Jedro

Prvostopenjski organ je sprejel pravilen zaključek, da se šteje, da tožnik soglaša s potekom predlagane meje in posledično smel izdati odločbo glede na rezultat izvedenega postopka, ker tožnik pozivu za začetek sodnega postopka ureditve meje pred pristojnim sodiščem ni sledil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom in odločbo je prvostopni organ odločil, da se tam navedeni upravni zahtevi združita v en postopek, nato, da se v katastrski občini … kot urejena evidentira meja (del meje) parcel 1223/1, 1224/1, 1590/3, 1591/1 s sosednjimi parcelami 1223/2, 1223/4, 1224/2, 1224/3, 1224/4, 1225/3, 1225/4, 1226/2, 1273/1, 1281/1, 1605, nadalje, da se v katastrski občini … evidentira izravnani del meje parcele 1590/3 s sosedno parcelo 1226/2 ter, da je grafični prikaz urejene meje in izravnanega dela meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga tega akta. V obrazložitvi je navedel, da sta zahtevi vložili B. in A.A. Zahtevam je bil priložen elaborat. Po 28. in 61. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) se postopek evidentiranja urejene meje in izravnanega dela meje uvede na zahtevo lastnika parcele. Organ je ugotovil, da sta vlagatelja zahteve lastnika oziroma upravljavca parcel 1223/1, 1224/1, 1590/3, 1591/1. Iz elaborata je razvidno, da je kot stranka v postopku poleg vlagateljev med drugim sodeloval tudi tožnik kot lastnik parcele št. 1224/3. Vsem lastnikom oziroma upravljavcem parcel je bila zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi. Organ je ugotovil, da ni razlogov za zavrženje zahteve po 35., 61. in 160. členu ZEN. Iz elaborata je razvidno, da se površina manjše izmed parcel (1509/3), katere del meje se izravnava, spremeni za 11 m2, kar je manj od 5 % oziroma 500 m2. Prav tako je iz zapisnika mejne obravnave in izjav o soglasju k izravnanemu delu meje razvidno, da so se vsi lastniki, katerih parcele se izravnavajo in lastniki sosednjih parcel, mejne obravnave udeležili in v zapisniku mejne obravnave podpisali izjavo o strinjanju s potekom izravnane meje. Razen tožnika so vse stranke na mejni obravnavi podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje, tožnik pa je pokazal svojo mejo. Organ je nato po 37. členu ZEN razpisal ustno obravnavo, na katero je bil vabljen tožnik in B. Tudi po izvedeni ustni obravnavi je meja parcele 1224/3 s sosednjimi parcelami 1590/3, 1224/2, 1224/4 ostala sporna, ker se tožnik ni strinjal s potekom predlagane meje, dogovora ni bilo moč doseči. Organ je zato skladno 39. členu ZEN tožnika pozval, da v roku 30 dni od ustne obravnave prične postopek pred pristojnim sodiščem za ureditev meje in o tem seznani organ. Organ je ugotovil, da tak postopek še ni bil sprožen. Tožnik postopka v roku ni začel, čeprav je bil v pozivu opozorjen na posledice. Glede na povedano se po četrtem odstavku 39. člena ZEN šteje, da z mejo soglaša. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da je neutemeljena navedba, da je postopek za sodno ureditev meje začet, saj je iz listin razvidno, da je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu zoper B. zaradi ukrepa občinskega inšpektorja v zvezi s protipravnim posegom v varovalni pas občinske ceste, ne pa predlog za sodno ureditev meje.

