredelila z razlago, da „z odvzemom strojev tožencu ni nastala nedopustna škoda, saj je bil odvzem posledica razdrtja pogodbe zaradi neizpolnjevanja toženčevih obveznosti in za tak primer predviden v leasing pogodbi“. Pri tem je v izpodbijani sodbi pravilno citiran IX. člen sporne pogodbe. Tudi sklicevanje na sodno prakso v podobnih primerih je povsem utemeljeno. Kadar jemalec leasinga – če je v pogodbi tako določeno – prekrši obveznost rednega plačevanja obrokov (anuitet), ima dajalec leasinga pravico zahtevati stvar nazaj, pri čemer pa se že plačani obroki štejejo za najemnino. Toženec je pogodbo prekršil, zaradi česar je ta razdrta. Stroja, ki sta tožeči stranki kot dajalki leasinga prešla v ponovno posest, je ta lahko uporabila po lastni izbiri in presoji. Morebitna prodaja pod njuno ceno zato ne more vplivati na razmerje med pravdnima strankama, še najmanj pa utemeljevati trditve tožene stranke, da ji je zato nastala škoda.

12. Ker izpodbijani sodbi ni mogoče očitati v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, je bilo treba revizijo zavrniti v skladu z določbo 378. člena ZPP.

13. V skladu z določbo 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Tožena stranka te stroške trpi sama, ker z revizijo ni uspela, tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške, ki jih je ta imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo in tarifo o sodnih taksah.