Jedro

Za odškodninsko odgovornost tožene stranke nasproti tožniku manjka vzročna zveza kot bistven element odškodninskega delikta.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 87,50 Sit z zamudnimi obrestmi od 23.12.1987 dalje do plačila in 12.384,17 DEM z 8 % zamudnimi obrestmi od 1.1.1988 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je prišlo dne 23.12.1987 do nesreče na cesti Ljubljana - Zagreb, ko se je tožnik s svojim osebnim avtomobilom zaletel v tovornjak, ki je moral zavreti in se ustaviti, ker je pred njim nepravilno prečkal cesto delovni stroj druge tožene stranke. Voznik tovornjaka je svoje vozilo ustavil z lahkoto. Obstal je 30,5 m pred krajem, kjer je delovni stroj prečkal cesto. Če bi tožnik vozil v primerni varnostni razdalji za tovornjakom in če bi bil pozoren na dogajanje pred seboj, bi tudi sam lahko pravočasno ustavil svoj avtomobil. Zato je ocenilo, da napačno ravnanje voznika delovnega stroja ni v vzročni zvezi z nesrečo. Za trčenje v tovornjak je odgovoren tožnik sam.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Predvsem se sklicuje na odločbo sodnika za prekrške, s katero sta bila druga tožena stranka in njena odgovorna oseba spoznana za odgovorna za prekršek, ki je bil storjen, ko je delovni stroj nepravilno prečkal cesto. Navaja, da je sodišče vezano na to odločbo, z njo pa je ugotovljen temelj odškodninske odgovornosti druge tožene stranke. Ugotovitev izpodbijane sodbe, da je vzročna zveza pretrgana, šteje za protispisno. V odločbi sodnika za prekrške ni nobene ugotovitve o prekratki varnostni razdalji. Zato proti tožniku ni bil uveden postopek zaradi prekrška. Meni, da je odgovornost tožene stranke dokazana z odločbo o prekršku, zato bi bilo treba tožbenemu zahtevku ugoditi.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z odločbo o prekršku Občinskega sodnika za prekrške je bila ugotovljena odgovornost druge tožene stranke in J.M. kot odgovorne osebe za kršitev določbe 22. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, po katerem je dolžna organizacija, ki izvaja dela na javni cesti, zavarovati cesto in organizirati varen promet. To odločbo izpodbijani sodbi upoštevata, saj temeljita na ugotovitvi, da je delavec druge tožene stranke nepravilno upravljal delovni stroj in s tem povzročil, da je moral voznik tovornjaka, za katerim je vozil tožnik, svoje vozilo ustaviti. Vse nadaljnje ugotovitve o hitrosti vožnje tožnika, o varnostni razdalji za tovornjakom, o vidljivosti in stanju cestišča, o dolžini poti ustavljanja in o tem, kje in kako je ustavil tovornjak, pa temeljijo na dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje. Ugotovitve o teh okoliščinah so dejanska podlaga za presojo o obstoju vzročne zveze med ravnanjem delavca tožene stranke in nesrečo, v kateri je tožniku nastala škoda. Obe sodbi sta obrazložili stališče, da ni upoštevne vzročne zveze. Gre za dejansko vprašanje, ki ne more biti predmet revizijske presoje (3. odst. 385. čl. ZPP). Glede na ugotovljena dejstva o okoliščinah nesreče in glede na ugotovitev o neobstoju upoštevne vzročne zveze, je bil tožbeni zahtevek zavrnjen na podlagi pravilne uporabe materialnega prava. Za odškodninsko odgovornost tožene stranke nasproti tožniku manjka namreč vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo kot bistven element odškodninskega delikta. Zato odškodninske odgovornosti toženih strank ni in je izpodbijana sodba pravilna.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).