Jedro

Neposredno pred toženkinim motilnim ravnanjem (21. 10. 2019) je toženec razpolagal s ključi hiše, možnost je imel samostojno vstopati vanjo (kot tudi v garažo oziroma drvarnico) in tega mu ni nihče preprečeval. Tudi če bi se izkazalo, da vseh prostorov ni dejansko uporabljal, to na odločitev o motenju posesti ne bi vplivalo.

Za posest prostorov ni odločilno, da jih posestnik ves čas uporablja. Ob upoštevanju posestne volje (animus possidendi) ima že z možnostjo uporabe dejansko oblast nad stvarjo.

Pogoj za pravico do samopomoči je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Toženkino ravnanje ni bilo ne takojšnje ne nujno, saj je na zatrjevana motilna ravnanja tožnika odreagirala z znatnim časovnim zamikom.

Posestno varstvo je namenjeno predvsem preprečevanju samovoljnega ravnanja, zato je ekonomski interes načeloma podan vedno, kadar se z zahtevanim posestnim varstvom ta namen lahko uresniči. V obravnavanem primeru so ti pogoji nedvomno izpolnjeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 274,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom toženki naložilo, da v roku 8 dni vzpostavi prejšnje posestno stanje, tako da na stanovanjski hiši A. 16, ponovno namesti stare cilindrične vložke ključavnic oziroma tožniku izroči nove ključe vhodnih in obojih garažnih vrat, mu izroči dekodirno napravo alarmnega sistema stanovanjske hiše in pripadajočega garažnega objekta ter mu tako omogoči nemoten vstop v stanovanjsko hišo in ločeno garažo ter njuno nadaljnjo souporabo (I. točka izreka). Prepovedalo ji je, da bi v bodoče s takimi ali podobnimi motilnimi dejanji posegla v tožnikovo posest na stanovanjski hiši in ločeni garaži (II. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne 90 % stroškov postopka, tožniku pa, da toženki povrne 10 % stroškov, o katerih bo sodišče sklep izdalo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (IV. točka izreka).

2. Zoper I., II. in IV. točko izreka sklepa se preko svojega pooblaščenca iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Predlaga, da višje sodišče samo odloči o zadevi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da prvostopenjski sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje drugemu sodniku sodišča prve stopnje.

Navaja, da se sodišče ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov in ni izdelalo dokazne ocene. Izostala je obrazložitev o odločilnih dejstvih, poleg tega je obrazložitev v medsebojnem nasprotju, navedbe v sklepu pa protislovne in protispisne. Sodišče je mimo tožbenih navedb zaključilo, da je tožnik posest izvrševal v večjem obsegu hiše, kot to zatrjuje sam v tožbi. Zaključki sodišča temeljijo zgolj na dokazih, izvedenih po predlogu tožnika, o dokazih, izvedenih na predlog toženke, pa se sodišče ni opredelilo. Tožnik, zaslišan kot stranka, lastne izjave ni podal, temveč je odgovarjal izključno na sugestivna vprašanja razpravljajoče sodnice in pooblaščencev. Med zaslišanjem je spreminjal svojo izjavo, izpovedbe prič se z njo ne skladajo. Dejanske oblasti na prostorih prve etaže (pritličja) ni izvajal, navedbe o uporabi druge etaže (po njegovo prve etaže) pa je ves čas spreminjal. Sodišče ni opravilo dokazne ocene pričanja B. B., sklepa se v tem delu ne da preizkusiti, sicer pa se njeno pričevanje in tožnikova izpovedba izključujeta. V vseh prostorih so izključno toženkine premičnine, razen v garaži in drvarnici so se nahajali dve tožnikovi kolesi in omare. V hišo je prihajal enkrat do dvakrat mesečno, v njej se je zadrževal le krajši čas (cca pol ure), kar je razvidno tudi iz posnetkov nadzorne kamere v zimskem času. Avgusta 2019 je v drugi etaži odstranil nekaj očetovih oblačil in počistil prostore za nekajdnevno bivanje, vse do tega datuma pa je toženka skupaj s svojo družino izvajala izključno dejansko posest druge etaže, kjer so se nahajale izključno njene premičnine. Sodišče se do izpovedbe toženke, prič C. C. in D. D. ter listinskih dokazov sploh ni opredelilo, saj jih v sklepu ni niti navedlo. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti.