Tožnik je v tožbi navedel, da je bil postopek voden nepravilno, da so bili mejniki na mejni obravnavi vsi nameščeni oziroma zakoličeni sveže na novo v zemljo na nepravih lokacijah. Nadalje je pojasnjeval ravnanja posameznih udeležencev postopka, navedel, da stranki … nimata nič s to potjo, ker sta samo njena mejaša, zaradi želje po ureditvi poti se po mnenju tožnika prilašča njihovo zemljišče, kar je poskušal urediti že pokojni oče. Tožnik ve, da se je oče močno zavzemal za rešitev te zadeve, vendar so bili uradniki pristranski. Postopek ni bil voden korektno, uradniki niso upoštevali zaporednih geodetskih postopkov. Elaborat ni verodostojen, saj ni bilo nobene razlage oziroma dokazov o verodostojnosti meja. Niso upoštevali dejanskega stanja. Predlagal je, da sodišče, ob upoštevanju sodbe naslovnega sodišča, I U 973/2011 z dne 26. 10. 2011, tožbi ugodi in smiselno odločbo odpravi. V dopolnitvi tožbe je še navedel, da pravilna razdelitev parcele še ni bila izvedena, da je iz darilne pogodbe razvidno, da naj bi bili deleži parcel enaki, vsak sorojenec naj bi dobil po ¼ zemljišča. Ta postopek še ni zaključen. Očitno te situacije ni razumel niti drugostopni organ, zato je sedaj vložil tožbo na podlagi 16. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in na podlagi 25. člena Zakona o državni upravi (v nadaljevanju ZDU). Ponovno je pojasnil, da je bilo zemljišče odmerjeno v celoti, toda razdelitev na štiri dele ni bila dokončana, kar je preprečila smrt geometra, to pa na terenu pomeni, da niso bili postavljeni mejniki okrog teh razdeljenih delov, kar pa so želeli sedaj urediti. Prav v tem času je B. posegla v to zemljišče z željo, da poljsko pot razširi, kar je sicer nujno potrebno. Ponovno je opozoril na sodbo, I U 973/2011 z dne 26. 10. 2011. Tudi župan je sedaj obljubil, da se bodo meje poti uredile. Smiselno je predlagal enako, kot v tožbi.

Toženka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

Stranka z interesom A.A. odgovora na tožbo ni podala, stranka z interesom B. pa je v odgovoru navedla, da skrbi za vse svoje nepremičnine, vsi občani so tudi obravnavani enako. Elaborat je izdelalo pooblaščeno geodetsko podjetje, postopek je bil voden pravilno.

