Jedro

Na izpolnitev posojilne pogodbe ne morejo v ničemer vplivati zatrjevani nagibi, zaradi katerih naj bi se toženec odločil za nakup novega vozila. Namreč nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost (člen 53 ZOR).

Izrek

Revizija tožene stranke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici tolarsko protivrednost 2.530 DEM z obrestmi, ker tolikšno razliko še dolguje tožnici iz sklenjene posojilne pogodbe.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo potrdilo odločbo o glavni stvari, razveljavilo pa je obrestni zahtevek, ker ta ni bil dovolj določen.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženec, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji opisuje svoje socialno stanje kot upokojenca z nizko pokojnino. V takem stanju ni imel možnosti najeti kakšno posojilo ter se je za nakup novega vozila odločil le na prigovarjanje tožnice, ki je obljubila prispevek določenih sredstev. Njenega prispevka zaradi tega ni mogoče šteti za posojilo. Vozilo je bilo uporabljeno za skupne potrebe in namene in bi tudi dotrajalo, če bi stranki ostali skupaj. Najmanj pa bi se moralo pri odločanju upoštevati vsaj zmanjšana vrednost spornega avtomobila, kar bi moralo iti v škodo obeh pravdnih strank. Toženec je na koncu revizije predlagal, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po oceni revizijskega sodišča prav tako ni podan. Vse pravno odločilne okoliščine, ki so bile potrebne za ugotovitev med pravdnima strankama obstoječega pravnega razmerja, sta sodišči druge in prve stopnje zanesljivo ugotovili in pravilno zaključili, da sta pravdni stranki poleti 1991 sklenili posojilno pogodbo, po kateri je tožnica posodila tožencu 5.000 DEM, da je toženec pozneje vrnil tožnici 2.470 DEM in da tako dolguje še razliko 2.530 DEM v tolarski protivrednosti. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica posodila tožencu določen znesek in da toženec še ni vrnil razlike 2.530 DEM v tolarski protivrednosti, sta sodišči druge in prve stopnje na podlagi določb 562. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR) pravilno odločili, ko sta naložili tožencu da mora tožnici plačati preostanek posojila. Na izpolnitev posojilne pogodbe ne morejo v ničemer vplivati v reviziji zatrjevani nagibi, zaradi katerih naj bi se toženec odločil za nakup novega vozila. Namreč nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost (člen 53 ZOR). Na višino obveznosti pa prav tako ne more vplivati v reviziji zatrjevana okolnost, da je toženec za posojilo kupil avtomobil, ki se je delno iztrošil tudi zaradi voženj, ki jih je bila deležna tožnica. Namreč tožbeni zahtevek temelji na delni neizpolnitvi pogodbenega razmerja, na katero morebitna druga razmerja ne morejo vplivati, ker iz njih izvirajoče obveznosti niso uveljavljane v pravno veljavni obliki (kot na primer z ugovorom pobota, ki v tem primeru ni bil uveljavljen in podobno).

Ker v reviziji uveljavljana zmotna uporaba materialnega prava ni bila podana, je revizijsko sodišče ob upoštevanju ugotovitve, da med postopkom tudi niso bile zagrešene uradoma upoštevne procesne kršitve, neutemeljeno revizijo zavrnilo (člen 393 ZPP).