Tožnik je z zlorabo toženkinega zaupanja in odnašanjem stvari iz hiše prišel do posesti vseh prostorov druge etaže hiše, toženki pa onemogočil izvajanje posesti na prostorih in premičninah, ki se nahajajo v teh prostorih. Tožnika je treba šteti za nepristnega posestnika prostorov druge etaže. Toženka bi lahko zahtevala sodno varstvo zaradi motenja posesti, pa se je namesto tega raje odločila za dovoljeno samopomoč. Le z menjavo ključavnic se je lahko ubranila pred nadaljnjimi motilnimi ravnanji tožnika. Sodišče je pri oceni, da je prekoračila dovoljene meje samopomoči, izhajalo iz napačne predpostavke, da je imel tožnik v posesti in dejanski oblasti prostore druge etaže. Sodišče je bilo dolžno pri odločanju oceniti tudi ekonomsko upravičenost postavljenega tožbenega zahtevka, ki pa ga na tožnikovi strani ni.

Toženka je v zvezi s tožnikovo agresivnostjo predlagala zaslišanje prič E. E. in F. F. Sodišče je izpovedbo slednje povzelo protispisno, predlog za zaslišanje prve pa je zavrnilo zaradi napačnega izračuna njene starosti v času dogodkov, o katerih naj bi bila zaslišana. Priči G. G. in H. H. o tem, kako se je izvajala dejanska posest v hiši, nista mogli izpovedovati, saj jima te okoliščine niso poznane. Sicer pa gre za tožniku naklonjeni priči. Tožnik ves čas manipulira z dokazi in poskuša prikazati, da je skrbel za okolico hiše, kar ni res. Z menjavo ključavnic je bil izključen le iz soposesti garaže in drvarnice, glede na neuporabo predmetov v teh dveh prostorih pa ekonomskega interesa do soposesti na garaži in drvarnici ne izkazuje. Treking lahko izvaja drugje, prav tako soposesti garaže ne potrebuje za oskrbovanje groba.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Opozarja na nerelevantnost obsežnih toženkinih navedb in pojasnjuje, kako je imel hišo v posesti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okoliščin spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je navedlo vse dokaze, ki jih je izvedlo, zavrnitev drugih dokazov pa je obrazložilo (6. točka obrazložitve). E. E. naj bi po toženkinem predlogu izpovedala o tožnikovem nasilju nad toženko v preteklosti, a to z odločitvijo o motenju posesti nima nobene zveze. Zato je povsem nepomembno, ali je sodišče pravilno izračunalo, koliko je bila predlagana priča stara v obdobju zatrjevanih dogodkov. Dokazni predlog je bilo treba zavrniti, ker dejstvo, ki naj bi se z njim dokazovalo, ni pomembno za odločitev v zadevi. Izpovedbe F. F. prvostopenjsko sodišče ni povzelo protispisno, saj iz 11. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da se ne nanaša na sporno obdobje, temveč na tožnikovo obiskovanje nepremičnine za časa življenja staršev in tudi kasneje (v tem delu je pritožba sama protispisna).

7. Pritožbeni očitki o sugestivnih vprašanjih tožniku s strani sodnice in tožnikovega pooblaščenca so prepozni. Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče (prvi odstavek 286.b člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), zato bi morala toženka takšnemu ravnanju oporekati že na naroku. Poleg tega so pritožbene navedbe v tem delu povsem pavšalne, saj pritožba sploh ne izpostavi, katera vprašanja naj bi bila nepravilno zastavljena. Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da zatrjevanih kršitev iz zapisnika z naroka z dne 15. 2. 2022 (list. št. 189) ni zaznati. Sodnica je tožnika najprej povabila, naj pove, kaj se je zgodilo in zakaj je bila potrebna tožba, nato pa mu je postavljala vprašanja na podlagi navedb, ki jih je predhodno podal. Glede na težnjo obeh pravdnih strank k oddaljevanju od bistva zadeve (razpravljanje o nasilju v preteklosti, drugi nepremičnini v T., odtujevanju premičnin, nakupu sesalcev itd.) je bilo z vidika načela ekonomičnosti postopka nujno, da je sodnica postavila določna vprašanja in s tem razpravo omejila na vprašanje motenja posesti. Tožnikova izpovedba se v bistvenem ujema z drugimi dokazi (zaslišanja družinskih članov in sosedov, fotografije).