Tožnik je še dodal, da je z željo, da bi se zadeva rešila, šel na občino, kjer je župan sklical sestanek, kjer pa se ni nič rešilo. Njegovo družino psihično uničujejo s krivicami in pravdanjem. Želel bi le, da se zemljišče tako deli, kot je v dedni pogodbi. Zahvalil se je sodišču za zakonito rešitev zadeve.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da šteje kot tožnika v tem upravnem sporu po prvem odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) B.B., ne glede na to, da sta se v tožbi in dopolnitvi tožbe podpisali tudi C.C. in D.D. Tožnik se je namreč v tožbi označil v tem svojstvu, iz podatkov spisa pa tudi izhaja, da je kot izključni lastnik parcele št. 1224/3, k.o. … (kar potrjuje vpogled v elektronsko zemljiško knjigo), tudi samo on sodeloval v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz podatkov izpodbijanega akta in upravnih spisov izhaja, da je prvostopni organ na zahtevo v tem upravnem sporu strank z interesom A. in A.A. izvedel upravni postopek evidentiranja urejenega dela meje parcele med 1590/1 in 1591/1 in sosednjimi parc. št. 1226/2, 1225/4, 1273/1, 1224/1, 1224/2, 1224/4, 1223/4, 1605, 1224/3 (lastnik slednje je tožnik), vse k.o. …, evidentiranja izravnanega dela meje med parc. št. 1590/3 in 1226/2, k.o. …, ter evidentiranja urejenega dela meje parcele med parc. št. 1223/1, 1224/1 in sosednjimi parc. št. 1273/1, 1281/1, 1223/2, 1224/2, vse k.o. …. Zahtevama za uvedbo teh postopkov (ki sta bili z izpodbijanim aktom združeni v en postopek) je bil priložen elaborat v skladu z 29. členom ZEN, ki mora med drugim vsebovati tudi zapisnik o mejni obravnavi. Tožnik ugovarja, da so bili na mejni obravnavi mejniki nameščeni oziroma zakoličeni sveže ''na novo'' na napačnih lokacijah, zaradi česar naj bi bil elaborat nepravilno sestavljen (''voden''). Po prvem in drugem odstavku 30. člena ZEN lahko geodetsko podjetje pred izvedbo mejne obravnave pridobi vse zemljiškokatastrske podatke, potrebne za ureditev meje, podatke o lastnikih parcel in drugih osebah, lahko opravi meritve in opazovanja na kraju samem, zlasti zato, da ugotovi potek meje po podatkih zemljiškega katastra (prvi in drugi odstavek 30. člena ZEN), iz česar sledi, da morebitne predhodne priprave geodetskega podjetja na mejno obravnavo že a priori ne pomenijo napačnega postopanja le-tega. Iz elaborata oziroma natančneje zapisnika o mejni obravnavi v obravnavani zadevi je tako razvidno, da je pooblaščeni geodet uporabil podatke iz predhodnih elaboratov IDPOS 209, 6139 in 6120, ko je strankam na mejni obravnavi pokazal mejo po podatkih zemljiškega katastra. Ta meja pa bi lahko že bila označena z mejniki glede na navedene predhodne geodetske postopke. Ker pa se tožnik s potekom predlagane meje med parc. št. 1590/3, last B., in parc. št. 1224/3 ni strinjal (po mnenju tožnika napačno postavljeni mejniki v zemljiškokatastrskih točkah 73-74-75), je pokazal svojo mejo med navedenima parcelama (ta naj bi po tožnikovem mnenju potekala v zemljiškokatastrskih točkah 87-88-89), kar je tudi razvidno iz zapisnika mejne obravnave. Po 37. členu ZEN geodetska uprava v primeru, če je v elaboratu ureditve meje, poleg predlagane, prikazana ena ali več pokazanih mej ali, če je lastnik iz prvega odstavka prejšnjega člena izjavil, da se ne strinja z mejo, kakršna je predlagana v elaboratu ureditve meje (v primeru, če se ni udeležil mejne obravnave), opravi ustno obravnavo v uradnih prostorih (prvi odstavek). Citirani določbi je sledil tudi prvostopni organ, ki je 5. 1. 2011 opravil ustno obravnavo, katere sta se udeležila tožnik in B. Stranki na ustni obravnavi nista dosegli dogovora, tožnik pa je vztrajal, da se s predlagano mejo, kot je bila označena na mejni obravnavi, ne strinja. Ker je tudi po ustni obravnavi meja ostala sporna, je prvostopni organ tožnika pozval v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZEN. Ta določa, da če po opravljeni ustni obravnavi meja ostane sporna, geodetska uprava pozove lastnika oziroma lastnike, ki se ne strinjajo s predlagano mejo, da v 30 dneh od vročitve oziroma prejema poziva začnejo sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem. Tožnik se je na poziv organa odzval s pojasnilom, da postopek za ureditev meje na sodišču že poteka (k vlogi je priložil med drugim plačilni nalog za plačilo sodne takse za zadevo, I U 973/2010). Prvostopni organ je nato tožniku ponovno posredoval poziv po prvem odstavku 39. člena ZEN. Tožnik je citirani poziv prejel 1. 2. 2011. Prvostopni organ je tudi sam opravil poizvedbe pri pristojnem sodišču (Okrajnem sodišču v Kranju, Nepravdni oddelek) glede morebiti sproženega postopka za sodno ureditev meje, na katere je dobil negativen odgovor sodišča. Ker torej iz spisa ni razvidno, da bi tožnik pozivu organa sledil ter začel sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem, je tudi po presoji sodišča prvostopni organ sprejel pravilni zaključek, da se šteje, da tožnik soglaša s potekom predlagane meje (četrti odstavek 39. člena ZEN) in posledično smel izdati odločbo glede na rezultat izvedenega postopka.

Sodišče še pojasnjuje tožniku (in kot mu je pravilno pojasnil tudi že drugostopni organ v svoji odločbi), da postopek pri naslovnem sodišču v zadevi, I U 973/2010, ki se je končal s sodbo z isto opravilno številko z dne 26. 10. 2011, s katero je sodišče tožbi tožnika ugodilo in zadevo vrnilo organu v ponovni postopek, ni tak postopek, kot ga predvideva ZEN v svojem 39. členu. V zadevi, I U 973/2010, namreč ni šlo za sodni postopek ureditve meje, temveč je bil predmet upravnega spora izrečen ukrep občinskega inšpektorja, s katerim je Medobčinski inšpektorat tožniku odredil, da mora odstraniti leseno ograjo, ki je umeščena oziroma nameščena v varovalnem pasu občinske ceste parc. št. 1590/3, na parc. št. 1224/3, obe k.o. …. Tožnik se zato moti, ko meni, da je bil ustrezni sodni postopek glede določitve meje že izveden.

Na drugačno odločitev v zadevi pa zato tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori o še vedno nerešenih razmerjih med tožnikom in njegovimi sorojenci (razdelitev obravnavane parcele na štiri dele v skladu z dedno pogodbo), kot tudi ne, da je župan občine obljubil ureditev zadeve, saj bi moral tožnik le slediti (dvakratnemu) pozivu organa in vložiti predlog za sodno ureditev meje v danem roku, česar pa nedvomno ni storil. Zaradi navedenega je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.