8. Čeprav je prvostopenjska dokazna ocena zaslišanih prič skopa, je zadostna. Sodišče je pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin je štelo, da je tožnik nepretrgano izvajal soposest. Pri tem je omenilo, da iz izpovedi toženkinih prič (hčere in moža) sicer izhaja nasprotno (svojo odločitev pa je oprlo na druge dokaze). Tudi če bi se toženkine navedbe, ki jih je dokazovala s svojo izpovedbo in izpovedjo prič, izkazale za resnične (da tožnik od 30. 6. 2018 do avgusta 2019 dejansko ni uporabljal prostorov prve etaže), odločitev v zadevi ne bi mogla biti drugačna. Kot izhaja tudi iz toženkine lastne izpovedbe oziroma navedb (pripravljalna vloga na list. št. 151), je tožnik avgusta 2019 (ponovno) pridobil posest nad hišo. Dejstvo, da je po toženkinih navedbah do te posesti prišel z zlorabo zaupanja, mu ne onemogoča sodnega varstva posesti (drugi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Neposredno pred toženkinim motilnim ravnanjem (21. 10. 2019) je namreč razpolagal s ključi hiše, možnost je imel samostojno vstopati vanjo (kot tudi v garažo oziroma drvarnico) in tega mu ni nihče preprečeval. Tudi če bi se izkazalo, da vseh prostorov ni dejansko uporabljal, to na odločitev o motenju posesti ne bi vplivalo.

9. Bistveno za odločitev v sporu je, da sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). Toženka še v pritožbi priznava, da je imel tožnik pred motilnim ravnanjem možnost vstopa v prostore in je vanje tudi vstopil, a meni, da gre za nepristnega posestnika prostorov druge etaže, ker jih ni dejansko uporabljal. Takšno izhodišče je zmotno. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, za posest prostorov ni odločilno, da jih posestnik ves čas uporablja. Ob upoštevanju posestne volje (_animus possidendi_) ima že z možnostjo uporabe dejansko oblast nad stvarjo.1 S tem v zvezi so neutemeljeni tudi očitki, da je sodišče prve stopnje preseglo meje tožbenega zahtevka oziroma navedb. V tožbenem zahtevku je tožnik zahteval varstvo posesti na hiši in garaži (ne zgolj posamezne etaže) in že v uvodu tožbe je trdil, da je lahko pred motilnim ravnanjem nemoteno vstopal v vse prostore stanovanjske hiše. Le glede dejanske uporabe je navajal, da je uporabljal prostore v nadstropju (drugi etaži). Glede na neprerekano dejstvo, da sta obe etaži hiše primerni za samostojno uporabo (obe imata spalne prostore, kuhinjo, kopalnico), je povsem življenjsko, da je aktivno uporabljal le prostore ene etaže (dostop pa je imel tudi do druge).

10. Ob ugotovitvi, da je tožnik celotno hišo in garažo imel v posesti, se je treba opredeliti še do zatrjevane samopomoči s strani toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka ni zadostila pogojem dovoljene samopomoči iz 31. člena SPZ. Pogoj za pravico do samopomoči je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Toženkino ravnanje ni bilo ne takojšnje ne nujno, saj je na zatrjevana motilna ravnanja tožnika odreagirala z znatnim časovnim zamikom. Sama priznava, da bi lahko zahtevala sodno posestno varstvo (na enak način, kot ga je s to pravdo tožnik), a se za to ni odločila. Ker njeno motilno ravnanje ni dejanje dovoljene samopomoči, ima tožnik proti njej pravico do posestnega varstva ne glede na morebitno vicioznost (drugi odstavek 33. člena SPZ).

11. Nazadnje so povsem zgrešene toženkine navedbe o pomanjkanju tožnikovega ekonomskega interesa za tožbo. Posestno varstvo je namenjeno predvsem preprečevanju samovoljnega ravnanja, zato je ekonomski interes načeloma podan vedno, kadar se z zahtevanim posestnim varstvom ta namen lahko uresniči. V obravnavanem primeru so ti pogoji nedvomno izpolnjeni. Posestno varstvo praviloma uživa vsaka samovoljna sprememba dosedanjega načina izvrševanja posesti, zato vprašanja, ali tožnik te prostore sploh potrebuje, ali bi lahko treking izvajal kje drugje in podobno, niso pravno pomembna. Toženka je samovoljno spremenila dosedanji način izvrševanja soposesti, zato je tožnik upravičen do posestnega varstva.

12. Glede na vse povedano je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato jo je višje sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo.

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Tožniku pa mora povrniti odvetniške stroške za vložitev odgovora na pritožbo v višini 375 točk oziroma 225,00 EUR (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife) in DDV v višini 49,50 EUR (22 %), skupno 274,50 EUR. V primeru zamude mu mora povrniti tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo.

1 Prim. VSL Sklep II Cp 3511/2015, VSL Sklep I Cp 2195/2018, VSL Sklep I Cp 697/2021, VSL Sklep I Cp 77/2021.